Jedro

Omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, in sicer: "1. Prepove se opravljanje dela tožeče stranke po odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2019, do pravnomočne odločitve sodišča v tej pravdni zadevi in je tožena stranka dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo na Policijsko upravo A., Policijsko postajo B., na delovno mesto višji policist (šifra delovnega mesta: ...), v uradniškem nazivu višji policist I. 2. V primeru, da tožena stranka v roku 3 dni po izdaji začasne odredbe o prepovedi opravljanja dela tožnika po odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2019 začasne odredbe ne izvrši, je tožena stranka dolžna za vsak dan zamude plačati kazen v višini 5.000,00 EUR, pri čemer seštevek kazni ne sme presegati zneska 500.000,00 EUR.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške za izdajo začasne odredbe v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenca, C., št. ..., odprt pri banki D.."

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi določila ZODPol izključevala uporabo KPND. ZODPol v šestem odstavku 67. člena izključuje le uporabo ZJU, ne pa KPND. Ob tem sodišče samo ugotavlja, da je bil ZODPol sprejet kot zadnji izmed teh predpisov in bi torej ob takšni razlagi sodišča morale biti izrecno izključene tudi določbe KPND. Glede na navedene zmotne navedbe sodišča prve stopnje je po mnenju tožnika verjetnost obstoja terjatve nasproti toženki vsekakor izkazana. Sicer pa se v postopku odločanja o začasni odredbi ne odloča v kontradiktornem postopku in ne gre za stopnjo prepričanja, ampak mora upnik le verjetno izkazati, da terjatev obstoji oziroma mu bo nastala.

Nepravilno je navajanje sodišča prve stopnje, da naj bi bil glede 67. člena ZODPol namen zakonodajalca, da so zaradi nemotenega opravljanja nalog policije začasno premeščeni ali napoteni ne le policisti, pač pa tudi strokovno-tehnični javni uslužbenci. Navedena obrazložitev ne vzdrži resne sodne presoje, saj v primeru tožnikove napotitve ne gre za strokovno-tehničnega delavca, ampak za napotitev policista.

Na podlagi drugega odstavka 272. člena ZIZ je tožnik izkazoval tudi verjetnost obstoja dodatnih okoliščin, ki so potrebne za izdajo začasne odredbe. Tako je opisal težko nadomestljivo škodo, ki bi mu nastala oziroma mu nastaja z upoštevanjem določil izpodbijane odločbe toženke (bistveno poslabšane možnosti za varstvo in šolanje otrok, starih 6 in 4 leta, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji tožnika in njegove družine, zdravstveno stanje). Obrazlagal je potrebnost začasne odredbe, da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, saj se z začasno napotitvijo ne strinja, ker bi se z delom v drugem kraju bistvene možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji poslabšali. Pojasnjuje, da bo pot tožnika na delo in z dela z osebnim avtom trajala vsaj 4 ure, z javnim prevozom pa vsaj 7 ur.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da naj bi tožnik napačno zatrjeval, da naj bi se vsak dan vozil na delo v E., kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj naj bi se delo po odločbi opravljalo na območju celotne Republike Slovenije. Prav v zvezi s tem je tožnik že v tožbi zatrjeval neobrazloženost odločbe in je odločba toženke že iz tega razloga nezakonita. Poleg tega tožnik delo po tej odločbi opravlja že od 15. 4. 2019 dalje in se dejansko vsak dan vozi na delo v E..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker naj bi bilo v zvezi z razlago namena zakonodajalca pri sprejemu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.) o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini ZODPol in vsebini Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). Ko je sodišče v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa razlagalo namen zakonodajalca pri sprejemu ZODPol, je navedlo, da naj bi se s tem zakonom omogočilo začasno premeščanje ali napotitev ne le policistov, ampak tudi strokovno-tehničnih javnih uslužbencev, vse zaradi nemotenega opravljanja nalog policije. Takšna obrazložitev je bila podana zaradi utemeljevanja, da ima policija poseben pravni položaj, ne pa zato, da bi se položaj tožnika, ki je policist, enačilo s položajem strokovno-tehničnih javnih uslužbencev.

6. Sodišče prve stopnje se je glede izdaje začasne odredbe pravilno sklicevalo na četrti odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre glede na vsebino predloga za t. i. regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma gre za to, da naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Tovrstne predloge za izdajo začasne odredbe so sodišča v preteklosti zavrnila, njihovo izdajo pa je dopustilo Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-275/97. Vendar je za njihovo izdajo opredelilo strožja merila. Med njimi tudi to, da je za njihovo izdajo potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja in je njihova izdaja dopustna izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik v predlogu sicer izpostavlja navedeni pogoj, o čemer je sodišče zavzelo tudi določeno stališče, kar pa niti ne bi bilo potrebno, saj je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal že temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, tj. verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ (o tem v nadaljevanju).

7. Tožnik verjetnost obstoja svoje terjatve izkazuje z naslednjim: - da izpodbijana odločba toženke ne dosega standarda obrazloženosti; - da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju s 24. členom KPND, zaradi česar je odločba nezakonita.

8. Ni res, da je izpodbijana odločba neobrazložena, ker v njej ni razvidno, na katero točno lokacijo je tožnik napoten. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik napoten na delo v F., pri čemer se kot kraj dela šteje območje celotne Republike Slovenije, kar pomeni, da je bil namen toženke v tem, da se tožnika napoti na delo tja, kjer je to potrebno, kjer npr. dejansko stoji objekt, ki ga je potrebno varovati. To je seveda lahko kjerkoli na območju Republike Slovenije, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je tožnik le hipotetično zatrjeval, da se bo moral na delo vsakodnevno voziti v E., ker se napotitev nanaša na sedež F., G., ki je v E.. Zato je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, da se bo delo morda opravljalo tudi v kraju, ki je blizu tožnikovega bivališča. Tožnik šele v pritožbi navaja, da se izpodbijana odločba izvršuje že od 15. 4. 2019 dalje in da se dejansko vozi na delo v E.. Vendar gre pri tej navedbi za pritožbeno novoto in je zato neupoštevna.

Izpodbijana odločba je obrazložena tudi z vidika utemeljitve nemotenega opravljanja nalog policije, ko je navedeno, da je za nemoteno opravljanje nalog varovanja objektov predvideno 106 policistov, enota pa je le delno zasedena. Ali toženka zatrjevane naloge policije res ne more opravljati z drugačno organizacijo dela, kot trdi tožnik, bo mogoče ugotoviti šele v kontradiktornem postopku z izvedbo predlaganih dokazov. Nikakor pa takšnih zaključkov ni mogoče sprejeti le na podlagi golih tožnikovih trditev.

9. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je izdana v nasprotju s četrtim odstavkom 24. člena KPND, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se ta določba v konkretnem primeru ne uporablja.

ZODPol v 67. členu govori o začasni premestitvi in o napotitvi. V prvem in drugem odstavku tega določila je pojasnjen pojem premestitve oziroma napotitve. Pri premestitvi (star izraz tega pojma je razporeditev) gre za "prehod" delavca na drugo delovno mesto. Pri napotitvi pa gre za "prehod" delavca: na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje.

ZJU v členu 147 (pogoji) ureja le področje premestitve in iz celotnega besedila določbe izhaja, da gre vedno za "prehod" delavca na drugo delovno mesto. Pri tem ima tudi tožnik prav, ko navaja, da je omejitev glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela po določilih ZJU ta zakon izrecno izvzet iz uporabe na podlagi šestega odstavka 67. člena ZODPol. Vprašanje pa je, ali veljajo omejitve, določene v KPND.

KPND v 24. členu uporablja izraz "razporejanje", kar pa (kot že navedeno) po določbah ZJU in ZODPol pomeni premestitev na drugo delovno mesto. Ker gre za drugo delovno mesto, je potrebno skleniti tudi novo pogodbo o zaposlitvi, saj gre za sklenitev delovnega razmerja (drugi odstavek 24. člena KPND) v drugem zavodu, organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu (prvi odstavek 24. člena KPND). O takšni razporeditvi (premestitvi) sporazumno odločita pristojna organa v zavodih. KPND torej ne ureja področja napotitve delavca na istem delovnem mestu, ki se ne spreminja, le kraj dela ali območje se spremeni (npr. druga policijska postaja oziroma organizacijska enota) ali področje dela (vendar v okviru istega delovnega mesta). Navedeno pomeni, da omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.

Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je konkretna napotitev z izpodbijano odločbo toženke mogoča brez tožnikovega soglasja in da se 24. člen KPND pri napotitvi ne uporablja. Ker je tožnik nezakonitost odločbe toženke utemeljeval s tem, da naj bi bila napotitev odrejena v nasprotju z omejitvami oziroma pogoji iz četrtega odstavka 24. člena KPND, je materialnopravno pravilna tudi končna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal temeljnega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, tj. verjetnosti obstoja terjatve.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).