Jedro

Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Po določilu šestega odstavka 3. člena ZGD-1 je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Ne glede na dejstvo, da imata fizična oseba in podjetnik različne identifikatorje (ti so pomembni iz davčnih razlogov, pa tudi z vidika stečajnega postopka), gre ves čas za eno, to je fizično osebo, ter za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in obratno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 367,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je toženec dolžan v roku 8 dni od prejema sodbe tožnici plačati petnajstkrat po 300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila ter 9.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2018 do plačila. Toženčev pobotni ugovor je zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 2.026,79 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec podaja pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da pasivna legitimacija ni podana. Posojilo je potreboval osebno in ne kot podjetje, zato je tožnica denar tudi nakazala na njegov osebni transakcijski račun. Namen, za katerega je porabil posojilo, pri presoji utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije ni pomemben. Odločilno je, ali je bilo posojilo dano njemu osebno ali njegovemu podjetju. Izpovedba tožnice je v nasprotju z listinskimi dokazi in njegovo izpovedbo, da je denar potreboval osebno, za pokritje negativnega stanja na osebnem računu, da je posojilo vračal iz osebnega računa ter da posojila za namene poslovanja podjetja ni potreboval, saj je podjetje poslovalo dobro in ni imelo finančnih težav. Če je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, bi se moralo argumentirano opredeliti do vseh nasprotnih listinskih dokazov in pojasniti, zakaj jih šteje kot dokazno manj vredne od izpovedbe tožnice. Edini listinski dokaz, ki potrjuje izplačilo posojila, predstavlja potrdilo o nakazilu posojila, v namenu katerega je tožnica zapisala „posojilo za 5 let“. Iz tega zapisa izhaja, da mu je tožnica zagotovila posojilo v višini 17.000 EUR, katerega se ji je zavezal vrniti v roku 5 let. Dogovora o obročnem plačilu in plačilu obresti ni bilo. Da je plačilo domnevnih pogodbenih obresti del pogodbenega dogovora, ni ob zaslišanju pojasnila niti tožnica. Tožnica se je v svoji izpovedi zelo podrobno spominjala vseh drugih podrobnosti glede posojila, zato je manj verjetno, da se ne bi spomnila tudi morebitnega dogovora glede plačila obresti. Nakazilo plačila za april 2017, pri katerem je navedel, da gre za plačilo „12. obroka vračila posojila“, ne zadostuje za sklep, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno obročno odplačevanje posojila. V takem primeru bi tožnica gotovo vztrajala, da ji vsak mesec vrne dogovorjeni znesek ter bi odstopila od posojilne pogodbe že jeseni 2016 ali najpozneje spomladi 2017, ko je prenehal z nakazili. Ker si navedbe strank o dogovoru o obročnem plačilu nasprotujejo, jasnega odgovora pa ne ponujajo niti listinski dokazi, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu, ki je na strani tožnice. Obročno odplačilo dolga ni bilo dogovorjeno, zato obveznost vračila posojila še ni zapadla, zaradi česar tožnica tudi ni mogla utemeljeno odstopiti od posojilne pogodbe. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da je v zvezi s temeljem pobotnega ugovora spreminjal trditveno podlago. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je res navedel, da je tožnici izdal (samo) tri račune, a je treba upoštevati, da je moral ugovor vložiti v roku 8 dni. Zaradi kratkega roka je bil omejen pri oblikovanju ugovornih razlogov in pridobitvi dokazov. Svoje navedbe je dopolnil s prvo pripravljalno vlogo ter jih od takrat ni spreminjal. Računi niso fiktivni in izdani za potrebe tega postopka, saj je že v odgovoru na opomin pred tožbo in opominu pred izvršbo tožnico opozoril, da mu dolguje plačilo za opravljena dela. Če bi bili računi fiktivni, tožnice pred pravdnim postopkom ne bi pozival k njihovemu plačilu. Svoje terjatve ni pobotal s tožničino terjatvijo, ker ta še ni zapadla. Kdaj je račune izročil računovodskemu servisu, za presojo v tej zadevi ni bistveno. Na ponudbi št. 4/2016 s 15. 1. 2016 nista njegova pisava in podpis, kar je dokazal s svojim zaslišanjem in pripisom na ponudbi, iz katerega je razvidno, da gre za dve povsem različni pisavi. Izpovedba tožnice, da je do razlike v podpisu prišlo, ker je imel toženec poškodovana palec in kazalec, ni resnična. Negativnega dejstva, da poškodbe ni imel, ne more dokazovati, zato bi morala tožnica dokazati, da je podpis na ponudbi št. 4/2016 res njegov. Tožnica je v dopolnitvi tožbe oblikovala napačen tožbeni zahtevek, a je sodišče prve stopnje ni pozvalo, da zahtevek popravi ali dopolni. Kljub njegovi graji tega ni storila niti tožnica sama. Sodišče prve stopnje mora odločati v mejah postavljenega zahtevka in ne o tem, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi ali ne. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo drugače, kot je zahtevala tožnica, je prekoračilo tožbeni zahtevek. V tožničini izpovedbi so vrzeli, spreminjala pa je tudi trditveno podlago, zato ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slepo slediti. V nasprotju s tožničino izpovedbo so tudi listinski dokazi v spisu. Iz poslovnih izidov za leta od 2014 do 2017 in certifikatov z 31. 5. 2017 in 13. 7. 2018 izhaja, da podjetje ni imelo finančnih težav in ni potrebovalo posojila. S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na tožničino izpovedbo in le nekaj dokazov, pri tem pa se ni opredelilo do ostalih dokazov, ni opravilo celovite dokazne ocene in je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene trditve in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter se jasno in argumentirano opredelilo do toženčevih ugovorov, pri čemer ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Su 199/2020 s 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom Su 199/2020 s 14. 2. 2020, je bila na podlagi 105. a člena Zakona o sodiščih (ZS) pristojnost za sojenje v 50 pravdnih zadevah Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani. Med prenesenimi zadevami je bila tudi zadeva III Cp 698/2020, zato je podana krajevna pristojnost naslovnega sodišča za odločanje.

6. V obravnavani zadevi tožnica od toženca skupno terja 14.100 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova ustno sklenjene posojilne pogodbe. Postopek se je pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ter se po toženčevem ugovoru in razveljavitvi sklepa o izvršbi nadaljeval v pravdnem postopku.

7. Toženec s pritožbo, v kateri vztraja pri ugovorih iz postopka na prvi stopnji, v glavnem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba ne vzbudi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP. Dokazni postopek je izvedlo z zaslišanjem strank in priče ter vpogledom v listine. Ker skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, je sodišče prve stopnje po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločilo, kateri dokazi so za zadevo bistveni ter katera dejstva se štejejo za dokazana. Tožničina izpovedba se je izkazala za bolj konsistentno in podprto z listinskimi dokazi in izpovedbo priče, zato pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je izpovedba tožnice verodostojnejša. 8. Neutemeljeno je toženčevo nasprotovanje pasivni legitimaciji. Tožničine trditve, da je denar posodila tožencu kot samostojnemu podjetniku za namene izvajanja gradbene dejavnosti, in ne njemu kot fizični osebi, je zaslišan potrdil sam toženec. Tako je pojasnil, da lahko za namene opravljanja poslovne dejavnosti posluje z računom podjetja in osebnim računom. Nadalje je izpovedal, da je večino posojenega denarja porabil ravno za opravljanje gradbene dejavnosti in nabavo materiala, le manjši del pa za pokritje limita na osebnem računu. Vprašanje, na kateri račun je tožnica nakazala posojilo v višini 17.000 EUR, za obstoj toženčeve pasivne legitimacije tudi sicer ni bistveno. Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Po določilu šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Ne glede na dejstvo, da imata fizična oseba in podjetnik različne identifikatorje (ti so pomembni iz davčnih razlogov, pa tudi z vidika stečajnega postopka), gre ves čas za eno, to je fizično osebo, ter za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja.1 Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in obratno.

9. Ne drži pritožbena navedba o nezapadlosti tožničine terjatve. Dokazni postopek je pokazal, da sta se pravdni stranki dogovorili za obročno odplačevanje posojila, in sicer po 300 EUR mesečno v obdobju petih let (60 obrokov), pri čemer presežek plačanih obrokov predstavlja pogodbene obresti. Sodišče prve stopnje teh ugotovitev ni temeljilo le na tožničini izpovedbi, temveč tudi na listinskih dokazih. Iz njih izhaja, da je toženec obroke po 300 EUR sprva redno plačeval, v primeru zamude pa je ob naslednjem nakazilu plačal ustrezno višji znesek (to je 600 EUR; bančni izpiski v prilogah A6 do A10 spisa). V namen nakazila za mesec april 2017 je toženec celo zapisal, da gre za plačilo 12. obroka posojila (priloga A9 spisa). Pritožbeno sodišče ne dvomi v dogovor pravdnih strank o obročnem vračilu posojila. Tega ne spremeni niti potrdilo o nakazilu posojenega denarja, v katerega namen je tožnica zapisala, da gre za „posojilo za 5 let“. Zapisa ne gre razlagati le v pomenu, da bo posojilo vrnjeno čez pet let, za kar se neutemeljeno zavzema toženec. Navedeno je moč razumeti tudi v smeri, da je bilo posojilo dano za obdobje petih let, v katerih se nato posojeni znesek (obročno) vrača, kot je to izpovedala tožnica. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je rubrika „namen“ na plačilnih nalogih predvidena za kratko označevanje namena oziroma vzroka posameznega nakazila. Dolžina zapisa v rubrikah na plačilnem nalogu je namreč omejena, kar posamezniku onemogoča podrobnejše opredeljevanje posameznega nakazila.

10. Ker je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno obročno odplačilo dolga, katerega se toženec, kljub pozivom tožnice, ni držal, je tožnica v skladu s 108. členom Obligacijskega zakonika (OZ) veljavno odstopila od posojilne pogodbe. S tem je toženčeva preostala obveznost po pogodbi v celoti zapadla v plačilo. Tožnica je od posojilne pogodbe odstopila v maju 2018, čeprav je toženec z rednim odplačevanjem obrokov prenehal že v septembru 2016, a to za presojo narave posojila med pravdnima strankama ni bistveno. Po 108. členu OZ tožnica ni bila dolžna od pogodbe odstopiti nemudoma, temveč v primernem roku.2 Tožnica je pojasnila, zakaj je z odstopom čakala do maja 2018. Kasnejši odstop od pogodbe ne negira dogovora o obročnem odplačevanju dolga.

11. Neutemeljeno je tudi toženčevo nasprotovanje pogodbenim obrestim. Ne drži očitek, da tožnica o pogodbenih obrestih ni vedela izpovedati. Pojasnila je, da sta bila s tožencem dogovorjena, da kolikor vrnjeni obroki presegajo posojeni znesek 17.000 EUR, predstavljajo obresti. Morebitne zamudne obresti pa bi izračunala banka. Pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, izpovedbi tožnice verjame.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora. Jasni in argumentirani razlogi za zavrnitev, katerim se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, so podani v 14. do 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženec je svojo pobotno terjatev nasproti tožnici utemeljeval na podlagi izdanih računov, ki pa so se po izvedenem dokaznem postopku izkazali za fiktivne. Da je toženec račune izdal le za namene te pravde, izhaja tako iz listinskih dokazov (iz priloge A12 spisa je razvidno, da je toženec račun št. 48 z 12. 7. 2014 najprej izdal na drugo osebo, šele kasneje na tožnico) kot izpovedbe priče A. A., računovodkinje toženca. Toženec ji je račune predložil šele v letu 2019, čeprav naj bi bili ti izdani že v letih 2014, 2016 in 2017. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica vsa gradbena dela, ki jih je toženec opravljal pri njej doma, že plačala. Toženčeva v pobot uveljavljana terjatev zato ne obstoji.

13. Toženec vztraja, da podpis na ponudbi št. 4/2016 (priloga A4 spisa), s katerim naj bi potrdil prejem 5.830 EUR tožničinega plačila, ni njegov. Zmotno je toženčevo prepričanje, da je dokazno breme glede pristnosti podpisa na tožnici. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tožnik torej nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru, ko je tožnica v spis predložila ponudbo št. 4/2016 s podpisom, ki potrjuje plačilo zneska iz ponudbe, toženec pa nasprotuje prejemu plačila z zatrjevanjem, da podpis na ponudbi ni njegov, je na tožencu dokazno breme, da ovrže pristnost podpisa.3 Toženec s svojim zaslišanjem pristnosti podpisa na ponudbi ni uspel ovreči, izvedbe dokaza z izvedencem grafologom pa ni predlagal. 14. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožnica je že v predlogu za izvršbo določno postavila dajatveni tožbeni zahtevek, ki se je glasil tako, kot sedaj izrek izpodbijane sodbe. Specificirala je vsak posamezni znesek, ki ga terja iz naslova posojilne pogodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je temu sledilo. Tožnica je v dopolnitvi tožbe, poleg dejanske podlage toženčeve obveznosti, sicer ponovno zapisala tudi tožbeni zahtevek, a to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, prav tako ne, da je zmotno predlagala, da sodišče prve stopnje sklep o izvršbi ohrani v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da ji poravna terjatev v višini 14.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka, saj je izvršilno sodišče skladno s spremenjenimi določbami ZPP in ZIZ sklep o izvršbi razveljavilo v celoti (list. št. 52). Kljub temu je dajatveni zahtevek tožeče stranke še vedno jasno razviden. Tudi sicer tožničine navedbe iz njene dopolnitve tožbe v fazi postopka, ko je ta prešel v pravdo, ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del. Navedb iz vloge, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi, namreč ni mogoče označiti kot spremembe tožbe, saj tožnica do tedaj še ni izčrpala svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago svojega zahtevka.4 Tožničin predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe je treba obravnavati kot celoto, kar je sodišče prve stopnje storilo in odločilo v mejah postavljenega zahtevka.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevih listinskih dokazov, to je izkazov poslovnih izidov za leta 2014 do 2017 in certifikatov z dne 31. 5. 2017 in 13. 7. 2018. Iz dokaznega sklepa, vsebovanega v zapisniku glavne obravnave z dne 5. 6. 2019 (list. št. 108 in 109 spisa) ter v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je sodišče prve stopnje toženčeve listinske dokaze upoštevalo in jih vpogledalo. Ker ti dokazi za razrešitev zadeve niso odločilni, se sodišče prve stopnje z njimi utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo. Toženec je z navedenimi listinami dokazoval, da njegovo podjetje ni imelo finančnih težav in ni potrebovalo tožničinega posojila. A kot že pojasnjeno v 8. točki te sodbe, je za obstoj toženčeve pasivne legitimacije nepomembno, komu je tožnica denar nakazala.

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je pravočasno in argumentirano odgovorila na njegovo pritožbo, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče tožnici priznalo priglašenih 600 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 12 točk materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 612 točk, kar znaša 367,20 EUR. Tožnici pa ni priznalo stroškov poročila stranki in stroškov posvetovanja s stranko, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojni storitvi, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Prim. sklep VSL II Ip 3000/2018 in sklep VSM I Ip 1026/2013. 2 Toženec v postopku ni zatrjeval niti dokazoval, da je bil rok, v katerem je tožnica odstopila od posojilne pogodbe, neprimeren. 3 Prim. sodbe VSRS III Ips 23/2013, VSL I Cp 415/2017, VSC Cp 190/2019 in VSC Cpg 35/2012. 4 Prim. sklep II Ips 34/2012.