Jedro

Po 5. odstavku 24. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev, ki jih določajo prvi, drugi in tretji odstavek tega člena, v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo, oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami. Tožnik v svoji prošnji, niti po pozivu pristojnega organa zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin med postopkom dodelitve BPP ni konkretno in določno utemeljeval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp) za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 24/2014 z dne 20. 11. 2014. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka vpogledala v prošnjo tožnika, sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 24/2012 z dne 20. 11. 2014, odločbo CSD Domžale z dne 30. 9. 202014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 904/2011 z dne 5. 10. 2011, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 3439/2008 z dne 16. 2. 2015, revizijo v navedenem pravdnem postopku z dne 17. 11. 2011 ter podatke Centralnega registra prebivalstva RS, evidence registriranih vozil, baze podatkov ZZZS, registra KDD in podatkov o gospodinjstvu. Nadalje ugotavlja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 24/2012 z dne 20. 11. 2014, s katero je bilo razsojeno, da se revizija zavrne, med drugim izhaja, da je tožnik zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu bila povzročena s strani Okrajnega sodišča v Kranju v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da v konkretnem primeru ravnanje sodnice Okrajnega sodišča v Kranju ni bilo protipravno, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je presodilo, da med sklepom zapuščinskega postopka z dne 21. 10. 2005 in vtoževano škodo ni vzročne zveze, saj se je zapuščinski postopek nato nadaljeval in se ni končal ter ni imel nobenih negativnih posledic za tožnika, ki je v nadaljevanju nato v postopku tudi sodeloval, čemur je pritrdilo tudi revizijsko sodišče, ki je revizijo zavrnilo. Kot izhaja iz prošnje za dodelitev bpp, se tožnik v njej zavzema za vložitev ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 24/2014 z dne 20. 11. 2014. Ker pa v prošnji tožnik ni zatrjeval kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zaradi katerih želi podati ustavno pritožbo, za kar želi pridobiti bpp, ga je tožena stranka dne 9. 2. 2015 pisno pozvala k dopolnitvi vloge, da navede kršitve oziroma razloge, s katerimi utemeljuje kršitve in predloži dokazila glede svojih navedb. Na navedeni poziv je tožnik odgovoril z vlogo z dne 16. 2. 2015, v kateri je navedel, da ni pravni strokovnjak in se na zakonodajo ne spozna ter da so vse kršitve navedene že v sami reviziji, ki je bila vložena po odvetniku ter o kateri je že bilo odločeno s strani Vrhovnega sodišča RS.

Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da je že Vrhovno sodišče obrazložilo, da je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da sta mu bili kršeni ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do povračila škode, ker prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo dveh ločenih zahtevkov, ker se iz revizije ni dalo razbrati, na kaj naj bi se nanašal tako imenovani drugi zahtevek, niti tega ni bilo mogoče razbrati iz laične tožbe in iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 9. 2010; pri tem je zaključilo, da ni utemeljeno sklicevanje tožnika (tedaj revidenta) na kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja tožnika in ni postavilo izvedenca medicinske stroke, saj sta bila navedena dokaza pravilno zavrnjena, ker - kot je že ugotovilo pritožbeno sodišče, ni bila podana vzročna zveza med sklepom zapuščinskega sodišča z dne 21. 10. 2005 in vtoževano škodo, zaradi česar navedena dokaza nista bila izvedena.

Po oceni tožene stranke iz navedenega izhaja, da tožnik tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS ni izkazal specifičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nedvomno pa jih je glede na 5. odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) že v postopku dodelitve bpp potrebno konkretno uveljavljati, o čemer se je izrekla tudi že sodna praksa, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1304/2014 z dne 16. 9. 2014. Po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati posplošenega zatrjevanja, da so bile v postopku kršene pravice do enakega varstva, pravica do enakosti pred zakonom, pravica do sodnega varstva in pravica do povračila škode, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo navedenih sodnih organov. Dodaja še, da Ustavno sodišče RS ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo, saj je ta presoja zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. Zgolj dejstvo, da prosilec ni zadovoljen s pravnomočno sodbo, s katero je sodišče zavrnilo njegovo revizijo, pa ne more biti razlog za vložitev ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS ob upoštevanju 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), po katerem se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišča so v skladu s 125. členom Ustave namreč v prvi vrsti dolžna razlagati pravo na vseh stopnjah sojenja, tudi na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi (127. člen Ustave), ter zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tožnik pa je imel tudi v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi možnost zatrjevati ustavno-pravne vidike zadeve in si s tem zagotoviti, da se sodišče mora opredeliti do njegovih očitkov. Po navedenem je tožena stranka ugotovila, da je tožnikova prošnja za dodelitev bpp neutemeljena, zato jo je ob sklicevanju na 2. odstavek 37. člena ZBPP zavrnila, ne da bi še posebej ugotavljala finančni položaj tožnika glede na dejstvo, da ni izpolnjen objektivni pogoj, saj morajo biti pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kumulativno podani vsi predpisani pogoji.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Hkrati prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da bi s pravno pomočjo navedel dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha ob pritožbi. Toženi stranki očita, da svoje trditve razlaga brez osnove, temeljev in dokazne podlage. Očita ji tudi, da vseskozi krši Ustavo in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ker mu od samega začetka ne nudi brezplačne pravne pomoči. Poudarja, da sam tožnik ni pravnik in ne pozna zakonodaje, za kar so odvetniki, zato meni, da bi mu morala tožena stranka posredovati odvetnika, ki bi tožnika zastopal in podal pravno zatrjevane kršitve človekovih pravic. Dodaja še, da mu je kljub temu uspelo sestaviti laično ustavno pritožbo, ki jo prilaga tožbi (tožbena priloga A1). Ker mu tožena stranka ne nudi brezplačne pravne pomoči, tožnik meni, da vse dokler mu le-ta ne bo nudena, ne bo pravilna nobena odločitev tožene stranke. Meni, da tožena stranka napačno ugotavlja, da ni izgledov za uspeh s pritožbo ter da svojih trditev ne obrazloži s tehtnimi argumenti, kar označuje za napačno, nezakonito in protiustavno. Tožnik poudarja, da ni pravnik in meni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, saj sredstev za plačilo odvetnika nikoli ni imel in jih tudi sedaj nima, prav tako nima nobenega premoženja. Poudarja, da je prejemnik socialne pomoči in zato prosi tudi za oprostitev plačila vseh stroškov postopka ter sodnih taks. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev tožene stranke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev bpp za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 24/2014 z dne 20. 11. 2014. Sodišče se v celoti strinja z razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi tožena stranka prepričljivo utemeljuje, zakaj meni, da v konkretni zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka v povezavi s 5. odstavkom 24. člena ZBPP. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se pristojni organ za bpp v njej sklicuje. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča glede na vsebino tožnikove prošnje za dodelitev bpp ustrezna, saj je tožena stranka vsebinsko celovito presodila vse navedbe v vlogi z dopolnitvijo tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Sodišče se zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je skladno s podatki v predloženem upravnem spisu logično prepričljivo navedla že tožena stranka, da jih na tem mestu ne ponavlja. Kar pa se tiče tožbenih navedb pa le še dodaja: V smislu 1. odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ne glede na to pa se po 5. odstavku 24. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev, ki jih določajo prvi, drugi in tretji odstavek tega člena, v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo, oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami. Tožnik v svoji prošnji, niti po pozivu pristojnega organa zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin med postopkom dodelitve bpp ni konkretno in določno utemeljeval. Zato odločitev organa za bpp ni mogla biti drugačna. Še zlasti to velja ob upoštevanju določila 22. člena Ustave, ki predpisuje, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba vsebinsko pomeni, da sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločal drugače, kot sicer redno odloča v drugih postopkih, kar je pravilno navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso v istovrstnih zadevah, kakršen je obravnavani primer (sodba Upravnega sodišča št. I U 1304/2014). Tožnik pa razen pavšalnega sklicevanja na kršitve njegovih ustavnih pravic ni ne v tožbi in tudi ne pred tem v upravnem postopku v svoji vlogi za bpp niti v dopolnitvi te vloge nobenih kršitev ustavnih pravic konkretno in določno zatrjeval v smislu zgoraj navedenega. Nedvomno pa jih je, glede na povsem jasno določbo 5. odstavka 24. člena ZBBP, že v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno konkretno uveljavljati. Posplošenega zatrjevanja, da so mu bile kršene njegove ustavne pravice v postopku iz razloga, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo sodnih organov, pa ni mogoče opredeliti kot kršitve ustavnih pravic oziroma Ustave RS.

Sodišče se dodatno ne opredeljuje še posebej do posplošenih tožbenih navedb o tem, da vse odločitve tožene stranke niso pravilne, češ da ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi ter da kršijo Ustavo RS ter EKČP, ker so te navedbe nekonkretizirane. Tožena stranka je namreč dovolj jasno in natančno pojasnila v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, zakaj tožnik nima v obravnavani sporni zadevi izgleda za uspeh, zato sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da odločitev ni obrazložena. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa samo po sebi še ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, to je, da ima posamezna zadeva, v zvezi s katero prosilec uveljavlja odobritev bpp izglede za uspeh, kot je med drugim pravilno pojasnila že tožena stranka v svoji obrazložitvi, kot je povzeta v tej sodbi pod točko 1 do 4. Glede tožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim slabim finančnim stanjem tožnika, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, le-to samo po sebi, kot rečeno, še ne daje pravice do dodelitve bpp, ampak mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za odobritev bpp kumulativno izpolnjevati vse predpisane zakonske pogoje. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da mora prosilec za odobritev zaprošene BPP kumulativno izpolnjevati tako premoženjski oziroma finančni, kakor tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Da se bpp ne dodeli že zgolj ob upoštevanju prosilčevega finančnega položaja, izhaja namreč iz določila 1. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se mora pri presoji za dodelitev bpp upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma, da je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena. Glede na navedeno je brez podlage v citiranem materialnem predpisu (1. odstavek 24. člena ZBPP) tožnikovo pričakovanje, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP. Z določbo 1. odstavka 1. člena ZBPP je namreč opredeljen namen zakonodajalca, in sicer je namen ZBPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Iz navedenega izhaja, da je namen zakona, da se omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva tudi osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle doseči oziroma storiti, vendar nikakor ne avtomatično, temveč zgolj ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev po določilih ZBPP, torej tudi pogojev iz določil 24. člena ZBPP, kot je pravilno izpostavila tožena stranka v svoji obrazložitvi.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Glede predlagane oprostitve plačila sodnih taks pa sodišče tožniku dodatno še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče tožniku v zvezi z njegovim predlogom, ki ga je v tožbi dodatno uveljavljal, naj se mu dodeli bpp tudi v zvezi z obravnavano tožbo, le še pojasnjuje, da je o njegovi prošnji posebej odločil pristojni organ za bpp Upravnega sodišča RS s posebnim konkretnim upravnim aktom (št. Bpp 82/2015-4 z dne 1. 4. 2015), zoper katerega je na voljo tožniku posebno pravno sredstvo, o katerem je tožnik izrecno poučen v pravnem pouku kot obveznem sestavnem delu konkretnega upravnega akta.