Jedro

Revizijske navedbe tožnika v večji meri predstavljajo prepis pritožbe. Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji pa praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje popolnoma prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je zato na te navedbe odgovarjalo le v obsegu, v katerem bi lahko predstavljale izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 3.511,16 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 69.836,39 EUR iz naslova vračila plačane kupnine po kupoprodajni pogodbi za material, ki naj bi ga tožena stranka ne dobavila. Tožena stranka je nato vložila nasprotno tožbo zoper tožečo stranko zaradi plačila 273.368,42 EUR, v pretežni meri iz naslova plačila storitev, ki naj bi ji ga tožeča stranka dolgovala po sklenjeni podjemni pogodbi (ki naj bi zajemala tudi material v vrednosti 69.836,39 EUR).

2. V nadaljevanju se bo S, d. o. o., označevala kot tožeča stranka in I., d. o. o., kot tožena stranka, ne glede na to, ali se bo obrazložitev nanašala na zahtevke po tožbi ali nasprotni tožbi.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi za plačilo 69.836,39 EUR z vtoževanimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je po nasprotni tožbi naložilo plačilo 268.278,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2014 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 268.278,42 EUR od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2014 in zahtevek za plačilo 5.090,00 EUR (iz naslova uporabnine za testni laboratorij) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 (III. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev 13.386,48 EUR toženkinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper I., II. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe ter sodbo sodišča prve stopnje v teh delih potrdilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev 4.350,03 EUR toženkinih stroškov pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 5. 4. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Postopek z revizijo**

6. Tožeča stranka je glede zavrnitve tožbenega zahtevka po tožbi za plačilo 69.836,39 EUR vložila predlog za dopustitev revizije. Predlog je bil s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 78/2017 z dne 22. 9. 2017 zavrnjen. Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ki mu je bilo v pretežnem delu ugodeno in tožeči stranki naloženo plačilo 268.278,42 EUR toženi stranki, pa je revizija že po zakonu dovoljena (490. člen ZPP).

7. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje ter zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno sojenje, oboje z ustrezno stroškovno posledico.

8. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži povrnitev toženkinih stroškov revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Dejanska podlaga spora**

9. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – tožeča stranka je 21. 9. 2010 toženi stranki poslala celovito povpraševanje (za elemente in aktivnosti) za pripravo posodobitve centra za vodenje železniškega prometa VPP C. (v nadaljevanju tudi CVP v sistemu VPP C.); - tožena stranka je 4. 11. 2010 tožeči stranki posredovala ponudbo za posodobitev centra za vodenje železniškega prometa VPP C., ki je bila sestavljena iz specifikacije potrebne opreme in storitev v obsegu „ključ v roke“; - dobava opreme oziroma materiala ni bila predvidena nikjer v ponudbi, ne kot samostojna ne kot fazna dobava; šlo je za celovito storitev posodobitve sistema; - v ponudbi je bilo navedeno, da se (naročilo in) plačilo izvaja v treh delnih zneskih, ki jih ponudba imenuje „paketi“; tem so sledile naročilnice in računi, plačilo katerih predstavlja predplačilo opreme (100 %) in storitev (8 %); - tožeča stranka je izdala tri naročilnice (prvi dve 8. 12. 2010 in tretjo 8. 4. 2011), ki so jim sledili trije računi tožene stranke (prva dva 24. 12. 2010 in tretji 4. 5. 2011); - prva dva plačana računa sta se nanašala na material, tretji pa tudi na storitve; - računi so bili izdani na podlagi naročilnic; vsi trije računi imajo v prilogah natančno opredelitev (specifikacijo) stvari in storitev, ki sledijo ponudbi oziroma pozicijam v ponudbi; tožeča stranka nobenega od računov ni zavrnila in je vse tri poravnala; - ponudba je bila v celoti realizirana od marca 2011 (dobava opreme, ki jo je tožena stranka nabavila pri tretjem) do oktobra 2012 (izvajanje storitev), ob vedenju in aktivnem sodelovanju tožeče stranke; - tožeča stranka je 9. 10. 2012, 29. 10. 2012 in 15. 11. 2012 pozvala toženo stranko, naj izroči opremo; - tožena stranka je 16. 11. 2012 tožečo stranko po elektronski pošti obvestila o stanju zadeve in napovedala pripravljenost sistema za vodenje prometa za testiranje; - tožeča stranka je 26. 11. 2012 toženi stranki poslala pismo, v katerem ji je prvič sporočila, da storitev ni naročila; - tožena stranka je v pismu z dne 9. 9. 2013 tožečo stranko pozvala na prevzem podjema; posel je bil prevzet s fikcijo prevzema 23. 9. 2013. **Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi povpraševanja tožeče stranke pripravila ponudbo. Tožeča stranka te ponudbe ni sprejela pisno, niti ni bila sklenjena pisna pogodba. Je pa tožeča stranka izdala tri naročilnice, tožena stranka pa na njihovi podlagi tri račune, ki so bili specificirani in so sledili ponudbi. Tožeča stranka je vse tri račune poravnala. Tretji plačani račun je zajemal tudi plačilo storitev in je tako izvedbo storitev tožeča stranka brez dvoma sprejela s plačilom tega računa. Sodišče je takšno ravnanje štelo kot sprejem ponudbe (drugi odstavek 28. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama je bila tako po presoji sodišča sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ). Tožena stranka je podjemno pogodbo uresničila med marcem 2011 in oktobrom 2012, ob aktivnem sodelovanju tožeče stranke. Po več pozivih toženke, naj tožnica prevzame podjem, je bil le-ta prevzet s fikcijo prevzema (drugi odstavek 633. člena OZ).

11. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje in je njegovo sodbo potrdilo.

**Revizijske navedbe**

12. Po prepričanju revidentke toženka naj ne bi zmogla materialnega dokaznega bremena glede sklenitve podjemne pogodbe. Revidentka izpostavlja številna vprašanja dejanskega stanja in v zvezi z njimi sodiščema nižjih stopenj očita neobrazloženost njunih sodb oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita, da naj bi svoje zaključke utemeljevalo na drugačnih dejanskih okoliščinah kot sodišče prve stopnje, česar ne bi smelo, saj je pri odločanju na seji senata vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi očita še kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi posledično ne imela možnosti izjaviti se o dejstvih, ki so bila odločilna za presojo sodišča druge stopnje. Istovrstno kršitev očita tudi glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožnice, s čimer naj bi sodišči nižjih stopenj kršili tudi revidentkino pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodiščema nižjih stopenj očita še kršitev 23. in 25. člena URS.

**Navedbe respondentke**

13. Respondentka v svojem obširnem odgovoru na revizijo vztraja pri tem, da sta odločitvi sodišč nižjih stopenj zakoniti in pravilni. Opozarja, da revidentka z navedbami v reviziji zavaja in v bistvu prikrito graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar ne more biti predmet revizijske presoje.

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člen ZPP).

15. Revizijske navedbe tožnika v večji meri predstavljajo prepis pritožbe. Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji pa praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje popolnoma prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je zato na te navedbe odgovarjalo le v obsegu, v katerem bi lahko predstavljale izpodbijanje razlogov sodišča druge stopnje.1

16. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče ni samostojno (brez povezave s sodbo sodišča druge stopnje) presojalo sodbe sodišča prve stopnje.

17. Revizija ni utemeljena.

18. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je prišlo do sklenitve (kupoprodajne ali) podjemne pogodbe. Revidentka skozi očitek, da naj toženka ne bi zmogla materialnega dokaznega bremena glede sklenitve podjemne pogodbe, graja dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in nasprotuje njunemu (pravilnemu) materialnopravnemu zaključku. Tak zaključek sta sodišči nižjih stopenj namreč sprejeli na podlagi ugotovljenih dejstev o tem, da je tožnica poslala povpraševanje toženki, ta pa je na to odgovorila s ponudbo. Tej ponudbi so sledile tri naročilnice tožnice, na podlagi katerih je toženka izdala tri račune (s specifikacijami), ki jih je tožnica poravnala brez ugovorov. Obe sodišči sta opravili enako materialnopravno presojo - da je tožnica s plačilom računov, katerih specifikacija je sledila ponudbi, sprejela ponudbo toženke, pri čemer je posebnega pomena zadnji plačani račun, ki se je poleg materiala nanašal tudi na storitve, iz česar izhaja, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba. Obsežna obrazložitev takšnega zaključka je v sodbi sodišča druge stopnje vsebovana v 43., 44. in 45. točki njene obrazložitve, v sodbi sodišča prve stopnje pa v 16. in 17. točki njene obrazložitve. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se Vrhovno sodišče pridružuje razlogom v sodbah sodišč nižjih stopenj, ki jima ni mogoče očitati pomanjkljivosti v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Revidentka ne more uspeti niti z očitkom, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in s tem kršilo pravilo o vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje pri odločanju na seji senata. Ne drži namreč, da naj bi sodišče druge stopnje sklenitev podjemne pogodbe utemeljevalo na drugačnih dejanskih okoliščinah kot sodišče prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče se je v celoti sklicevalo na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in se tudi strinjalo z njegovimi materialnopravnimi zaključki, je pa v njihovo podkrepitev ob presoji pritožbenih navedb dodatno obrazložilo svoje pravno naziranje. Posledično se kot neutemeljen izkaže tudi očitek tožnice o kršitvi pravice do izjave pred sodiščem druge stopnje.

20. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen URS), ker sodišči nižjih stopenj nista zaslišali zakonitih zastopnikov tožeče stranke. Že sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je bil razlog za zavrnitev dokaznega predloga v njegovi nesubstanciranosti. Takšno odločitev je z dodatno utemeljitvijo potrdilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče odgovorov na očitke, na katere je revidentka že dobila jasen in pravilen odgovor od sodišča druge stopnje (26., 27. in 28. točka obrazložitve njegove sodbe), ne ponavlja.

21. Z očitki o neobrazloženosti sodb sodišč nižjih stopenj, ki naj bi utemeljili zatrjevano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revidentka prikrito graja dokazno oceno. Tako sodiščema nižjih stopenj očita, da se nista ustrezno opredelili do vprašanja, do kdaj je ponudba toženke še vezala; do vprašanja ujemanja specifikacije računov in ponudbe; do vprašanj stalne poslovne zveze med strankama, načina sklenitve in vsebine pogodbe ter drugih. Revidentka je te očitke navajala že v svoji pritožbi; nanje pa je dobila jasen in obrazložen odgovor v sodbi sodišča druge stopnje, s katerim se v reviziji ne sooči. Revizijsko sodišče zato odgovorov ne ponavlja. Sicer pa navedeni revizijski očitki pomenijo poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

22. V zvezi z obstojem pooblastila po zaposlitvi revidentka navaja, da je to vprašanje lahko pomembno le, če pride do sklenitve pogodbe na podlagi prvega odstavka 28. člena OZ; ob tem ko je sodišče druge stopnje zaključilo, da je do sklenitve pogodbe prišlo na podlagi drugega odstavka 28. člena OZ, pa naj bi postala izpodbijana sodba nejasna in neobrazložena, saj naj ne bi bilo jasno, ali je do sklenitve pogodbe prišlo na podlagi prvega ali drugega odstavka 28. člena OZ. Takšne navedbe revidentke so nejasne in same s seboj v nasprotju; po drugi strani pa so razlogi izpodbijanih sodb v zvezi z obstojem pooblastila po zaposlitvi jasni in prepričljivi (tudi zaključek, da je bila ponudba sprejeta s konkludentnim ravnanjem, kar pomeni, da je bila pogodba sklenjena na podlagi drugega odstavka 28. člena OZ).

23. Revidentka še očita, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do njenega ugovora, da naj bi bil zahtevek toženke po nasprotni tožbi nespecificiran in pavšalen. Tudi tovrstni očitki se ob preizkusu izpodbijanih sodb s strani Vrhovnega sodišča izkažejo kot neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa temu pravilno pritrdilo, da so bili predmet sklenjene pogodbe material in storitve, ki jih je toženka ustrezno zatrjevala v svojih pisnih vlogah, pri čemer je za takšne trditve tudi predložila dokaze (konkretno ponudbo in specifikacije plačanih računov). Zato tudi ni utemeljen očitek, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen in da je toženka uveljavljala več objektivno kumuliranih zahtevkov.

24. Tudi revizijske navedbe o tem, da je toženka tožbeni zahtevek utemeljevala na enostranski prekinitvi pogodbe, da je tožnica zatrjevala neverodostojnost uporabljenih dokazov in številni drugi očitki, do katerih naj se sodišči nižjih stopenj ne bi opredelili in s tem zagrešili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so v celoti neutemeljeni. Sodbi sodišč nižjih stopenj sta namreč celovito ter obširno obrazloženi, njuni razlogi pa so logični in prepričljivi. Vrhovno sodišče pri njunem preizkusu ni našlo zatrjevanih pomanjkljivosti. Pomanjkljivosti je najti le v revizijskih navedbah, ki grajajo ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer tudi v tem delu pomenijo ponovitev pritožbenih navedb, s tem pa prezrtje jasnih in natančno obrazloženih odgovorov sodišča druge stopnje.

25. Revidentka v reviziji ponovno trdi, da je šlo za postopek izdaje dovoljenja za vgradnjo elementov, naprav in sistemov v železniško infrastrukturo in ne za sklenitev in izvedbo podjemne pogodbe, vendar več od tega ne pojasni; ne navede, katero kršitev določb pravdnega postopka ali materialnega prava s tem v zvezi uveljavlja niti kaj v zvezi s tovrstnimi navedbami zasleduje.

26. Razglabljanje o tem, ali sta sodišči nižjih stopenj odločali o zahtevku za prevzem ali ne in kaj v zvezi s tem izhaja iz obrazložitve, ni pomembno za odločitev o reviziji, saj je bila ta vložena le zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se na to vprašanje ne nanašata. Zato Vrhovno sodišče na to vprašanje ne odgovarja.

27. Revizija na koncu pavšalno zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena URS. Za to, da bi revizijsko sodišče lahko upoštevalo in presodilo očitane kršitve ustavnih pravic, pa bi jih morala revidentka konkretizirati. Vendar revidentka zatrjevanih kršitev ni substancirala niti jih ni povezala s konkretno ugotovljenimi pravno pomembnimi dejstvi.

**Odločitev o reviziji**

28. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

29. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

30. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

31. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v povezavi s 155. členom ZPP respondentki povrniti 3.511,16 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja 2.858,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 633,16 EUR priglašenega 22% davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Sodba VS RS III Ips 73/2016 z dne 23. 1. 2018.