Jedro

Preizkus po 2. odstavku 272. člena ZKP, ali so po vložitvi obtožnice še podani razlogi za pripor, opravi sodišče po uradni dolžnosti in ni potreben predlog državnega tožilca. Če pa ta v obtožnici vseeno predlaga podaljšanje pripora in predlog utemelji, mora sodišče obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in s tem o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opirajo.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 10.10.2005 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. D.P. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zoper obdolženca je pri istem sodišču vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ in prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.10.2005 pritožbi obdolženca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (371. člen ZKP) in ustavno varovanih človekovih pravic iz 14., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor obd. D.P. odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Po njeni oceni uveljavljane kršitve zakona in ustave niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je pristojno Okrožno državno tožilstvo v obtožnici predlagalo podaljšanje pripora obd. D.P. Zato sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ni postopalo po uradni dolžnosti, ampak po predlogu državnega tožilca. V takem primeru pa bi pred odločitvijo moralo vročiti obdolžencu in zagovorniku predlog in dati čas, da bi se seznanila z obtožnico ter se izjavila o predlogu za podaljšanje pripora. Samo na tak način bi bilo obdolžencu zagotovljeno načelo kontradiktornosti in načelo varovanja pravic v kazenskem postopku.

Okrožni državni tožilec je dne 10.10.2005 vložil pri Okrožnem sodišču v Krškem obtožnico med drugim tudi zoper obd. D.P. zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj. Predlagal je tudi, da sodišče zoper obdolženega P. podaljša pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP s kratko utemeljitvijo, da so za takšno odločitev podani isti pogoji kot ob odreditvi. Senat sodišča prve stopnje je dne 10.10.2005 podaljšal pripor zoper obdolženca ter v sklepu utemeljil, da je na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP moral po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor, ker je v obtožnici predlagano, naj se odrejeni pripor podaljša. V pritožbah zoper sklep izvenobravnavnega senata obdolženec in zagovornik nista opozorila na navedeno pomanjkljivost ter se zato sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s tem vprašanjem.

Ob določbah 207. člena ZKP urejajo odreditev in podaljšanje pripora po vloženi obtožnici tudi določbe 1. in 2. odstavka 272. člena ZKP. Prvi odstavek te določbe predvideva dve situaciji, v prvi obdolženec ni v priporu in v obtožnici je predlagano, naj se zoper njega odredi pripor, v drugi je v priporu, v obtožnici pa je predlagano, naj se izpusti. V 2. odstavku 272. člena ZKP je predpisano postopanje sodišča za primere, ko je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti. V tem položaju sodišče (senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP) preizkusi po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

Procesne določbe, ki zadevajo odreditev in podaljšanje pripora, glede kontradiktornosti niso dosledno izpeljane in jo zagotavljajo le pri odločanju o priporu med preiskavo (204.a člen in 2. odstavek 205. člena ZKP) ter ob izreku sodbe (4. odstavek 361. člena ZKP). V zvezi z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 19.7.1999, opr. št. I Ips 163/99, zavzelo stališče, da se preizkus, ali so po vložitvi obtožnice še podani razlogi za pripor, opravi po uradni dolžnosti in ni potreben predlog državnega tožilca, zato tudi ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se izjavita v zvezi s preizkusom.

V tej zadevi ne gre za enak položaj, ker je državni tožilec v obtožnici predlagal podaljšanje pripora zoper obdolženca in predlog utemeljil, čeprav s skopimi razlogi. Zato načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije in 16. člen ZKP) v primerih te vrste, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, narekuje sodišču postopanje, v katerem obdolžencu omogoči, da se izjavi o predlogu in s tem o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opirajo, s čimer se mu da tudi možnost navajanja nasprotnih dejstev in dokazov. Na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Zato je v takih primerih sodišče dolžno pred podaljšanjem pripora seznaniti obdolženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Čeprav je zakonski rok, v katerem sodišče sprejme takšno odločitev kratek, mora poslovanje organizirati tako, da je obrambi omogočeno podati stališče do predloga državnega tožilca. Ob tem je treba opozoriti na določbo 1. odstavka 273. člena ZKP, po kateri se priprtemu obdolžencu obtožnica vroči v štiriindvajsetih urah po prejemu.

Sodišče je vročilo sklep o podaljšanju pripora obdolžencu in zagovorniku dne 10.10.2005 (list. št. 26 priloženi vročilnici in faksirano poročilo), ni pa pred odločanjem o podaljšanju pripora vročilo obtožnice, kot je mogoče sklepati na podlagi podatkov kazenskega spisa. Zato je kršilo obdolženčevo pravico obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP) v povezavi s 16. členom ZKP in 22. členom ter 29. členom Ustave Republike Slovenije, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča kršitev ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Sodišče je ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Ugotovilo je tudi, da so še vedno podane in izkazane konkretne okoliščine, ki so odločilne za presojo nadaljnjega obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter ocenilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma za neoviran potek postopka in da gre za ukrep, ki je v sorazmerju med ogrožanjem varnosti in podaljšanjem pripora kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Obdolženec je po drugi strani z vložitvijo pritožbe zoper odločitev izvenobravnavnega senata imel možnost odgovoriti na dejstva in dokaze, na podlagi katerih je bil zoper njega podaljšan pripor. Sodišče druge stopnje pa je v razlogih sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbi obdolženca in zagovornika, odgovorilo na njune navedbe. Sicer pa vložnik zahteve ni utemeljil, iz katerih razlogov in na kakšen način je navedena opustitev oziroma kršitev vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa.

Zahteva navaja, da so bili kriteriji za odreditev pripora pri posameznih obdolžencih, ki naj bi bili sostorilci pri kaznivih dejanjih, različni, ter je zato obdolženec prepričan, da so do njega diskriminatorni. S sklepom o podaljšanju pripora so bile obdolžencu kršene temeljne ustavno zavarovane pravice in svoboščine, ker so pri njem brez podlage uporabljeni strožji kriteriji kot pri ostalih obdolžencih. Pri tem vložnik zahteve zastavlja vprašanje, zakaj ponovitvena nevarnost ni podana pri drugih obdolžencih, če jo izpodbijani pravnomočni sklep utemeljuje s trditvijo, da je obd. P. deloval v dobro organizirani mreži preprodaje avtomobilov ter je zato pričakovati, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja in ogrožal premoženja posameznikov ter gospodarskih družb. Meni tudi, da so razlogi o obstoju begosumnosti kontradiktorni, saj obdolženčevo državljanstvo Republike Hrvaške ter očitek kazenskih postopkov in tiralice v tej državi ne utemeljuje nevarnosti pobega v to državo, medtem ko bi nevarnost pobega v tretjo državo bilo treba pri vseh obdolžencih uporabiti enako. Obdolženec tudi z nobeno gesto ni pokazal, da namerava ubežati iz Slovenije ter se izogibati kazenskemu postopku. V Sloveniji ima premoženje in tu prebiva tudi njegova družina.

Zaključek o obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu je sodišče oprlo na zakonski določbi 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Navedeni določbi ob temeljnem pogoju, da je podan utemeljen sum storitve določenega kaznivega dejanja, predpisujeta kriterije oziroma okoliščine, ki jih ugotovi sodišče, in na podlagi katerih sklepa, da sta priporna razloga podana. Na begosumnost, to je na realno nevarnost pobega, je sodišče sklepalo na podlagi okoliščin, da je obdolženec slovenski in hrvaški državljan, da ima v Republiki Avstriji podjetje, da so v Republiki Hrvaški zoper njega odprti postopki in da je zaradi teh postopkov zapustil navedeno državo. Sodišče druge stopnje je, kot je razvidno iz razlogov sklepa, pri presoji teh okoliščin upoštevalo tudi dejstvo, da ima obdolženec slovensko državljanstvo. Pri presoji ponovitvene nevarnosti pa je sodišče upoštevalo obseg obdolžencu očitane kriminalne dejavnosti (večje število obravnavanih kaznivih dejanj), s katero je bila povzročena več desetmilijonska škoda in okoliščini, da je obdolženec obravnavan v Republiki Hrvaški zaradi več kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo ter da je deloval v dobro organizirani mreži preprodaje avtomobilov. Gre tedaj za ugotovljene in ocenjene objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo pri obdolžencu na realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Slednjo je sodišče presodilo tudi v luči dejstva, da je obdolženec kljub kriminalni dejavnosti na Hrvaškem z njo nadaljeval tudi v Sloveniji. Uporaba določb 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in presoja okoliščin, ki jih sodišče ugotavlja za vsakega obdolženca posebej in samo v primeru, če je predlagano, da se zoper njega odredi ali podaljša pripor, ne odstopa od ustaljene sodne prakse. To še posebej, ker pri obdolžencu niso podane le okoliščine, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato ni sprejemljivo stališče, da je sodišče neenako obravnavalo obdolženca in z napadenim pravnomočnim sklepom kršilo v zahtevi navedene ustavne določbe.

V obsegu, v katerem vložnik zahteve navaja, da v obdolženčevo škodo niso bila izvedena tista dejanja v preiskavi, ki bi bila bistvena za njegovo korist, ter se pri tem sklicuje na potrebo po izvedbi dokazov ter v delu, v katerem nakazuje, da sodišče pri presoji pripornega razloga begosumnosti ni upoštevalo okoliščin, povezanih s krajem bivanja družine in njega samega, nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa glede na določbe 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).