Jedro

Ker je drugi toženec ugotovitve izvedenca dr. B. B. v kazenskem postopku in mnenje vključil v svoje trditveno gradivo, bi se sodišče prve stopnje samo ali ob pomoči izvedenca dr. A. A. o tem moralo vsebinsko izreči. Če sta obe terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode, pobot ni izključen, in tudi odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, se lahko pobota z istovrstno nasprotnikovo terjatvijo.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da obstaja terjatev tožnika do tožencev v višini 3.500,00 EUR in terjatev prvega toženca do tožnika v višini 1.500,00 EUR, obe terjatvi pobotalo in tožencema naložilo, da morata tožniku solidarno plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje. V presežku (za 7.005,84 EUR z obrestmi) je zavrnilo tožbeni zahtevek, zavrnilo pa je tudi pobotni ugovor prvega toženca v preostalem delu (za 1.500,00 EUR). Nazadnje je odločilo, da mora tožnik tožencema povrniti njune pravdne stroške, prvemu 823,12 EUR, drugemu pa 650,00 EUR, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožnik in oba toženca. Vsi trije se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik tudi pred drugim sodnikom.

3. Tožnik se ne strinja z višino prisojene odškodnine, češ da ta ni obrazložena in da bistveno odstopa od sodne prakse. Navaja dva judikata, kjer sta oškodovanca za podobno škodo dobila 8.000,00 EUR oziroma 8.850,00 EUR odškodnine. Neupravičeno je bil zavrnjen zahtevek za primarni strah. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame tožencema, da naj bi tožnik izzval pretep. Tudi ni res, da poškodbe tožniku niso pustile trajnih posledic. Tožnikova medicinska dokumentacija ne izključuje, da je omejena gibljivost desne rame posledica poškodbe v obravnavanem pretepu. Zakonskih pogojev za medsebojno pobotanje terjatev ni, ker je terjatev prvega toženca sporna oziroma nelikvidna, saj jo je tožnik v celoti prerekal, poleg tega pa je že zastarala. Tožnik vztraja, da prvega toženca ni poškodoval. Sicer pa sodišče njegove škode ni ugotavljalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, niti z izvedencem, s čimer je kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka. Sodba se nezakonito sklicuje na zaslišanje prvega toženca v kazenskem postopku, o katerem se tožnik ni mogel izjaviti. Višine pobotne terjatve, ki je pretirana in odstopa od sodne prakse, sodišče sploh ni obrazložilo. Nerazumno pa je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev materialne škode, saj ta izvira iz istega historičnega dogodka. Ker toženca odgovarjata solidarno, tožniku ni treba opredeliti, kateri od njiju je poškodoval posamezno stvar. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka.

4. Prvi toženec navaja, da je tožnik začel pretep, pred tem pa nepooblaščeno, brez razloga in brez dovoljenja izvajal protipravno snemanje. Tožnik je prvi udaril drugega toženca in nato še dvakrat prvega toženca, šele potem sta mu udarce vrnila. Prvi toženec se je zato skliceval na silobran, ki izključuje njegovo odškodninsko odgovornost, vendar se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo ne z vprašanjem morebitnega prekoračenega silobrana niti z vprašanjem deljene krivde. Tožnik je k nastanku svoje nepremoženjske škode bistveno prispeval sam, tako kot je sodišče ugotovilo za njegovo premoženjsko škodo.

5. Drugi toženec vztraja, da je po udarcu, ki ga je prejel od tožnika, padel na tla in je bila nekaj časa hudo motena njegova zavest. To so potrdile tudi priče, ki so spremljale dogodek. Povsem nemogoče je torej, da bi on udaril tožnika. V resnici se ga ni niti dotaknil. Sicer pa je bil tožnik pred naslovnim sodiščem že obsojen za plačilo odškodnine drugemu tožencu iz istega historičnega dogodka. Iz previdnosti nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine. Izvedensko mnenje dr. A. A. ni prepričljivo. Pretresa možganov ni zadovoljivo pojasnil. Nasprotno je dr. B. v kazenskem postopku navedel, da tožnikove poškodbe niso bile omembe vredne. Kljub dvema različnima izvedenskima mnenjema pa sodišče ni sledilo predlogu drugega toženca za določitev novega izvedenca medicinske stroke. Ker je bil drugi toženec sam žrtev tožnikovega nasilja, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrniti.

6. Prvi toženec je odgovoril na tožnikovo pritožbo, vendar prepozno. Po drugem odstavku 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se prepozen odgovor pri odločanju o pritožbi ne upošteva.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožnik najprej udaril drugega toženca in nato še dvakrat prvega toženca, ima zadostno oporo v videoposnetku dogajanja z dne 14. 10. 2010 in v izpovedih tožencev ter prič C. C. in D. D. Iz sodbe pa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da sta toženca tožniku „udarce vrnila z rokami in potem, ko je ležal na tleh, po vsej verjetnosti tudi z nogami“. Zaključek sodišča, da o odgovornosti tožencev in vzročni zvezi dvom ne obstaja, je ostal povsem neobrazložen. Dejstvo, da zoper oba toženca še teče kazenski postopek v zvezi s škodnim dogodkom, namreč ne zadošča za sklepanje o njuni odškodninski odgovornosti. Prvi toženec v svoji pritožbi sicer priznava, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar obenem upravičeno očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo o njegovem ugovoru, da je zatrjevano tožnikovo škodo povzročil v silobranu, ko je od sebe in drugega toženca odvračal tožnikov napad. Protipravnost ravnanja in nastale škode, povzročene v takšni obrambi, je po prvem odstavku 138. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izključena. Gre torej za okoliščino, ki je odločilnega pomena za presojo odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba nadalje ne daje odgovora niti na trditev drugega toženca, da tožnika ni mogel poškodovati, ker ga je tožnikov predhodni napad povsem onesposobil. Končno je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je konfliktno situacijo in pretep povzročil tožnik, kar bi lahko kazalo na deljeno odgovornost za nastalo (premoženjsko in nepremoženjsko) škodo. V takem primeru ima oškodovanec po prvem odstavku 171. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje torej ni navedlo zadostnih dejanskih in pravnih razlogov niti o vseh tistih odločilnih dejstvih, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka. Izpodbijane sodbe posledično ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, ampak terja obvezno razveljavitev prve sodbe.

10. Na tožnikove pritožbene očitke, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka, zaenkrat ni treba odgovarjati. Pač pa drugi toženec utemeljeno poudarja, da se sodišče prve stopnje, ki je brez pridržkov sledilo mnenju izvedenca dr. A. A., da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku med drugim utrpel tudi pretres možganov, ni opredelilo do drugačne ugotovitve izvedenca dr. B. B. v kazenskem postopku. Ker je drugi toženec njegove ugotovitve in mnenje vključil v svoje trditveno gradivo, bi se sodišče prve stopnje samo ali ob pomoči izvedenca dr. A. A. o tem moralo vsebinsko izreči. Prav tako bi moralo pojasniti, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje drugega izvedenca (kliničnega psihologa), ki ga je drugi toženec podal na zadnjem naroku. Res je, da pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, vendar mora sodišče zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti, sicer je kršena strankina pravica do obravnavanja v postopku.

11. Tožnik utemeljeno oporeka razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Po presoji pritožbenega sodišča je ta odločitev vsaj prenagljena, če že ne povsem zgrešena. Vprašljivo je namreč, ali je tožnik s tem, ko je izzval konfliktno situacijo in pretep, res tudi privolil v nastanek zatrjevane premoženjske škode. Komajda verjetna pa je tudi možnost, ki jo dopušča sodišče prve stopnje v sodbi, da je tožnik v pretepu sam poškodoval vse sporne stvari, torej tako avtomobilsko steklo, kot svoj mobilni telefon, fotoaparat, očala in še garažno okno.

12. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo prezrlo tudi dokazne predloge prvega toženca pri obravnavanju njegove pobotne terjatve. Nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti ter strah), ki naj bi jo prvi toženec utrpel v istem škodnem dogodku, je ocenjevalo kar na podlagi njegovih navedb v odgovoru na tožbo ter njegove izpovedi v kazenskem postopku. Vprašljivo je, ali je bilo dejansko stanje na ta način pravilno ugotovljeno, predvsem pa je sodišče s tem kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka, kot utemeljeno izpostavlja tudi tožnik v svoji pritožbi.

13. Zmotno pa je tožnikovo pritožbeno stališče, da pobotanje odškodninskih terjatev v obravnavanem primeru sploh ni dopustno. Če sta obe terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode, pobot ni izključen, in tudi odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, se lahko pobota z istovrstno nasprotnikovo terjatvijo (3. in 4. točka 316. člena OZ). Nelikvidnost terjatve je lahko ovira le za pobotanje pred pravdo, ne pa za procesno pobotanje, saj mora obstoj in višino terjatve ugotoviti sodišče v dokaznem postopku. Čeprav ni izključeno niti pobotanje z zastarano terjatvijo (314. člen OZ), pa razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor zastaranja pobotne terjatve prvega toženca, niso sprejemljivi. Ker sodno pobotanje učinkuje le za naprej, se vprašanje zastaranja terjatve presoja po trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen(1). Zastaranje odškodninske terjatve prvega toženca za povzročeno nepremoženjsko škodo je začelo teči šele z zaključkom njegovega zdravljenja, ta časovni trenutek pa v izpodbijani sodbi ni bil ugotovljen. Tako ni mogoče preizkusiti, ali je ob uveljavljanju pobotnega ugovora (v odgovoru na tožbo z dne 5. 12. 2013) že potekel predpisani zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ).

14. Ker izpodbijane sodbe po navedenem zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, je sodišče druge stopnje ugodilo vsem trem pritožbam in sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti, če bo potrebno, pa tudi dopolniti dokazovanje. Kljub tožnikovemu predlogu pa pritožbeno sodišče ni uporabilo pooblastila iz 356. člena ZPP, po katerem bi lahko odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. V pritožbi navedeni pomisleki glede sodnikove nepristranskosti namreč nimajo zadostne teže, ugotovljene napake v prvem sojenju pa bo z upoštevanju napotkov iz tega sklepa mogoče odpraviti v ponovljenem postopku (prvi odstavek 362. člena ZPP).

15. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila bo odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za priglašene pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o vseh stroških postopka pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Mag. Barbara Petrič: Pobot skozi pravdni postopek (Pravna praksa, št. 34/2011, stran 22).