Jedro

Navedba vrednosti spornega predmeta je - v obsegu presoje o pravici do revizije - po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP obvezna, zato tožeča stranka, ki tega v tožbi za izpraznitev stanovanja ni storila, nima revizije v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o tej tožbi (drugi odstavek 382. člena ZPP).

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja se zavrže, v ostalem delu (dolžnost sklenitve najemne pogodbe) pa se revizija zavrne. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od toženke s tožbo zahtevala, naj se izseli iz dvoinpolsobnega stanovanja v Ljubljani ter ji ga izroči izpraznjenega oseb in stvari. Toženka pa je z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahtevala sklenitev najemne pogodbe na podlagi določb Stanovanjskega zakona, pri čemer njen tožbeni zahtevek vsebuje podrobne določbe o sklenitvi te pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja, zahtevek iz nasprotne tožbe na sklenitev najemne pogodbe pa bo zavrnjen. Graja pravno razlago, po kateri bi toženka z dejansko vselitvijo v stanovanje v februarju 1991 s soglasjem bivšega stanodajalca pridobila položaj imetnice stanovanjske pravice, čeprav ji je bila odločba o dodelitvi stanovanja izdana s strani nepristojnega organa po 25.6.1991. Vselitev v februarju 1991 je bila nasilna, tedaj pa še ni bil končan sodni postopek proti B. S., ki je to stanovanje zasedal. Za pridobitev stanovanjske pravice bi stanovanje moralo biti prazno, v skladu z 10. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih pa bi morala biti izdana pisna in pravnomočna odločba. Ustno dano soglasje stanodajalca za vselitev te odločbe ne more nadomestiti. Zato je tudi odločitev, po kateri mora tožeča stranka s toženo stranko skleniti najemno pogodbo, pravno napačna. Ne glede na to je vsebina najemne pogodbe taka, da nasprotuje določbam Stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91). Tožeča stranka posebej opozarja na določbi najemne pogodbe, povzete v izpodbijani sodbi v členih XII. in XIII. Tako so kot razlog za odpoved našteti le nekateri od razlogov, določenih v 53. členu SZ. Glede na vsebino pogodbe bi lahko bilo sporno, ali nista morda stranki izrecno izključili dveh odpovednih razlogov iz navedene zakonske določbe.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni dovoljena, kolikor napada odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja, v ostalem, kolikor napada odločitev, po kateri je tožeča stranka dolžna s toženo stranko skleniti najemno pogodbo, pa ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP je v obravnavanem primeru treba - tudi glede presoje o dovoljenosti revizije - uporabiti določbe ZPP iz leta 1977: pred sodiščem prve stopnje se je namreč postopek končal s sodbo z dne 2.12.1998, torej pred 14.7.1999, ko je začel veljati novi ZPP (503. člen). Vendar to ne pomeni, da je revizija tožeče stranke v celoti dovoljena. Kadar se tožbeni zahtevek po določbi drugega odstavka 40. člena ZPP ne tiče denarnega zneska (v obravnavanem primeru to velja za zahtevek po tožbi in za zahtevek po nasprotni tožbi), je za dovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP) odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora namreč tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Če tega ne stori (ali če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska), pravice do revizije nima in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči. Iz podatkov spisa sledi, da tožeča stranka vrednosti spornega predmeta iz tožbe na izpraznitev stanovanja ni navedla niti v tožbi, niti je ni - ob pogojih 40. člena ZPP - navedla na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24.11.1993. V tej smeri tudi tožena stranka (tretji odstavek 40. člena ZPP) ni storila ničesar. Z vlogo z dne 10.12.1993 pa je tožeča stranka odgovorila na nasprotno tožbo tožene stranke in z navedbo vrednosti spornega predmeta v znesku 120.000,00 SIT opredelila le vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe, ki glede na tedaj veljavne predpise (Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92 z mejno vrednostjo za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT) omogoča dovoljenost revizije le v navedenem obsegu.

Ker je navedba vrednosti spornega predmeta - v obsegu presoje o pravici do revizije - po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP obvezna, tožeča stranka, ki tega v tožbi za izpraznitev stanovanja ni storila, nima revizije v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o tej tožbi (drugi odstavek 382. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP revizijo v obsegu, ki se nanaša na odločitev o izpraznitvi stanovanja, zavrglo.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Pravnomočno zavrnjeni zahtevek na izpraznitev stanovanja ima za posledico ugotovitev, da toženka od uveljavitve Stanovanjskega zakona v oktobru 1991 v spornem stanovanju biva zakonito in da upravičeno zahteva od lastnika - tožeče stranke - sklenitev najemne pogodbe (147. člen SZ). Vsebino te pogodbe izpodbijana sodba ocenjuje s stališča, da je usklajena z določili SZ, katerega določbe so uporabljive za primer, da določeno razmerje v pogodbi ni urejeno. V nasprotju z revizijskimi trditvami določba XII. člena pogodbe izrecno ne nasprotuje določbi 106. člena SZ, ki opredeljuje posledice lastnikove malomarnosti pri zagotovitvi nujnih popravil. Krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe v točki XIII. niso taksativno našteti (beseda "tudi" v besedilu kaže na to, da so določbe 53. člena SZ o opredelitvi krivdnih razlogov, varovane).

Veljavnost določb SZ pa je posebej splošno in načelno opredeljena v XV. členu najemne pogodbe, ki za pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki s pogodbo niso izrecno dogovorjene, odkazuje na direktno uporabo zakonitih predpisov (torej tudi SZ).

Neutemeljena revizija je bila zavrnjena na podlagi določbe 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.