Jedro

Skladna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od določenega dne dalje in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da dela z omejitvami ne bi bil več zmožen opravljati v polnem delovnem času. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 22. 5. 2013 in št. ... z dne 27. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 11. 2012 dalje in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami: pretežno sedeče delo, vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do največ 8 kg, brez poklekanja in počepanja, ne z vsiljenim ritmom in ne na normo, s polnim delovnim časom od 1. 12. 2012 dalje (II. točka izreka). Priznalo mu je pravico do nadomestila za invalidnost in tožencu naložilo, da o odmeri in izplačevanju te dajatve odloči v 30-ih dneh (III. točka izreka). Tožbo(1) na priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožnika je zavezalo, da se v roku 30-ih dni od dokončnosti te odločbe(2) prijavi, oziroma da se še nadalje javlja pri Zavodu RS za zaposlovanje (V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 257,92 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Hkrati je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo predlog za izločitev sodne izvedenke.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, meni, da bi sodišče moralo ugoditi predlogu za izločitev obeh sodnih izvedenk, ker se poraja dvom v njuno nepristranskost, kar je že pojasnil v pripombah na izvedensko mnenje, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Sklicuje se na odločbe št. I Kr 60365/2010-82, U-I-149/99 in Up-799/13-1, da je treba upoštevati tudi okoliščine, ki lahko vplivajo na zunanji videz nepristranskosti sodišča oziroma izvedenca. V konkretnem primeru je bil ta videz porušen. Sodna izvedenka A.A. mu je namreč na osebnem pregledu postavljala neprimerna vprašanja, s tem pa ga je razvrednotila in spravila v slabo voljo in stres, zaradi česar je imel močno povišan krvni tlak, hud glavobol in bruhanje. S tem v zvezi pritožbi prilaga svoj opis predmetnega dogodka in dnevnik merjenja krvnega tlaka. Ne spominja se, da bi 12. 12. 2015 klical izvedenko niti, da bi ga klicala nazaj. Njen zaključek, da je šlo za grožnje in izsiljevanje, je pristranski. Poleg tega je izpostavila spore s starši, čeprav ji je povedal, da so končani že 10 let in ne vplivajo na njegovo psihično stanje. S tem ga sodna izvedenka žali, kar povzroča videz pristranskosti. Tudi sodna izvedenka B.B. je s poudarjanjem spora s starši povzročila videz nepristranskosti. Zato predlaga, da se obe izvedenki izloči. Glede predloga za izločitev sodne izvedenke B.B. se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. Sodna izvedenka A.A. ga je pregledala na naslovu C. 58, kjer so zaposleni tudi izvedenci toženca. Dodatno izpostavlja, da je izvedel, da je A.A. tudi sama izvedenka toženca, zato bi jo bilo potrebno izločiti po 2. točki 270. člena ZPP. Zaključek sodišča, da so vsi izvedenci podali enotno mnenje, da časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, ni pravilen. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska menja je v nasprotju z izvidom ortopeda z dne 18. 10. 2011, s psihološkim izvidom z dne 27. 12. 2010, z izvedenskim mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 5. 11. 2012 in s tem da ima bolečine, ki izvirajo iz hrbtenice. Izvedenski organ ni pojasnil, kako je prišel do ugotovitve, da je zmožen za delo v polnem delovnem času z omejitvami. Sodni izvedenec D.D. je obrazložil le, da je takšna praksa podobnih primerov, ne da bi ocenjeval konkretno delovno zmožnost glede na celotno zdravstveno stanje. Poleg tega je ocenjeval delazmožnost le glede na ortopedsko stroko. Ne drži niti trditev B.B., da so glavoboli praviloma kratkotrajni. Njena ocena delazmožnosti je podana le s psihiatričnega vidika. Oceno, ali glede na vse zdravstvene težave lahko opravlja delo v polnem delovnem času, pa bi moral podati izvedenec medicine dela. Sodišče je sicer postavilo A.A., vendar svojega dela ni opravila strokovno, saj ni odgovorila na vprašanje, katera dela je tožnik zmožen opravljati. Sodna praksa, na primer sodba opr. št. VIII Ips 11/2013, se je že izrekla, da je potrebno dela konkretno opredeliti in morajo tudi realno obstajati. Pri oceni delovne zmožnosti je upoštevala delovno mesto prodajalca, ne pa tudi kmetovalca in strojnega ključavničarja. Poudarja, da glede na njegovo izobrazbo delovno mesto, ki bi ga lahko 8 ur opravljal brez nevarnosti za svoje zdravje, ne obstaja. V zvezi s tem prilaga odgovore Zavoda RS za zaposlovanje in delodajalcev, da dela, za katerega je usposobljen, ne more opravljati. Zaradi navedenega bi moralo sodišče postaviti novega sodnega izvedenca. Postavitev bi lahko sodišče zavrnilo le iz utemeljenih razlogov v zvezi s čimer opozarja na 14., 22., 23. in 25. člen Ustave RS in se sklicuje na odločbo št. Up-7/98. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega sojenja, kar poudarja tudi Ustavno sodišče RS, na primer v odločbi Up-147/2009. S tem, ko ni postavilo novega izvedenca medicine dela, ki bi odgovoril na vsa relevantna vprašanja, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, katerega posledica je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja še, da je predlagal, da sodišče pozove zavod za zaposlovanje, da posreduje opis delovnih mest, ki bi jih lahko opravljal delavec s končano poklicno šolo za kmetovalca in po poklicu kmetovalec z opisom dela ter za delovno mesto strojni ključavničar. Ker je takšen dokazni predlog zavrnilo, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške.

V pritožbi, ki jo je vložil tožnik sam, še dodatno navaja, da sodišče ni upoštevalo pripomb na izvedenska mnenja. Zaradi bolečin v hrbtenici in pogostih glavobolov ni zmogel dela opravljati polni delovni čas, zato je bil za polovični delovni čas v bolniškem staležu. Delovnega mesta, na katerem bi lahko zdržal poln delovni čas, ni. Poleg ortopedskih težav ima tudi glavobole, ki so izrazitejši ob spremembah vremena, in psihično ne more sprejeti svojih težav z delazmožnostjo. Opozarja na izvida z dne 18. 10. 2011 in z dne 20. 12. 2011. Tudi invalidska komisija I. stopnje je v mnenju z dne 5. 11. 2012 navedla, da ocenjuje, da polnega delovnega časa kljub podanim omejitvam ne zmore in pričakuje polovično upokojitev. Teh navedb niti sodišče prve stopnje niti izvedenci niso upoštevali. Ortoped ni upošteval bolečin v torakalnem delu hrbtenice in prsnem košu. Bolniški stalež slabo vpliva na odnos z delodajalcem. Zaradi napak izvedencev so mnenja brezpredmetna. Ker jih je sodišče prve stopnje kljub temu uporabilo, mu je kršilo človekove pravice. Predlaga razveljavitev sodbe, sicer se bo pritožil vse do Evropskega sodišča za človekove pravice.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodne izvedenke

5. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izločitev sodne izvedenke medicine dela A.A. utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni razlogov, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost, niti ne v videz nepristranskosti sodne izvedenke medicine dela.

6. Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tožnik je podal izločitveni predlog iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, to je, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Stranka mora po 2. odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca. Če zve stranka za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (6. odstavek 247. člen ZPP). V zahtevi za izločitev izvedenca mora stranka navesti okoliščine, na katere zahtevo opira. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, kot v obravnavanem primeru, ni posebne pritožbe.

7. Predlog za izločitev sodne izvedenke A.A. je tožnik podal 12. 1. 2016, po tem, ko je 5. 1. 2016 že prejel pisno izvedensko mnenje z dne 23. 12. 2015, oziroma skupaj s pripombami na podano mnenje. Zgolj negativno mnenje sodnega izvedenca nikakor ne more biti podlaga za ugoditev predlogu za njegovo izločitev. Izločitveni razlog v smislu 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP so lahko zgolj tiste okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Sodna izvedenka A.A. je tožnika obravnavala objektivno in nepristransko in podala tudi strokovno in nepristransko mnenje o njegovi delovni zmožnosti. Dvoma v nepristranskost oziroma v videz njene nepristranskosti ne vzbujajo okoliščine v zvezi s tem, da jo je tožnik med izdelavo izvedenskega mnenja klical po telefonu (kar sam sicer zanika, oziroma se tega ne spominja), niti tožnikova zatrjevanja o poteku osebnega pregleda niti njena zaposlitev na inštitutu E., še manj pa zatrjevano dejstvo, da je bil pregled opravljen na naslovu C. 58. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi bil porušen videz nepristranskosti sodne izvedenke A.A., neutemeljene. Zatrjevanje, da naj bi bila sodna izvedenka tudi izvedenka toženca, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.(3)

8. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi 2. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo Očitane kršitve postopka

9. Smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče prve stopnje tožniku z ničemer ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, neutemeljena pa so tudi zatrjevanja o kršitvah 14., 23. in 25. člena Ustave RS.

10. Del pravice iz 22. člena Ustave RS je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena tudi pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani in da se, v kolikor so za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.(4) Sodišče se torej ni dolžno opredeliti do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. Svoje dolžnosti opredelitve niti tožnikove pravice do poštenega sojenja ni kršilo.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge.(5) Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Sodišče tako ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

12. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Na tožnikov predlog je namreč, po tem ko je že pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem sta sodelovala ortoped in psihiatrinja, in oba tudi zaslišalo, pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela in jo na podlagi tožnikovih pripomb k podanemu mnenju na naroku za glavno obravnavo 22. 3. 2016 tudi zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tudi tožnik in njegova pooblaščenka, ki sta imela možnost sodni izvedenki tudi postavljati vprašanja.(6) Tudi po zaslišanju sodne izvedenke je tožnik vztrajal, da je podan dvom v njeno nepristranskost in pri že podanih pripombah. Sodišče prve stopnje je prav zaradi že podanih pripomb in v zvezi s temi pripombami sodno izvedenko še zaslišalo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožnikove delovne zmožnosti dovolj razčiščeno s pridobljenimi skladnimi izvedenskimi mnenji in dopolnitvami teh mnenj. Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen tudi tožnikov dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje glede opisa delovnega mesta, ki bi jih lahko opravljal delavec s poklicem kmetovalca in strojnega ključavničarja. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji tožnikove invalidnosti kot svoj poklic pravilno upoštevalo delovno mesto prodajalca.

13. Pritožba sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev članice izvedenskega organa B.B., sploh ni odločilo, vendar to v obravnavani zadevi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnik namreč predloga za izločitev B.B. ni podal pravočasno. Predlog je bil podan šele po prejemu pisnega izvedenskega mnenja dne 14. 5. 2015, na katerega je sicer podal pripombe, in celo po njenem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2015, to je šele v pripombah zoper izvedensko mnenje naknadno postavljene sodne izvedenke A.A., ko je dne 12. 1. 2016 predlagal izločitev obeh izvedenk. Takšen predlog je upoštevaje 2. in 6. odstavek 247. člena ZPP nedvomno prepozen.

Predmet sodne presoje

14. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 22. 5. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 11. 2012 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku do 22. 5. 2013 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč invalid III. kategorije zaradi bolezni že od 31. 12. 2002 dalje(7) , zaradi spremenjene invalidnosti III. kategorije pa mu je bila od 1. 10. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer se delo opravlja delno stoje, delno sede, brez fleksijskih obremenitev hrbtenice in z bremeni do 8 kg v polnem delovnem času.(8) Z odločbo z dne 27. 11. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 22. 5. 2013, je bila tožniku, invalidu III. kategorije zaradi bolezni od 5. 11. 2012, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: 2/3 delovnega časa sedeče delo, v preostalem hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, občasno v prisilnem položaju hrbtenice, premeščanje bremen do 8 kg, brez poklekanja in počepanja, s polnim delovnim časom od 1. 12. 2012 dalje. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku, invalidska komisija II. stopnje pa tudi tekom sodnega postopka, podali skladni mnenji, da tožnik ni več zmožen opravljati dela prodajalca, s polnim delovnim časom pa je zmožen za drugo delo z navedenimi omejitvami.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

15. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami)(9) podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).(10) Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1 to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je nedvomno prišlo do takšnega poslabšanja, ki prestavlja poslabšanje že ugotovljene III. kategorije v smislu potrebe po dodatnih razbremenitvah pri delu. Sporno je, ali je v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo tudi do zmanjšane delovne zmožnosti, torej potrebe po časovni razbremenitvi. Prav to namreč tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom in pri tem vztraja tudi v pritožbi. V III. kategorijo invalidnosti se po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 med drugim razvrsti tudi zavarovanec, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa.

16. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek 60. člena ZPIZ-1). Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se torej kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi in ki ga je zavarovanec dejansko opravljal. Za svoj poklic pa se štejejo tudi vsa druga dela, ki bi jih zavarovanec, upoštevaje njegovo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, lahko opravljal. Dejanske okoliščine konkretnega primera

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku prišlo do potrebe po časovni razbremenitvi pri delu, pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja F. fakultete, Univerze v G., ter nato še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela A.A.. Na podlagi teh izvedenskih mnenj je pravilno zaključilo, da pri tožniku ni potrebe po časovni razbremenitvi in tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

18. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v sestavi izvedenca ortopeda D.D. in izvedenke psihiatrinje B.B. v pisnem izvedenskem mnenju z dne 14. 5. 2015 ocenila, da je tožnik zmožen za drugo delo v polnem delovnem času z omejitvami: pretežno sedeče delo, ki naj bo vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do največ 8 kg, brez poklekanja in počepanja, ne z vsiljenim ritmom in ne na normo od 5. 11. 2012. Izvedenec ortoped je namreč ocenil, da je od 5. 11. 2012 dalje podana III. kategorija invalidnosti. V polnem delovnem času je zmožen opravljati pretežno sedeče delo, ki naj bo vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do največ 8 kg, brez poklekanja in počepanja. Pojasnil je, da gre za obrabo levega kolena z bolečinami v križu, ki imajo svoje sidro v degenerativnih spremembah hrbtenice v smislu spondiloze in spondiloartroze. Prisoten je bolečinski sindrom zaradi zožanja obstoječih prostorov v hrbtenici, samo živčevje pa ni pritisnjeno. V kliničnem statusu je omejena gibljivost ledvene in vratne hrbtenice, brez pomembnih nevroloških izpadov, ima obrabo levega kolena. Takšno stanje po mnenju ortopeda, tudi ob upoštevanju prakse v podobnih primerih, predstavlja indikacijo za razbremenitve v polnem delovnem času. Pri takšni oceni tožnikove delovne zmožnosti, torej pri omejeni, ne pa zmanjšani delovni zmožnosti, je izvedenec ortoped vztrajal tudi v ustnem mnenju, ko je pojasnil, da pri tožniku podana objektivna okvarjenost s področja ortopedije pomeni zmožnost za delo v polnem delovnem času z omejitvami. Dodatno se je opredelil do izvida lečečega ortopeda z dne 18. 10. 2011 in pojasnil, da je skrajšani delovni čas tožniku svetovan glede na trenutni klinični status za ugotovitev začasne delovne zmožnosti, torej bolniškega staleža, ne pa invalidnosti. Predmet tega postopka je presoja invalidnosti, torej trajnih oziroma trajnejših sprememb zdravstvenega stanja, ki vplivajo na delazmožnost zavarovanca med tem, ko se pri bolniškem staležu presoja zgolj začasna nezmožnost za delo, torej v določenem časovnem obdobju in glede na zdravstveno stanje zavarovanca v tem obdobju oziroma v času zdravljenja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na izvid z dne 18. 10. 2011. Prav tako pa tudi na izvid z dne 20. 12. 2011, v katerem lečeči ortoped le predlaga predstavitev invalidski komisiji zaradi ugotovitve spremenjene delovne zmožnosti. Izvedenec ortoped je oceno tožnikove delovne zmožnosti podal na podlagi vse razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika, seveda z vidika ortopedske stroke, torej s področja, s katerega ima tožnik tudi zdravstvene težave. Pri tem je poleg tožnikovega zdravstvenega stanja utemeljeno upošteval tudi prakso v podobnih primerih. Tožnikova pritožbena izvajanja s tem v zvezi so zato neutemeljena.

19. Ker pa ima tožnik poleg ortopedskih tudi psihične težave, je v postavljenem izvedenskem organu sodelovala tudi izvedenka psihiatrinja, ki je ocenila, da zaradi psihičnih težav ni razlogov, zaradi katerih bi delal s skrajšanim delovnim časom, je pa od 5. 11. 2012 potrebna dodatna omejitev brez dela z vsiljenim ritmom in brez norme. Pojasnila je, da ima tožnik že dolga leta težave z različnim spektrom anksioznosti, ki so subjektivno neprijetne in ga lahko do neke mere onesposabljajo pri zbranosti, vendar praviloma le epizodično in ob povišanem stresu oziroma zahtevi po zelo hitrem delu. Izkazuje višjo stopnjo kronične bolečine, oziroma je pretirano pozoren na telesne disfunkcije, kot je pričakovati glede na objektivizacijo somatskih izvidov. Kronična bolečina je rezultat povezanosti z objektivnimi najdbami kot razpoloženjem. Obrazložila je, da so tudi glavoboli do določene mere povezani z višjo stopnjo anksioznosti. Psihiatrična simptomatika je take narave, da je delovna aktivacija del zdravljenja. Na podlagi tožnikovih pripomb je sodišče prve stopnje psihiatrinjo še zaslišalo. Poudarila je, da na podlagi izvidov pri tožniku ni podane podlage za časovno razbremenitev. Časovne razbremenitve namreč za anksioznost in epizodične oblike depresije ni mogoče priznati. Takšno mnenje je podala ob upoštevanju medicinske dokumentacije, vključno s psihološkim izvidom z dne 27. 12. 2010, na katerega sicer opozarja pritožba, in na podlagi tožnikovega osebnega pregleda.

20. Kljub takšni jasni, popolni in strokovni oceni tožnikove delovne zmožnosti s strani izvedenskega organa, je sodišče prve stopnje na tožnikov predlog pridobilo še izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela A.A.. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 23. 12. 2015 je soglašala, da je tožnik z določenimi omejitvami pri delu zmožen za delo v polnem delovnem času. Pri tem je bila tožnikova invalidnost tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno ocenjevana glede na tožnikov poklic iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1, oziroma glede na delovno mesto prodajalec, ki ga je opravljal nazadnje, in na katerega je bil razporejen kot invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim poklicem neutemeljene. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je sodna izvedenka A.A. pri oceni delovne zmožnosti upoštevala celotno tožnikovo delovno anamnezo, to je izobrazbo (kmetovalec in strojni ključavničar) in delovne izkušnje, in ocenila, da je v polnem delovnem času zmožen za enostavna in lahka dela z določenimi omejitvami. Od leta 1998 dalje je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu H. d. o. o., najprej kot vodja skladišča. Ker za to delo ni bil več zmožen, mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije za ekonomsko komercialnega tehnika. Ker je ni uspešno zaključil, se je po priznanju pravice do premestitve zaposlil na delovnem mestu prodajalec. Ob soočenju zahtev, obremenitev in škodljivosti na delovnem mestu prodajalca ter tožnikovega zdravstvenega stanja, tako ortopedskega kot psihičnega, je tako zaključila, da je od 5. 11. 2012 dalje podana III. kategorija invalidnosti z določenimi delovnimi razbremenitvami. Objektivnih strokovnih zdravstvenih razlogov za časovno razbremenitev pri delu niti sodna izvedenka medicine dela ni ugotovila. Tudi v ustnem mnenju na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2016 je izrecno poudarila, da časovna razbremenitev glede na ortopedske in psihične težave pri tožniku ni strokovno utemeljena. Pri tem je upoštevala vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in tožnika tudi osebno pregledala ter odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Sicer pa sta bila na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2016 prisotna tako tožnik, kot njegova pooblaščenka in sta imela možnost sodni izvedenki postavljati dodatna vprašanja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela jasno, popolno in strokovno.

21. Takšna skladna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 5. 11. 2012 dalje in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami od 1. 12. 2012 dalje, ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Kot prepričljiva, strokovna in ujemajoča se, tako med sabo kot z medicinsko dokumentacijo, predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku nedvomno ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da dela z omejitvami ne bi bil več zmožen opravljati v polnem delovnem času. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami. Katero delo je za tožnika ob stvarnih razbremenitvah ustrezno, pa ni predmet tega postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik, ker s pritožbo ni uspel, krije stroške sam.

(1) pravilno tožbeni zahtevek, ne pa tožbo

(2) pravilno od pravnomočnosti, ne pa dokončnosti

(3) V pritožbi sme pritožnik po 1. odstavku 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona.

(4) na primer odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001

(5) na primer sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-121/00 z dne 18. 9. 2001

(6) Zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 22. 3. 2016 v spisu na listovni št. 125 do 129. (7) Z odločbo toženca z dne 22. 7. 2003 mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo delo oziroma drug poklic od 31. 12. 2002 dalje.

(8) Odločba toženca z dne 2. 3. 2010. (9) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(10) ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012, predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja pa je bil vložen 7. 3. 2012.