Jedro

Upnik, ki ima ločitveno pravico pride do poplačila svoje terjatve v celoti v obsegu vrednosti stvari, na kateri ima ločitveno pravico. Zato mora biti predmet ločitvene pravice natančno opredeljen. Zato je najmanj, kar mora biti pri ustanovitvi ločitvene pravice z odstopom terjatve v izterjavo določeno, da je mogoče predmet ločitvene pravice šteti za opredeljenega, višina terjatve, ki se odstopa v izterjavo, in oseba, ki mora to terjatev poravnati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je devet pogodb o odstopu terjatev, sklenjenih v času od 17.5.1995 do 15.1.1996 (v izreku sodbe z ustreznimi podatki iz pogodb individualiziranih), s katerimi je tožeča stranka odstopila toženi stranki terjatve do raznih svojih dolžnikov v skupnem znesku 5.266.863,00 SIT, ter sledeči poboti, brez pravnega učinka do stečajne mase in toženi stranki naložilo, da plača v stečajno maso tožeče stranke skupno 5.266.863,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta stranki spora sklenili 8.4.1991 pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka opravljala za tožečo stranko računovodske storitve, dne 18.5.1995 pa pogodbo, s katero je tožena stranka odobrila tožeči stranki kratkoročni kredit. Iz njih nadalje izhaja, da so bile z izpodbijanimi odstopi terjatev in poboti pretežno poplačane terjatve, ki so nastale toženi stranki z izpolnjevanjem obveznosti iz pogodbe z dne 8.4.1991, v manjšem delu pa tudi terjatev na vrnitev kratkoročnega kredita po pogodbi z dne 18.5.1995. Tožena stranka očita pritožbenemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava zato, ker ni sprejelo stališča tožene stranke, da izpodbijanih pravnih dejanj ni mogoče izpodbijati. Po mnenju tožene stranke omenjena dejanja niso izpodbojna, ker je bila z njimi poplačana terjatev tožene stranke na vrnitev kratkoročnega kredita na podlagi dogovora o odstopu terjatev v višini 13.561.221,50 SIT, sklenjenega prav zaradi pokrivanja omenjenega kredita istega dne, ko sta stranki spora sklenili tudi pogodbo o kratkoročnem kreditu.

Revizijsko sodišče se strinja z stališčem tožene stranke, da odločitve ni mogoče temeljiti na 989. členu ZOR. Dogovor z dne 18.5.1995 namreč ni dogovor o zastavitvi terjatev, ampak dogovor o odstopu terjatev v izterjavo (2. odstavek 444. člena ZOR). Dogovor to jasno določa. V ostalem pa se revizijsko sodišče v celoti strinja s stališčem pritožbenega sodišča, zakaj tožena stranka z omenjenim dogovorom na terjatvah, ki so predmet izpodbijanih odstopov, ni pridobila pravice ločenega poplačila terjatve na vrnitev kredita ("druge ločitvene pravice" - 1. odstavek 131. člena ZPPSL).

Vodeče načelo poplačevanja stečajnih upnikov je načelo paritete.

Načelo prioritete je izjema. Izjem pa ni mogoče razlagati široko. Izjemo od načela paritete daje tudi ločitvena pravica. Upnik, ki jo ima, pride do poplačila svoje terjatve v celoti v obsegu vrednosti stvari, na kateri ima ločitveno pravico. Do poplačila svoje terjatve pride pred ostalimi stečajnimi upniki in ne glede na to, v kakšnem odstotku bodo ti dobili poplačane svoje terjatve. Zato mora biti predmet ločitvene pravice natančno opredeljen. To pa v dogovoru z dne 18.5.1995 ni. Ne zadostuje samo navedba dolžnikov, oziroma glede na revizijske navedbe, da pomeni dogovor z dne 18.5.1995 dogovor o globalni cesiji, ki zajema tudi odstop bodočih terjatev, celo samo morebitnih bodočih dolžnikov. Najmanj, kar mora biti pri ustanovitvi ločitvene pravice z odstopom terjatve v izterjavo določeno, da je mogoče predmet ločitvene pravice šteti za opredeljenega, je višina terjatve, ki se odstopa v izterjavo, in oseba, ki mora to terjatev poravnati.

Elementov, navedenih v prejšnjem odstavku, dogovor z dne 18.5.1995 nima. Zato tožena stranka na njegovi podlagi ni pridobila pravice do ločenega poplačila terjatve na vrnitev kratkoročnega kredita.

Izpodbijana pravna dejanja so zato izpodbojna tako v obsegu poplačevanja terjatev tožene stranke iz pogodbe z dne 8.4.1991, kot tudi v obsegu poplačila terjatve tožene stranke iz odobrenega kratkoročnega kredita. Čim pa je tako, natančna ugotovitev, v kolikšnem obsegu so bile z izpodbijanimi pravnimi dejanji pokrite terjatve iz ene ali druge od omenjenih dveh pogodb, za odločitev ni pomembna. S tem pa se pokaže, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v reviziji (tožena stranka je najbrže menila kršitev iz 13. točke in ne iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP).

V razlogih sodbe sodišče prve stopnje ni ugotovitve, da je stečajni upravitelj toženi stranki zagotovil, da v tem sporu izpodbijanih pravnih dejanj ne bo izpodbijal. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je vlagatelj revizije sicer navedel, da je stečajni upravitelj rekel, da prejšnje izpolnitve tožeče stranke niso izpodbojne. To pa je bila samo dejanska trditev v okviru uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava na prvi stopnji, ki je tožena stranka ni uveljavljala kot nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, niti je ni poizkusila vključiti v katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (n. pr. v 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, kar bi bilo pa težko, ker je stečajni upravitelj takšno izjavo zanikal). Zato je razumljivo stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v zvezi z omenjeno trditvijo izrazilo v izpodbijani sodbi. Z vidika ugotovljenih dejstev takšno stališče tudi ni pravno zmotno.

Materialnopravna odločitev namreč ne temelji na dejstvih, ki niso ugotovljena.

Uveljavljani revizijski razlogi torej ne obstojijo. Ker je sodišče na ugotovljena dejstva materialno pravo tudi sicer pravilno uporabilo, v postopku pa tudi ni prišlo do katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).