Jedro

Obseg gradnje, z njim pa tudi vsi možni posegi v pravice tožnikov, je opredeljen v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bilo tožnikoma vročeno, že s tem pa jima je bila zagotovljena možnost, da določno navedeta, v katero pravno korist jima posega izpodbijana odločba, kako in s čim.

Drugostopenjski organ v zvezi z dostopno potjo v obrazložitvi svoje odločbe pojasni, da gre za zasebna zemljišča, ki jih je občina sicer določila kot del javne poti, vendar pa to po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS še ne pomeni, da gre tudi za prometno površino splošnega pomena za cestni promet. Drugostopenjski organ zato meni, da gre za zasebno zemljišče, na katerem je investitor pridobil ustrezno služnost, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parcelno št. 593/40 k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 03/10, julij 2016, izdelovalka ... - arhitektka, ki je sestavni del tega dovoljenja, pod tam navedenimi pogoji. V okviru teh pogojev je določeno, da dovoz do obravnavane parcele poteka z javne ceste JP..., ki poteka po parcelah št. 3534 k.o. ... "in nato preko 594/3 in 593/14, obe k.o. ...". V izreku odločbe je navedeno tudi soglasje Javnega komunalnega podjetja k projektni dokumentaciji, po katerem je "priključitev na javno cesto: dostop do javne poti JP..., parcelna št. 593/14 k.o. ..., ... neposredno s parcele investitorja". Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je investitor 12. 12. 2017 predložil dva izvoda "dopolnitve" z datumom december 2017, ki obsega soglasje k projektni dokumentaciji Javnega komunalnega podjetja z dne 10. 8. 2016 in popravek tega soglasja z dne 1. 12. 2017, iz katerega izhaja, da je bila popravljena le navedba parcelne št. dostopa do javne poti, in sicer iz prvotno navedene parcele št. 539/14 k.o. ... v parcelo št. 593/14 k.o. .... Ker je organ ugotovil, da je prvi tožnik eden od solastnikov zemljišča, ki meji na zemljišče gradnje, ga je povabil k udeležbi v postopku, udeležbo pa je priglasil tudi drugi tožnik kot lastnik več zemljišč v neposredni okolici gradnje, eno od katerih tudi neposredno meji na zemljišče gradnje. Ti stranki sta v postopku uveljavljali neprimernost dostopa do parcele gradnje, ki naj bi kot služnostna pot ne izpolnjeval pogojev, predpisanih s prostorskim aktom, niti naj ne bi fizično oziroma po gradbenem stanju ustrezal dejanskim potrebam gradnje objekta. V tem pogledu naj bi šlo predvsem za širino dovoza in njegovo stanje, ki naj ne bi dopuščalo vožnje s težkimi vozili. Organ v zvezi z vsemi temi pripombami ugotavlja, da je predviden dostop na parcelo gradnje neposredno z javne poti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da je dostop obravnavanega objekta do javne parcele predviden po dostopni poti na parc. št. 594/3 in 593/14, obe k.o. ..., na kateri ima investitor služnost hoje in vožnje z motornimi vozili do obremenitve 50 kN kolesnega pritiska, tako da je dostop do javne ceste zagotovljen. Izkazana je tudi ustrezna služnost za izgradnjo priključka na elektroenergetsko omrežje. Pooblaščenka tožnikov je bila k sodelovanju v postopku povabljena z dopisom dne 17. 10. 2017, v katerem je bila seznanjena tudi, da je dokumentacija na ogled pri upravnem organu, prav tako pa je bila prisotna tudi na ustni obravnavi dne 20. 11. 2017. Po tej obravnavi je bila sicer izdelana dopolnitev PGD (dne 2. decembra 2017), ki pa se nanaša izključno na popravek navedbe ene od parcelnih številk v soglasju JKP, zaradi česar tožnika v svojih pravicah nista prizadeta. Poleg tega gre za soglasje za priključitev na javno cesto, na katerega ugovori tožnikov zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne morejo vplivati.

3. Iz vsebine projekta izrecno izhaja, da gradnja nezahtevnih in enostavnih objektov ni predmet PGD, če bo gradnja, dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem, presegla dela, za katera je določeno soglasje izdano, pa bo treba pridobiti novo soglasje ustreznega soglasodajalca. Po določbi tretjega odstavka 71. člena OPN mora imeti novogradnja zagotovljen ustrezen dovoz do zemljišča, namenjenega za gradnjo, minimalna širina dovoza do individualnega objekta pa je 3,5 metra, v izjemnih primerih, če to narekujejo terenske razmere, lahko tudi manj. Tako je tudi v obravnavanem primeru, zato navedbe tožnikov glede širine dovozne poti, ki naj bi znašala manj kot tri metre, niso utemeljene. Iz izvedenskega mnenja, izdelanega v sodnem postopku za potrebe določitve nujne poti, izhaja, da sestava asfaltnega vozišča zadošča za obremenitev vozil z osebnimi avtomobili in kombiji ter občasne prevoze s tovornim vozilom skupne dovoljene teže do 220 kN (22 ton) oziroma do 50 Kn kolesnega pritiska, kar pomeni, da navedbe tožnikov, da najvišja dopustna obremenitev dovozne poti ne zadošča za prevoze za potrebe gradnje, ne držijo. Predvidena dovozna pot je služnostna pot, tožnika pa na njej nimata nikakršnega pravnega interesa, temveč sta le lastnika zemljišča, ki na to pot meji, zato njune navedbe na odločitev drugostopenjskega organa niso mogle vplivati.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi najprej povzemata pritožbene navedbe, da sta bila s projektno dokumentacijo seznanjena šele na ustni obravnavi dne 20. 11. 2017, da tloris priloge objekta ni identičen tlorisu objekta, kot je bil obravnavan na ustni obravnavi, da je v prometnem soglasju zapisano, da mora biti obračanje vozil zagotovljeno na parceli investitorja, priključek na javno cesto pa mora biti izveden pravokotno in ne sme motiti vožnje po javni cesti, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi tega tlorisa, tožnika pa pripomb pooblaščenke investitorja v zvezi s soglasji nista prejela niti v vednost, niti v izjasnitev, poleg tega pa jima ni znano ali se je PGD glede na te navedbe spreminjal tako, da ne zajema več nadstreška, lope in pergole. Do dopolnitve projekta je očitno prišlo na podlagi njunih pripomb na ustni obravnavi, vendar za spremembo projekta nista izvedela do prejema izpodbijane odločbe, zato se o njej nista mogla izjasniti, niti se ne moreta o njej izjasniti zdaj. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način naj bi ta dopolnitev vplivala na projekt, zato tožnika menita, da se odločbe ne da preiskusiti, kar pomeni, absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

5. S tem, ko je organ v izreku gradbenega dovoljenja določil, da lopa, nadstrešek in pergola niso predmet projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in odločbe, je presegel svoja pooblastila, saj iz obrazložitve ne izhaja, zakaj ti objekti niso predmet projekta in zakaj se gradbeno dovoljenje ne nanaša na njih ter ali je bila v tem delu investitorjeva vloga spremenjena oziroma umaknjena. Če je bil projekt spremenjen, potem ni potrebe po 5. točki izreka, zgolj zaradi investitorjeve želje, da naj lopa, nadstrešek in pergola ne bi bili več zajeti v projektih, pa ne morejo biti veljavna soglasja soglasodajalcev, ki jih je investitor pridobil na podlagi prejšnjega projekta, ki je te objekte vključeval. 6. Toženka se ni opredelila glede ustreznosti priključka in dovozne poti, saj je bila nujna pot vknjižena po obstoječi asfaltirani poti za hojo in vožnjo z motornimi vozili do obremenitve 50 kN kolesnega pritiska, kar ne dosega niti teže nenaloženega tovornjaka. Širina dostopne poti ni skladna z zahtevami OPN, za kar sta tožnika predložila tudi izvedenska mnenja, do katerih pa se toženka sploh ni opredelila. Namesto tega je slepo sledila sklepu o nujni poti, v katerem je naveden napačen podatek o širini in stanju te poti, zaradi česar se obeta škoda ... grabnu, ki je varovan vodotok, in varnosti vseh udeležencev v prometu na sporni ... poti, ki je preozka za srečanje dveh vozil. 7. Prometno soglasje sicer tožnikoma ni bilo posredovano v izjasnitev, vendar naj bi iz njega izhajala le možnost priključitve obravnavanega objekta na javno pot, ne pa tudi soglasje za to priključitev. To soglasje ne zagotavlja, da bo dostopna pot prenesla potrebne obremenitve, niti se ne ukvarja z obstojem in obsegom škodljivih posledic na vode, cesto in prometno varnost. V zvezi s tem sta tožnika predložila izvedenska mnenja in toženki predlagala, naj angažira izvedence, česar ni storila, niti ni pojasnila, zakaj ne. Tožnika menita, da sta bila iz postopka „povsem izvzeta“, čeprav prvi tožnik živi v neposredni bližini in se vsakodnevno vozi po predmetni dostopni poti, drugi tožnik pa je mejaš predmetni parceli.

8. Tožnika menita, da njune trditve niso bile obravnavane oziroma v izpodbijani odločbi niso navedeni tehtni razlogi, zakaj niso bile upoštevane. Vse njune zahteve za seznanitev z dokumentacijo pred obravnavo in po njej so bile ignorirane, poleg tega sumita, da je med postopkom prišlo do spremembe zahtevka in posledično tudi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, s čemer nista bila seznanjena. Zahtevek, s katerim sta bila seznanjena na obravnavi, se je nanašal tudi na lopo, nadstrešek in pergolo, za takšno projektno rešitev pa so bila izdana tudi soglasja. Možno je, da so bili ti objekti izpuščeni kljub temu, da so ostali vrisani v PGD, ki pa je po izrecni zakonski določbi sestavni del gradbenega dovoljenja, zato je navedba, da ti objekti niso predmet odločitve, tožnikoma nerazumljiva. Predvsem pa menita, da jima kot strankama ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo odločbe izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

9. Soglasodajalec sploh ni obravnaval tehničnih parametrov dostopne poti, niti se ni skliceval na 71. člen OPN Brezovica, temveč le na pogoje priključevanja vozil z investitorjeve parcele na dostopno pot. 10. Iz navedenih razlogov tožnika sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Med temeljna načela upravnega postopka spada tudi načelo zaslišanja stranke, ki med drugim pomeni, da mora biti, preden se izda odločba, stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Kršitev tega načela oziroma to, da osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (druga točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato najprej presodilo tožbene navedbe v tej smeri, saj bi v primeru, če bi bile utemeljene, to pomenilo nezakonitost izpodbijane odločbe neglede na utemeljenost preostalih tožbenih navedb.

14. V tem pogledu tožnika navajata, da sta bila „povsem izvzeta iz postopka“, da upravni organ ni upošteval njune vloge z dne 4. 1. 2018, da so bile njune zahteve za seznanitev z dokumentacijo pred obravnavo in po njej prezrte, ter da nista bila seznanjena s spremembo zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja, za katero sumita, da je do nje prišlo med postopkom.

15. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (tožnika pa v tem pogledu ne navajata nič drugega), sta oba tožnika priglasila udeležbo v obravnavanem postopku in že ob tem navedla vrsto vsebinskih pripomb k nameravani gradnji, nato pa sta bila tudi vabljena na ustno obravnavo 20. 11. 2017. Te obravnave se je udeležil njun pooblaščenec, prvi tožnik pa tudi osebno. Na ustni obravnavi sta oba zopet podala vrsto vsebinskih pripomb k nameravani gradnji, zoper izdano odločbo pa sta se tudi pritožila. Zato ostaja povsem nejasno, zakaj menita, da sta bila iz postopka za izdajo izpodbijane odločbe „izključena“, saj iz vsega navedenega izhaja, da jima je bila udeležba v postopku omogočena v takem obsegu, da sta lahko učinkovito varovala svoje pravice. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da drugemu tožniku očitno ni bil izdan sklep iz prvega odstavka 142. člena ZUP, saj to ni v ničemer vplivalo na obseg njegove udeležbe v postopku oziroma na obseg njegovih procesnih pravic.

16. Tudi navedb, da jima ni bil omogočen vpogled v projektno dokumentacijo, tožnika ne konkretizirata z opisom kakršnihkoli okoliščin, v katerih sta zahtevala pogled v to dokumentacijo oziroma načina, na katerega naj bi to storila, niti se v tem pogledu ne sklicujeta na kakršnokoli listino, npr. na pisno zahtevo za pregled spisa oziroma na zapisnik o ustni obravnavi, iz katerega bi izhajala taka zahteva. Te navedbe zato ostajajo na ravni gole trditve, ki sodišču ne daje podlage za presojo njene utemeljenosti, sodišče pa vendarle pripominja še, da sta tožnika ves čas obravnavanega postopka dajala zelo podrobne pripombe k projektnim rešitvam obravnavane gradnje, kar ne kaže na to, da bi bila prikrajšana v svoji pravici do seznanitve z vsebino upravnega spisa. Vendar pa sodišče ponovno in posebej poudarja, da brez konkretnih tožbenih navedb nima podlage za vsebinsko presojo v tej smeri.

17. Iz navedenih razlogov tožbene navedbe, da naj bi bila tožnikoma odrečena oziroma onemogočena udeležba v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, niso utemeljene. Presoja nadaljnjih tožbenih navedb pa je odvisna od procesnega položaja obeh tožnikov v upravnem postopku, zato sodišče najprej navaja razloge v zvezi s tem. Tožnika sta imela namreč položaj stranskih udeležencev, torej oseb, ki vstopijo v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Taka oseba je v postopkovnih pravicah sicer izenačena s stranko (tretji odstavek 43. člena ZUP), vendar v mejah, ki ustrezajo namenu njene udeležbe v postopku, namreč varstvu njenih pravnih koristi. Povedano drugače: stranski udeleženec lahko v upravnem postopku uresničuje svoje postopkovne pravice le v obsegu, ki je potreben za varstvo njegove pravne koristi; čemu drugemu namreč stranska udeležba v upravnem postopku ni namenjena.

18. Tožnika v tožbi svojo pravno korist v obravnavani zadevi utemeljujeta z lastništvom sosednjih zemljišč (drugi tožnik) oziroma z bivališčem v neposredni bližini nameravane gradnje in redno rabo poti, ki naj bi služila tudi za dostop do nameravane gradnje (prvi tožnik). Njuna udeležba v upravnem postopku in s tem tudi razlogi, ki jih lahko uveljavljata v tem upravnem sporu, so torej opredeljeni s tema pravnima položajema.

19. Tožnika ne navajata, kako naj bi na njun pravni položaj vplivala gradnja nadstreška, kolesarnice in pergole in s tem tudi morebitno skrčenje zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja glede teh objektov v času postopka. Prav tako ne obrazlagata, kako bi na ta pravni položaj lahko vplival tehnični popravek soglasja za priključitev na javno cesto, ki je po navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe pomenil samo popravek parcelne številke; česa drugega pa tožnika niti ne trdita. Enako velja za omembo ureditve parkirnih mest in obračanja na zemljišču nameravane gradnje in za priključek na javno pot, glede česar tožnika ne navedeta niti tega, ali oziroma v čem naj bi bilo kaj od tega v nasprotju s prostorskim aktom ali drugimi veljavnimi predpisi. Ker torej tožnika teh navedb nista kakorkoli povezala s posegi v svoje pravne interese, so za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe brezpredmetne in se sodišče vanje ne spušča podrobneje.

20. Ob tem je obseg gradnje, z njim pa tudi vsi možni posegi v pravice tožnikov, opredeljen v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bilo tožnikoma vročeno, že s tem pa jima je bila zagotovljena možnost, da določno navedeta, v katero pravno korist jima posega izpodbijana odločba, kako in s čim.

21. Preostale navedbe se nanašajo na dostopno pot do objekta, deloma na njeno skladnost s prostorskim aktom, deloma pa na njeno fizično primernost za dostop do zemljišča gradnje, posebej v času graditve. V zvezi s to potjo sodišče najprej ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja povsem jasno, ali ta dostop poteka izključno po javni poti JP 522182 ali pa tudi prek služnostne poti na parcelah številka 594/3 in 593/14, obe k.o. .... Tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka smiselno sklicuje na obe možnosti, vendar pa drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe povsem določno pojasni, da gre za zasebna zemljišča, ki jih je občina sicer določila kot del javne poti, vendar pa to po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS še ne pomeni, da gre tudi za prometno površino splošnega pomena za cestni promet. Drugostopenjski organ zato meni, da gre za zasebno zemljišče, na katerem je investitor pridobil ustrezno služnost, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in dodaja, da tožnik na javni poti že po zakonu (drugi odstavek 3. člena Zakona o cestah; ZCes-1) sploh ne bi mogel pridobiti služnostne pravice. Zato je toženka na podlagi podatkov, da ima investitor na navedenih parcelah vknjiženo služnost, ravnala pravilno, ko je to pot obravnavala kot zasebno zemljišče. 22. Tožnika s tem v zvezi ne navajata ničesar, predvsem pa ne trdita, da bi bila solastnika zemljišča, po katerem poteka ta pot ali, da bi imela na tem zemljišču kakršnokoli stvarno pravno pravico, kot npr. služnost. Tako tudi njuna zatrjevana raba te poti ne pomeni pravne, temveč dejansko korist, ki ji je kot stranska udeleženca v upravnem postopku ne moreta varovati. Edina tožbena navedba v zvezi z dostopno potjo, ki bi se utegnila nanašati na pravno korist tožnikov v zvezi z dostopno potjo je, da bi lahko ta pot vplivala na vodni režim sosednjega vodotoka in s tem na poplavno varnost njunih nepremičnin, vendar pa ta trditev ostaja povsem neobrazložena oziroma neutemeljena, zato je sodišče ni moglo obravnavati po vsebini.

23. Kot že večkrat omenjeno, se je do vseh navedenih okoliščin, ki so pomembne za obrazložitev, povsem jasno in nedvoumno opredelil že prvostopenjski organ, do zadnje – torej do statusa dostopne poti in uveljavljanja pravne koristi tožnikov v zvezi z njo – pa drugostopenjski organ, ki je v ostalem povzel navedbe iz obrazložitve prvostopenjske odločbe in navedel tudi svoje razloge, zakaj se z njimi v celoti strinja. Tudi tožbene navedbe, da toženka ni odgovorila na pritožbene navedbe tožnikov, so torej neutemeljene, iz njih pa deloma neposredno, deloma pa sicer posredno, vendar povsem jasno in nedvoumno izhaja, zakaj toženka ni ugodila tožnikovim dokaznim predlogom za dokazovanje z izvedencem. V tem pogledu sodišče dodaja še, da so se vsi ti predlogi nanašali na stanje dovozne poti, ki pa po gornji obrazložitvi že iz razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, ni moglo vplivati na odločitev v zadevi.

24. Sodišče tako iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnika sta sicer v tožbi predlagala vrsto dokazov, ki se deloma nanašajo na odločbe oziroma listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna. Ostali dokazni predlogi se smiselno nanašajo na tožbene navedbe, za katere je bilo obrazloženo, zakaj take kot so, ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, kar posledično velja tudi za dokazne predloge v zvezi z njimi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

25. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.