Jedro

Kadar stranki skleneta sodno poravnavo ter se o stroških posebej ne dogovorita drugače, tedaj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. To velja tudi za primer, ko je očitno, da se glede stroškov v postopku poravnavanja ne moreta zediniti ter izrecno izjavita, naj o stroških odloči sodišče. Poravnava je namreč izraz volje in ne izraz uspeha. Ker je tako, meril uspeha ni mogoče uporabiti niti po analogiji (ker ni skupnega vrednotnega temelja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da bodo toženci dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnica trdi, da sta se stranki v sodni poravnavi dogovorili drugače, kot določa 159. člen ZPP (1). Stranki sta se dogovorili, naj o stroških odloči sodišče. Tehnično gledano je sodišče to sicer storilo, vendar pa ni sledilo vsebini in smotru poravnave. Ta izhaja iz dejstva, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker se o stroških stranki nista mogli sporazumeti, sta se strinjali, naj o njih odloči sodišče. Pri tem pa nista mislili, naj sodišče odloči tako, da bo vsaka stranka krila svoje stroške. Če bi tako menili, takšne poravnave glede stroškov sploh ne bi zapisali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kadar stranki skleneta sodno poravnavo ter se o stroških posebej ne dogovorita drugače, tedaj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (159. člen ZPP). To velja tudi za primer, ko je očitno, da se glede stroškov v postopku poravnavanja ne moreta zediniti ter izrecno izjavita, naj o stroških odloči sodišče. 5. Vendar sodišče v takšnem primeru o stroških ne more odločiti drugače, kakor na podlagi 159. člena ZPP. Poravnava je namreč izraz volje in ne izraz uspeha. Ker je tako, meril uspeha ni mogoče uporabiti niti po analogiji (ker ni skupnega vrednotnega temelja). Tako se zastavi vprašanje, na podlagi kakšnih meril naj potem sodišče sploh odloči o stroških? Odgovor je, da je edino merilo, ki še ostane, tisto, ki je vsebovano v 159. členu ZPP.

6. Ker je tako, je dogovor strank v poravnavi, naj o stroških odloči sodišče, v resnici nesmiseln. Pritožnik trdi, da iz takšnega dogovora izhaja jasna volja strank, naj sodišče odstopi od merila 159. člena ZPP. To je najbrž res. A hkrati je res tudi to, da je takšna volja šepava, saj med strankama ni soglasja o tem, po kakšnih merilih naj sodišče odstopi od siceršnjega merila, vsebovanega v 159. členu ZPP in po kakšnih merilih naj odloči o stroških. Če bi to soglasje obstajalo, bi ga morali stranki jasno izraziti in opredeliti (s tem bi bili tudi že zelo blizu temu, da bi se o vprašanju stroškov dogovorili sami). Ker pa se o merilih, po katerih naj sodišče odloči, nista dogovorili, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Drugačna odločitev bi bila arbitrarna ter bi nasprotovala materialnopravnemu pravilu iz 159. člena ZPP.

7. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe).