Jedro

Pritožnik očitno zavzema stališče, da polnoletnemu poslovno sposobnemu posamezniku z bogatimi stiki z deležniki (pred)kazenskih postopkov, ki se je prostovoljno odrekel možnosti za zaključek osnovnošolskega izobraževanja, mora biti, na podlagi danega pravnega pouka v skladu z določbo člena 148 ZKP, očitno jasno, ne samo, da ni dolžan izjaviti ničesar samoobremenilnega, pač pa tudi, da ni dolžan izročiti telefona, na katerem so zanj obremenilni podatki; ampak ob tem ne pojasni, zakaj niti kazenska sodišča, ki naj bi bila visoko kvalificirana za razlago ključnih (vsaj) ustavnih določb, ustavnoskladne razlage privilegija zoper samoobtožbo do 20. 11. 2020 niso uspela prepoznati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo predlogu za izločitev dokazov, katerega je vložil zagovornik obtoženega A. A., in iz spisa izločilo v izreku prvostopenjske odločitve taksativno naštete dokaze oziroma dokazne vire.

2.Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo okrožni državni tožilec iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izločitev dokazov zavrne kot neutemeljen.

3.Na pritožbo tožilstva so odgovorili zagovorniki obtoženca, odvetniki iz Odvetniške pisarne B. iz Novega mesta, ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, v katerih je obtoženi izročil predmetni telefon kot vir zanj obremenilnih podatkov, in na podlagi tega utemeljeno ugodilo predlogu za izločitev dokazov.

6.Sodišče druge stopnje pritrjuje spisovno skladnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bila obtoženemu odvzeta prostost 9. 9. 2016 ob 2.20 uri, da mu je bil tedaj na kraju dan pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom člena 148 ZKP, da mu je bil dokument o pridržanju vročen dne 9. 9. 2016 ob 4.00 uri, odločba o pridržanju ob 8.10 uri, ter zapisnik o zasegu predmetov, vključno s predmetnim telefonom, sestavljen istega dne ob 8.40 uri. Glede na izpovedbo priče C. C. tudi ni mogoče odreči pravilnosti zaključku sodišča prve stopnje, da podaja posebnega pravnega pouka obtožencu tik pred njegovo izročitvijo telefonskega aparata spisovno ni izkazana.

7.Sodišče prve stopnje je upravičeno presodilo, da časovni razmik med danim pravnim poukom in dejanskim zasegom telefona, dejstvo, da je bil obtožencu dan pravni pouk, ki se ni nanašal še na izročitev obremenilnih predmetov, in obtoženčeve osebne okoliščine, pri čemer sodišče druge stopnje dodaja še očitnost okoliščine, da do odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016, z dne 26. 11. 2020 niti sodišča določbe člena 29 Ustave RS in četrtega odstavka člena 148 ZKP niso razumela kot zaščito tudi pred neinformiranim izročanjem obremenilnih predmetov, predstavlja dejansko podlago za zaključek, da je obtoženi izročil predmetni telefon z zanj obremenilnimi podatki, ne da bi se v popolnosti zavedal svoje pravice do pasivnosti v razmerju do policije kot državnega organa s pooblastili za zbiranje dokazov zoper njega v predkazenskem postopku. Navedeno pa terja ugotovitev o upravičenosti prvostopenjske ocene, da so bili za obtoženca obremenilni podatki pridobljeni v nasprotju z njegovo ustavno zagotovljeno pravico, da ne postane (aktivni neinformirani) vir dokazov zoper samega sebe,

8.Pritožbena kritika, da policisti pri zasegu telefona niso kršili določbe člena 220 ZKP, se ob tem, da pritožnik ne spodbija stališča iz odločbe Vrhovnega sodišča RS z dne 26.11.2020, izkazuje za brezpredmetno. Kot neutemeljeno pritožbeni senat zavrača pritožnikovo opombo, da stališče iz navedene odločbe, glede na to, da je bilo sprejeto nekaj let po obravnavanem zasegu telefona, za nazaj ne more veljati; stališče iz odločbe z dne 26. 11. 2020 predstavlja ustavnoskladno razlago določbe člena 29 Ustave RS in posledično četrtega odstavka člena 148 ZKP, kar terja sklep, da odgovornost za nepravilno tolmačenje vsebine privilegija zoper samoobtožbo ter uporabo sicer nespremenjenih določb o pravnem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo nosijo državni organi tudi v procesnih situacijah pred 20. 11. 2020, ko osebe v postopku negativnih posledic nepravilne razlage prava s strani državnih organov ne morejo trpeti. Ob tem pritožbeni senat poudarja, da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na ugotovitvi, da so policisti ob zasegu predmetnega telefona zlorabili svoja pooblastila.

9.Kot neprepričljivega sodišče druge stopnje zavrača dejanski zaključek pritožnika, da časovna diskontinuiteta med danim pravnim poukom in izročitvijo predmetnega telefona, dejstvo, da je bil obtoženi ob dejanskem odvzemu prostosti na kraju samem poučen le o tem, da ni dolžan podajati zanj obremenjujočih izjav, ne pa tudi o tem, da ni dolžan izročiti zanj obremenilnih predmetov, ter pomanjkljiva osnovnošolska izobrazba, na kar vse je opozorilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, ne zadošča za ugotovitev, da obtoženi ob izročitvi telefona ni vedel, da tega ni dolžan storiti. Pritožnik očitno zavzema stališče, da polnoletnemu poslovno sposobnemu posamezniku z bogatimi stiki z deležniki (pred)kazenskih postopkov, ki se je prostovoljno odrekel možnosti za zaključek osnovnošolskega izobraževanja, mora biti, na podlagi danega pravnega pouka v skladu z določbo člena 148 ZKP, očitno jasno, ne samo, da ni dolžan izjaviti ničesar samoobremenilnega, pač pa tudi, da ni dolžan izročiti telefona, na katerem so zanj obremenilni podatki; ampak ob tem ne pojasni, zakaj niti kazenska sodišča, ki naj bi bila visoko kvalificirana za razlago ključnih (vsaj) ustavnih določb, ustavnoskladne razlage privilegija zoper samoobtožbo do 20. 11. 2020 niso uspela prepoznati.

10.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo tožilstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.