Jedro

S pravnomočnostjo odločbe o zahtevku zaradi motenja posesti tožnik izgubi pravni interes za tožbo glede novega motilnega dejanja, storjenega na istem zemljišču in na enak način kot je bilo storjeno prvo dejanje, ker pridobi možnost predlagati direktno izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova in z novo odločbo ne bi dosegel ničesar drugega in nič več, kot je izposloval s prvotnim sklepom.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero sta tožnika zahtevala, naj sodišče ugotovi, da sta toženca motila posest tožečih strank na parc.št... k.o. Š., s tem, da sta navedeno zemljišče v površini cca. 500 m2 dne 6.5.1996 pokosila in pokošeno travo odstranila ter s katero sta tožnika zahtevala, naj se tožencema prepove nadaljnje motenje posesti tožečih strank na tem zemljišču in se jima za primer kršitve te prepovedi zagrozi z denarno kaznijo 100.000,00 SIT vsakemu. Sodišče je ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za ponovno motenje posesti, ko imata tožnika na podlagi že obstoječega pravnomočnega izvršilnega naslova možnost predlagati direktno izvršbo, zaradi česar nimata pravnega interesa, potrebnega za vložitev obravnavane tožbe.

Zoper ta sklep se pritožujeta tožnika po svojem pooblaščencu. V pritožbi navajata, da je prišlo s strani tožene stranke do ponovnega motenja posesti tožečih strank dne 6.5.1996, ko prvotni sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 8.1.1996 še ni bil pravnomočen, ker se je zoper njega tožena stranka pritožila. Ker pa je v prejšnjem postopku glavna obravnava že bila zaključena, tožeča stranka svoje zahteve za posestno zaščito ni mogla dopolniti še z zahtevo zaradi ponovnega posega z dne 6.5.1996. Tožnika sta zato imela interes za vložitev tožbe in sta ga imela tudi ob zaključku obravnave. Ne gre torej za situacijo iz 228. čl. ZIP.

Pritožba ni utemeljena.

Da sta toženca dne 6.5.1996 motila posest tožeče stranke na istem zemljišču in na enak način, kot je bilo to že ugotovljeno v sklepu istega sodišča z dne 8.1.1996, za tožečo stranko niti ni sporno, saj te okoliščine že sama zatrjuje v tožbi. Sklicevanje pritožbe na to, da je tožeča stranka bila prisiljena vložiti novo tožbo, ker je v času ponovnega motilnega dejanja glavna obravnava v prvi zadevi že bila zaključena pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati, enako kot tudi ne dejstvo, da je prva odločba postala pravnomočna šele po naknadnem motilnem dejanju. Tudi če bi namreč tožnik v omenjeni pravdni zadevi razširil tožbeni zahtevek, in tudi če bi mu bilo v celoti ugodeno, z odločbo ne bi dosegel ničesar drugega in nič več, kot je tudi sicer izposloval z odločbo z dne 8.1.1996 opr.št. P 542/95 v zv. s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 8.5.1996, opr.št. Cp 253/96. S pravnomočnostjo prvotne odločbe pa je tožeča stranka izgubila tudi pravni interes za novo tožbo, saj ji je prejšnji izvršilni naslov v času sodnega odločanja dajal možnost predlagati direktno izvršbo na podlagi določb 228. čl. Zakona o izvršilnem postopku, (ki se nanaša ne le na primere neizvršitve dejanj, ki jih mora opraviti le dolžnik, temveč smiselno tudi na primere neupoštevanja opustitev, naloženih dolžniku v izvršilnem naslovu). Zato tožnik nima pravne koristi, potrebne za odločitev o identičnem tožbenem zahtevku zaradi ponovnega motenja posesti. Ker pa tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, ji po 154. čl. ZPP tudi stroški postopka ne morejo iti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP)