Jedro

Blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožnice.

Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka), za delno oprostitev plačila sodne takse (II. točka izreka), za odlog plačila sodne takse (III. točka izreka) ter za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je brez navedbe pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno spremeni tako, da jo delno oprosti plačila sodne takse oziroma ugodi predlogu za odlog plačila sodne takse do pravnomočne odločitve v zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), lahko sodišče pravno osebo (le) delno oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati tako likvidnostno, kot tudi finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnici za delno oprostitev plačila sodne takse ni bilo potrebno navesti kolikšen delež sodne takse bi zmogla poravnati, saj je zatrjevala, da je sploh ni sposobna plačati. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče kljub oceni, da je trditvena podlaga tožnice preveč pomanjkljiva za odločanje o predlogu za delno oprostitev sodne takse, taksne predloge presojalo tudi po vsebini. Pri tem je upoštevalo posredovane podatke v predlogu, izjavo o premoženjskem stanju (priloga A10 skupaj s prilogo - izkaz poslovnega izida za leto 2013) in na podlagi pooblastil iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1 (po uradni dolžnosti) pridobljene podatke iz zadnje javno objavljene bilance stanja ter podatke o transakcijskih računih ter natančno obrazložilo, zakaj predlogi tožnice niso utemeljeni Zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) nista podani.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da predlogi tožnice za (delno) oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse niso utemeljeni. Ugotovilo je, da sicer iz predložene izjave o premoženjskem stanju res izhaja, da je v letu 2013 izkazovala bilančni dobiček v višini 0,00 EUR in čisto izgubo v višini 1.675.301,00 EUR, kar potrjuje trditve o slabem finančnem stanju. Vendar pa je prav tako imela tudi (dolgoročna) sredstva, ki so presegala njene (kratkoročne in dolgoročne) obveznosti(1) in prilive na transakcijski račun v zadnjih treh mesecih, ki v času odločanja ni bil blokiran.

7. Pri tem tožnica ugotovitvam, da račun ni bil blokiran niti ne nasprotuje, temveč navaja le, da je le-ta ponovno blokiran, pri čemer dokazov za to niti ne predloži. Dodati velja, da blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožnice.(2) Tožnica torej ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji njeno likvidnostno stanje ne omogoča plačila taksne obveznosti. Poleg tega je v izjavi o premoženjskem stanju celo sama navedla, da je v preteklih treh mesecih pred vložitvijo predloga na račune prejemala prilive, vendar kljub temu ni zatrjevala oziroma dokazovala stanja na računu, niti ni navedla do katerega zneska je račun blokiran, kakšni so bili prilivi in izdatki, čeprav bi bilo le tako mogoče ugotoviti, da zadevne takse glede na obremenitve računov ne bo zmožna poravnati. Tožničina trditvena podlaga je bila tako preveč pomanjkljiva, da bi omogočala ugoditev predlogu. Tožnica bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti,(3) vendar vsega tega ni storila. Na tožnici je bilo namreč trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za oprostitev plačila sodne takse (212. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-), pritožnica pa je šele v pritožbi zgolj pavšalno navedla, da minimalni prilivi sposobnosti plačila takse ne izboljšajo. Zato je nerazumljivo pritožbeno opozarjanje, da sodišče ni ugotovilo višine prilivov na transakcijski račun, saj tožnica ni ponudila ustreznih trditev in dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotavljalo zneske denarnih nakazil. 8. Prav tako tudi slabega premoženjskega stanj v letu 2013, na katerega se sedaj povsem pavšalno sklicuje v pritožbi, tožnica v predlogu ni niti zatrjevala, niti izkazala. Zato je sodišče po uradni dolžnosti(4) vpogledalo v javno dostopne podatke v bilanci stanja za leto 2013 in ugotovilo, da sredstva tožnice presegajo njene obveznosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje nosilnim razlogom sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni izkazala, da plačila sodne takse za postopek s pritožbo ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena ZST-1), ker ni pojasnila zakaj za plačilo sodne takse ne more uspešno unovčiti svojih zalog, ki znašajo kar 568.518,00 EUR ter opredmetenih in neopredmetenih sredstev. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče tisto, ki bi moralo najti razloge za zaključek, da ima tožnica možnost, da si zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej.(5) Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja tožnice, predlog za oprostitev plačila sodne takse tožnice ne more biti uspešen. Trditve tožnice v zvezi s premoženjskim stanjem so bile torej preveč pomanjkljive, da bi omogočale ugoditev predlogu, saj je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla le, da slednje ne more plačati, ker za to nima sredstev in jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti, ker posluje z izgubo v višini 1.675.301,00 EUR in ima že 138 dni blokiran transakcijski račun. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje zgolj v okviru navedb in dokazov, ki jih je stranka pravočasno podala v svojem predlogu pred sodiščem prve stopnje (7. člen v zvezi z 212. členom ZPP) oziroma v okviru podatkov, ki so bili sodišču prve stopnje dostopni v času njegovega odločanja. Nova dejstva in novi dokazi so v pritožbi dopustni le, če pritožnica izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pritožbi podanih trditev o tem, da so kratkoročne poslovne terjatve, ki znašajo 1.715.788,00 EUR dejansko nelikvidne, pritožbeno sodišče pri presoji izpodbijane odločitve zato ni upoštevalo. Tudi trditve, da zaloge potrebuje za svojo dejavnost, ker je v naravi opravljanja dejavnosti tožnice imetništvo zalog, ter da ji objektivni pogoji (upoštevaje gospodarsko situacijo v Sloveniji) prodaje v optimalnem obsegu ne omogočajo bi morala tožnica podati že v predlogu za taksno oprostitev, zato te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je glede na v predlogu podane pomanjkljive trditve pravilno zaključilo, da premoženjsko, likvidnostno in finančno stanje, ki se kot celota upošteva pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev oziroma za odlog ali obročno plačilo taks, tožnici omogoča, da sredstva za plačilo takse za tožbo zagotovi takoj, v celotnem obsegu, brez ogrožanja lastne dejavnosti. Takšne odločitve tudi ne more izpodbiti z navajanjem, da je rezultat v letu 2014 zaradi gospodarske krize še slabši, da ima nižje prihodke od stroškov in je zaradi pokrivanja razlike iz drugih virov postala nelikvidna, saj tudi te trditve predstavljajo nedovoljene pritožbene novote.

10. Pritožba tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima tožnica 5.014.395 EUR dolgoročnih sredstev in 2.815.919 EUR kratkoročnih sredstev, od tega 568.518,00 EUR zalog in 1.613,00 EUR denarnih sredstev, pri tem pa ima 2.043.140,00 EUR dolgoročnih obveznosti in 2.000.083 EUR kratkoročnih obveznosti.

Op. št. (2): Tako tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1393/2012 z dne 13. 3. 2013 in I Cpg 747/2013 z dne 6. 6. 2013. in VSL sklep II Cpg 759/2014 z dne 20. 5. 2014 Op. št. (3): VSL sklep I Cpg 1293/2013, VSL sklep I Cpg 933/2014, VSL sklep I Cpg 1552/2013, ipd.

Op. št. (4): na podlagi pooblastil iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1 Op. št. (5): VSL sklep I Cpg 933/201, VSL sklep I Cpg 1283/2013, VSL sklep I Cpg 1104/2013, VSL sklep I Cpg 1104/2013