Jedro

Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 14.12.1995, v kateri se je tožnica kot sopotnica hudo poškodovala, razsodilo, da ji mora tožena stranka plačati 14.900.000 SIT odškodnine za negmotno škodo. V presežku do zahtevanih 36.000.000 je zahtevek zavrnilo. Prisodilo je tudi 11.200 SIT odškodnine za gmotno škodo. Glede obresti je odločilo, da tečejo od zneska 14.900.000 SIT od dneva sodbe 18.12.2000 dalje, od zneska 11.200 SIT pa od 3.9.1996 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10.000.000 SIT znižalo na 9.000.000 SIT, medtem ko v prisojene zneske 4.000.000 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, 400.000 SIT za strah in 500.000 SIT za skaženost ni poseglo. Od prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odštelo znesek 1.000.000 SIT, za katerega sta se stranki sporazumeli, da znaša toliko kapitalizirana invalidnina za telesno okvaro, ki jo prejema tožnica.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnica vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče tako spremeni sodbi nižjih sodišč, da bo tožnici prisojenih še 23.100.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 8.600.000 SIT od 3.4.1997 dalje, od 14.500.000 SIT od 18.12.2000 daje, od 12.900.000 SIT od 3.4.1997 dalje do vključno 17.12.2000 in vsi pravdni stroški. Trdi, da sta sodišči pri odškodnini za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem premalo vrednotili dejstva, ki sledijo iz obeh ekspertiz, in dejstva, da bo tožnica prestajala številne neugodnosti in neprestane telesne bolečine do konca svojega življenja. Isto velja tudi za odškodnino za strah, saj je njena zaskrbljenost za zdravstveno stanje izjemno velika in trajna. Sodišče mora pravilno uporabiti določbe 200. in 203. člena ZOR in upoštevati, da se prisojajo odškodnine za eno poškodbo v višini 100.000 do 200.000 SIT. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno sklepalo, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zniža za kapitalizirano invalidnino za telesno okvaro v znesku 1.000.000 SIT. V zvezi s tem je prezrlo stališče tožeče stranke, da se invalidnina ne odšteva. Prenizko je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj znaša slednje po izvedenčevem mnenju kar 80%. Tudi znatna skaženost terja višjo odškodnino od prisojene. Tožeči stranki gredo obresti od dne, ko je toženka prišla v zamudo. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 919. člena ZOR.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejstva, ki opredeljujejo težo in naravo poškodb, trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu, so opisana enako v obeh sodbah in v reviziji, zaradi česar jih ni potrebno vnovič opisovati. Le tam, kjer prihaja do razlik, bo to povedano.

Z revizijo se ni mogoče strinjati v mnenju, da sta nižji sodišči odmerili tožnici neverjetno nizko odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, za kar je zahtevala 16.715.000 SIT. Drži, da je tožnica dobila številne hude telesne poškodbe in da se je zdravljenje tako rekoč neverjetno zapletalo. Vendar ne gre prezreti, da je tožnica najhujše obdobje zapletov in operacij ter različnih drugih posegov preživela v polzavesti. Najhujšega se ni zavedala. Pri bodočih bolečinah (ne pa tudi neprijetnostih, ki jih omenja revizija, ker se te upoštevajo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) pa je treba upoštevati tožničino starost (73 let ob odmeri odškodnine). Omenjene "negativne" postavke ne opravičujejo višje odškodnine iz tega naslova, če naj bodo pravilno upoštevana merila iz 200. in 203. člena ZOR in če naj bo odškodnina v okvirih primerljivih prisojanih odškodnin.

Gotovo bi šla tožnici višja odškodnina za sekundarni strah kot zaskrbljenost za izid skrajno težavnega zdravljenja. Vendar je tudi tu treba upoštevati, da je prebila najbolj kritičen čas v omedlevici. Povsem neutemeljeno pa se revizija v zvezi s to obliko škode sklicuje na 203. člen ZOR oziroma na tožničino bodočo zaskrbljenost. Takšna zaskrbljenost namreč spada v dejansko podlago odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Prisojena odškodnina za strah je tako v skladu z 200. členom ZOR in tudi sodno prakso, ki jo omenja revizija.

V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je nesprejemljiva revizijska trditev, da sta se stranki sporazumeli le, da znaša kapitalizirana invalidnina za telesno okvaro 1.000.000 SIT, ne pa tudi, da se ta odšteje od odškodnine za to obliko škode. Revizija namreč ne pojasni, zakaj naj bi se stranki sporazumeli glede višine kapitalizirane invalidnine, če ne za to, da se ta upošteva. Do sporazuma je prišlo po tem, ko je tožeča stranka v pripravljalnih vlogah razgrnila svoje stališče o tem, da nasprotuje upoštevanju invalidnine. Nelogično je pogajati se o nečem, kar naj ne bi prišlo do veljave. Razumljivo je, da pritožbeno sodišče ni tehtalo tožničinih navedb v točki XVIII.

pripravljalnega spisa z dne 26.10.2000, saj je bilo očitno, da je z omenjenim sporazumom tožeča stranka odstopila od svojega stališča. Zato ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni bilo več potrebno polemizirati s poprejšnjim stališčem tožeče stranke. Bržkone tudi sama ne šteje, da gre za to kršitev, saj predlaga le spremembo sodbe, ne pa razveljavitve (v spornem delu), ki bi bila edina prišla v poštev, če bi bila res podana takšna kršitev.

Ni mogoče odreči tehtnosti navedb o tožničinih trajnih omejitvah na telesnem in duševnem področju, ki rezultirajo v 80% zmanjšanja njene življenjske aktivnosti. Vendar pa prav tako ni mogoče mimo dejstva - tožničine starosti in s tem enega bistvenih meril za odmero odškodnine te vrste - trajanja duševnih bolečin (ki ga tožnični pooblaščenci v drugih odškodninskih razmerah izrecno poudarjajo, in to utemeljeno). Pritožbeno sodišče je ravnalo v skladu z merili 200. in 203. člena ZOR tudi pri tej obliki škode.

Pravkar povedano velja tudi za odškodnino za skaženost. Upoštevana je bila tudi doba čakanja na odločitev o odškodnini, kar je v izpodbijani sodbi tudi omenjeno. Kakšne večje teže tej okoliščini pa ne gre pripisati, saj zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po določenem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po treh letih in pol od vložitve tožbe), sama ob sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da te izražajo poleg vseh drugih okoliščin tudi merila časovne razmaknjenosti med nastankom škode in trenutkom odločanja o njej. V višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma izražajo vse pravnorelevantne okoliščine, torej tudi tako imenovano čakanje na odškodnino.

Neutemeljen je končno tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o začetku teka obresti, ki sta jih sodišči priznali šele od dneva sodbe dalje. Odločili sta pravilno, ker določa ZOR v 186. členu, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti pa predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega razmika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice - res da le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pa ne pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in na 941. členu (neposredna tožba) ZOR. Zavarovalnica je tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

Reviziji tako ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pomembnem delu.

Izkazala se je kot neutemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).