Jedro

Tožnica sicer sprejema materialnopravno argumentacijo sodišča prve stopnje, da velja za toženca kot solidarnega poroka za zastaranje njegove obveznosti enak zastaralni rok kot za glavnega dolžnika in sicer triletni zastaralni rok, ker je pogodba o izdaji bančne kontragaranciji, za katero je kot porok jamčil toženec, gospodarska pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 333,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 dalje, v roku 15 dni (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo da je tožnica dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 619,68 EUR (točka III. izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnica in sicer zoper točki II. in III. izreka zaradi zavrnitve plačila v višini 1.023,00 EUR iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Graja, da se sodišče ni opredelilo do načelnega pravnega mnenja sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča 21. 6. 2013, ki ga je izpostavila v dopolnitve točke in po katerem obveznosti kapitalske gospodarske družbe nad katero je bil opravljen postopek stečaja z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka, ne prenehajo, saj upniki zahtevajo zavarovanje terjatev z zastavo od tretje osebe prav kot učinkovito zavarovanje pred tveganjem stečaja. Položaj zastavnega upnika jim omogoča, da pridejo do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na ta postopek. Podobno velja za poroštvo. Nobenega razumnega razloga ni mogoče najti za utemeljitev, da bi s končanjem stečajnega postopka upniki zgubili pravico zahtevati poplačilo od poroka. Meni, da je sodišče neutemeljeno uporabilo določbo VSL I Cp 3261/2009, saj zadeva ni primerljiva. Tožnica se sklicuje na zadevo VSL II Cp 2781/2012 po katerem pa porok navkljub stečaju glavnega dolžnika še vedno odgovarja za dolg skladno s prevzetimi obveznostmi. Navaja, da terjatve za tri leta predložitvijo predloga za izvršbo kar je bilo 17. 1. 2020, kolikor znaša zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, do toženca kot solidarnega poroka še niso zastarane. Sklicuje se na svoje navedbe v točki I. pripravljalne vloge in graja zaključek sodišča da tožnica za terjatev v višini 1.023,00 EUR ni podala ustrezne trditvene podlage. S tem je povedala da je po zaključku stečaja zaračunala tožencu kot solidarnemu poroku le še provizijo, ki jo je predhodno plačala NLB, d.d. in da je ta od 18. 2. 2015 znašala 31,00 EUR. Meni, da sodišče ni bilo v situaciji, da bi moralo iskati in izluščiti relevantna dejstva kaj je bilo predmet obračuna po zaključku stečaja in v kakšni višini. Res pa je, da je del zahtevka v višini 1.023,00 EUR zastarani. Strinja se, da je šest obrokov provizij od julija do decembra 2016 zastaranih. Obdobje od 17. 1. 2017 do 17. 1. 2020 pa je tožnica upravičena do poplačila dvanajst provizij v letu 2017 in dvanajst provizij v letu 2018 ter treh v letu 2019 kar skupaj znese 837,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4.Tožničina terjatev, ki je predmet spora izvira iz poroštvene pogodbe (priloga A6) s katero se je toženec kot solidarni porok zavezal tožničini prednici (P., d.d.) izpolniti vse obveznosti družbe V., d.o.o. iz pogodbe o izdaji bančne kontragaranciji (priloga A5).

5.Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji natančno in celovito ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo kot tudi, da sodišče ni storilo kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP). Tožnica v pritožbi predvsem ponavlja ugovore na katere ji je izčrpno in pregledno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge iz izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja le še na bistvene pritožbene očitke.

6.Tožnica sicer sprejema materialnopravno argumentacijo sodišča prve stopnje, da velja za toženca kot solidarnega poroka za zastaranje njegove obveznosti enak zastaralni rok kot za glavnega dolžnika in sicer triletni zastaralni rok, ker je pogodba o izdaji bančne kontragaranciji, za katero je kot porok jamčil toženec, gospodarska pogodba. Pritožbeno ni več sporno, da je tožničina prednica v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika priglasila le del terjatve, ki je predmet tega postopka in sicer terjatev z naslova stroškov vodenja kotragarancije v znesku 223,65 EUR in tudi ne, da je bil stečajni postopek zoper dolžnika zaključen 21. 2. 2017. Tudi ni sporno, da tožničina prednica ostalih terjatev z naslova stroškov vodenja kontragarancije, ki so predmet tega postopka, v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, ni priglasila. Zato je sodišče pravilno upoštevalo, da se zastaranje zoper toženca kot poroka, za terjatve v presežku nad 223,65 EUR, ni pretrgalo in je zato v tem delu pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženca ter zahtevek zavrnilo (točki 14 in 15 obrazložitve).

7.Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 21. 6. 2013, saj je v celoti upoštevalo to stališče. V točki 8 obrazložitve je jasno zapisalo, da "dejstvo da je naročnik garancije kot glavni dolžnik zaradi stečaja prenehal, ne vpliva na obveznost toženca kot poroka za njegovo obveznost, zato sama obveznost s prenehanjem pravne osebe ni prenehala" ter se sklicevalo na ustrezne judikate. Tožbeni zahtevek ni bil delno zavrnjen zaradi prenehanja obveznosti stečajnega dolžnika, temveč zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja toženca kot poroka.

8.Glede terjatve, ki izhaja iz Obračuna po garanciji (A7) v znesku 1.023,00 EUR se tožnica v pritožbi sicer strinja, da je šest obračunov provizij od julija do decembra 2016 zastaranih, a očita da je sodišče nepravilno zaključilo, da za to terjatev, za zneske, ki niso zastarali v višini 837,00 EUR, tožnica ni podala zadostne trditvene podlage. Sodišče druge stopnje tudi temu pritožbenemu očitku ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženec ta del zahtevka po višini izrecno prerekal in tudi opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago, iz katere ne izhaja terjatev v uveljavljani višini. Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da tožnica z navedbami, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, da je obračunavala letni strošek vodenja kontragarancije ter, da je N., d.d. mesečno do veljavnosti kontragarancije 20. 3. 2019 obračunavala nadomestilo v višini 30,00 EUR oziroma 31,00 EUR, svoje trditvene podlage za uveljavitev tega dela tožbenega zahtevka, ni dovolj konkretizirala. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka navedlo jasne in pregledne razloge v točki 17 obrazložitve. Tožničino pritožbeno pojasnjevanje dokazov, ki jih je sicer pravočasno vložila v spis, je prepozno, kar potrjuje enotno stališče sodne prakse, da predloženi dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage.

9.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (določba 353. člena Zakona o pravdnem postopku) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10.Tožnica s pritožbo ni bila uspešna zato mora nositi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1(1) Določbi 365. in četrti odstavek 369. člena OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 365, 369, 369/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.