Jedro

Tožnica bi morala v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP zahtevati vročitev sklepa z dne 7. 11. 2011 le v roku, ki ga je imela za vložitev pritožbe Občina A. kot stranka inšpekcijskega postopka, ter bi zanjo od vročitve sklepa dalje tekel samostojen pritožbeni rok, v katerem bi lahko vložila pritožbo. Tako pa ni ravnala. Zato je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka kot prepozen (že) pri formalnem preizkusu, zaradi ugotovitve obstoja enega od razlogov za zavrženje predloga (pretek objektivnega roka treh let od dokončnosti sklepa o ustavitvi postopka - po četrtem odstavku 263. člena ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s sklepom tega organa z dne 7. 11. 2011. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica 31. 3. 2016 vložila pritožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 7. 11. 2011. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 7. 7. 2016 pritožbo tožnice in A.A. zavrgel. Zoper sklep je 15. 7. 2016 tožnica vložila pritožbo, kateri je bilo z odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 11. 2016 ugodeno, sklep z dne 7. 7. 2016 odpravljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku se je prvostopenjski organ oprl na peti odstavek 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter tožničino pritožbo, vloženo 31. 3. 2016, obravnaval kot predlog za obnovo postopka. Organ je predlog za obnovo postopka zavrgel ob sklicevanju na četrti odstavek 263. člena ZUP, po katerem se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Sklep z dne 7. 11. 2011 pa je postal dokončen in pravnomočen 26. 11. 2011. Objektivni rok za obnovo postopka se je tako iztekel 26. 11. 2014, pritožba tožnice, vložena dne 31. 3. 2016, pa je tako prepozna. Glede na to je organ predlog tožnice za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP zavrgel ter se do navedb tožnice v predlogu ni opredeljeval. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 15. 5. 2017 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Organ je pritrdil odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločbe je še navedel, da na odločitev v zadevi ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča Up – 232/14, na katero se je sklicevala tožnica.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je v pritožbi zoper sklep dne 7. 11. 2011 opozorila na kršitev pravil postopka, saj zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa ni bilo mogoče preizkusiti, prav tako je opozorila, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica navaja, da iz obvestila, ki ga je prejela 5. 1. 2012 s strani prvostopenjskega organa, ni nedvoumno razvidno, da je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Meni, da bi prvostopenjski organ v skladu s 43. členom ZUP njo moral obravnavati kot stransko udeleženko v inšpekcijskem postopku, česar pa ni storil ter je s tem nedovoljeno posegel v pravico tožnice iz 22. člena Ustave RS. Po mnenju tožnice je organ kršil 2. in 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi takega postopanja inšpektorata tožnica vse do 18. 3. 2016 ni bila seznanjena ter iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bil sklep z dne 7. 11. 2011 izdan, zaradi česar zoper ta sklep tudi ni mogla vložiti pritožbe. Pritožba, ki jo je zoper ta sklep vložila 31. 3. 2016, je zato v skladu z 229. členom ZUP pravočasno vložena. Glede na to sta odločitvi upravnih organov obeh stopenj nepravilni. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 15. 5. 2017 njeno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s tako odločitvijo se tožnica sklicuje na 248. člen ZUP. Navaja, da mora biti v postopku vsaki stranki dana možnost izjave, prav tako pa ima tožnica tudi pravico do pritožbe kot ustavno zagotovljeno pravico. Upravni organ ne more šele v pritožbenem postopku pojasnjevati stvari v zvezi z obnovo postopka. To izhaja tudi iz določb ZUP, in sicer 7. in 9. člena. Po tedaj veljavni zakonodaji (ZGO-1 in ZJC) se dela, ki jih je opravil inšpekcijski zavezanec, tudi ne morejo šteti kot investicijska vzdrževalna dela ali dela v javno korist, za katera ne bi bilo potrebno pridobiti dovoljenja. Tedaj veljavni ZGO-1B je v drugem odstavku 6. člena določal, da se dela v javno korist ne smejo izvajati v nasprotju s prostorskim aktom. Inšpektorat pa je v konkretnem primeru v celoti spregledal oziroma niti ni ugotavljal, da izgradnja spornega parkirišča na parceli 110/10 k.o. ... v prostorskem aktu v času gradnje sploh ni bila predvidena, kar tudi potrjuje tožbeno stališče, da sporno parkirišče predstavlja nelegalno gradnjo. Ker inšpektorat tega ni ugotavljal, je dejansko stanje ostalo neugotovljeno, zaradi česar je sklep z dne 7. 11. 2011 o ustavitvi postopka nepravilen in nezakonit. Tožnica se dalje sklicuje na prvi odstavek 195. člena ZGO-1C ter na prvi odstavek 28. člena ZJC. Navaja, da inšpektorat izpostavljenih okoliščin ni ugotavljal, ampak je brez podlage zaključil, da naj bi bila dela, ki jih je opravljal inšpekcijski zavezanec, dela v javno korist, zaradi česar inšpekcijskemu zavezancu gradbenega dovoljenja ne bi bilo potrebno pridobiti. Inšpektorat je v celoti prezrl, da je inšpekcijski zavezanec v konkretnem primeru povsem na novo zgradil parkirišče, ne samo hodnika za pešce, izgradnja parkirišča pa nikakor ne more predstavljati zgolj izboljšanja prometnih in varnostnih lastnosti ceste, kar pomeni, da bi inšpekcijski zavezanec za izgradnjo spornega parkirišča moral pridobiti gradbeno dovoljenje, v postopek pridobivanja katerega bi morala biti pritegnjena tudi tožnica in njen mož kot solastnika sosednje parcele. Tožnica se dalje sklicuje na prvi odstavek 2. člena Pravilnika o projektiranju cest. Zaključno meni, da je iz navedenega razvidno, da ji je bil po zakonu položaj stranke že priznan, zato je tudi pravilna njena utemeljitev, da je ugotovitev inšpektorata o dejanskem stanju nepravilna in nezakonita. Tožnica dalje navaja, da drugostopenjski organ v odločbi navaja, da se obnova postopka lahko začne tudi po preteku treh let iz določenih razlogov, med drugim, če se odločba opira na kakšno predhodno vprašanje. V zvezi s tem dodaja, da mora organ, če naleti na predhodno vprašanje, postopati tako, kot določa prvi odstavek 148. člena ZUP, postopek torej prekiniti, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. Organ mora stranki dati tudi natančna navodila, pri katerem organu in v zvezi s čem mora začeti postopek. Le navajanje zahtev po predložitvi določenih dokazov, kakor je storil organ v konkretnem primeru, brez pojasnil v smislu določb 148. člena ZUP, ne zadosti zahtevi 7. člena ZUP. Glede na navedeno je tožnica sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep inšpektorja z dne 6. 3. 2017 odpravi. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka. V dokazne namene se je sklicevala na listine upravnega spisa.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Dne 4. 6. 2018 pa je tožnica vložila dopolnitev tožbe ter se pri tem sklicevala na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju sodišču predlaga, naj pred odločitvijo o zadevi pridobi ločeno mnenje Državne revizijske komisije za revizijo postopkov za oddajo javnega naročila in Računskega sodišča v zvezi z izgradnjo spornega parkirišča in da zaradi razjasnitve dejanskega stanja zasliši gradbenega inšpektorja B.B., ki je vodil inšpekcijski postopek, končan s sklepom z dne 7. 11. 2011. Tožnica pojasnjuje, da je neuradno izvedela, da je bil na spletni strani Občine A. objavljen članek, ki se je nanašal na predmetno zadevo. Občinska svetnica ... je namreč postavila vprašanje, zakaj gradbeno podjetje, ki je gradilo sporno parkirišče, ni izdalo garancije za opravljena dela. Iz tega sklepa, da postopek, ki ga je vodil gradbeni inšpektor, ni bil transparenten. Zaradi zaščite javnega interes in poštenega sojenja, tako kot ga zahteva 6. člen EKČP, pričakuje od sodišča, da bo izvedlo glavno obravnavo in s tem tudi zaslišanje prič. Predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje stranke z interesom A.A. 6. Sodišče je v zadevi izvedlo glavno obravnavo 12. 4. 2019. Glavna obravnava je bila opravljena v odsotnosti toženke, ki odsotnosti tudi ni opravičila.

7. Na glavni obravnavi je tožnica vztrajala pri tožbi in navajala, da bi kot solastnica parcele, ki je mejila na sporno parcelo oziroma zemljišče (parkirišče), morala biti pritegnjena v inšpekcijski postopek. To se ni zgodilo, ampak je bila zgolj leta 2016 seznanjena, da je inšpekcijski postopek v konkretnem primeru ustavljen. Zato po njenem mnenju ne pridejo v poštev določila 260. člena ZUP, na katera se sklicuje inšpekcijski organ, ki je zavrgel predlog za obnovo postopka, saj v primeru, ko stranka, ki bi morala biti pritegnjena v postopek, to ni bila, rok treh let, na katerega se sklicuje inšpekcijski organ, ne pride v poštev.

8. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v upravna spisa obeh upravnih stopenj ter zaslišanjem tožnice in stranke z interesom, ostale dokazne predloge pa je sodišče zavrnilo iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna (v ponovnem postopku) sprejeta odločitev prvostopenjskega (inšpekcijskega) organa, da se kot predlog za obnovo postopka zavrže tožničino pritožbo, vloženo 31. 3. 2016 zoper sklep tega organa z dne 7. 11. 2011, s katerim je ta na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP ustavil inšpekcijski postopek zoper Občino A. v zadevi izgradnje hodnika za pešce na parc. št. 110/10 k.o. ... Organ je izpodbijano (formalno) odločitev oprl na 267. člen ZUP v povezavi s četrtim odstavkom 263. člena tega zakona. Tožnica pa meni, da bi moral organ njeno pritožbo reševati po vsebini (torej da bi moral vsebinsko presoditi njene navedbe, ki se nanašajo na formalno in materialno pravilnost vodenja inšpekcijskega postopka), saj je po njenem mnenju vložena v skladu z določbami 229. člena ZUP.

11. V zadevi ni sporno, da tožnica v postopku, ki ga je po uradni dolžnosti vodil prvostopenjski (inšpekcijski) organ zoper inšpekcijsko zavezanko Občino A. in ki je bil končan z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011, ni bila udeležena kot stranska udeleženka. Sporno tudi ni, da je pritožbo zoper navedeni sklep vložila (po pooblaščeni B.) 31. 3. 2016, in sicer kot oseba, ki bi v inšpekcijskem postopku morala biti udeležena kot stranska udeleženka; to sta na glavni obravnavi potrdila tudi tožnica in stranka z interesom. V pritožbi, sestavljeni 29. 3. 2016 in vloženi 31. 3. 2016, kot iz nje izhaja, je tožnica navedla, da iz dopisa inšpekcijskega organa z dne 21. 12. 2011, ki ji je bil poslan kot prijaviteljici, ni izhajalo, da je bil inšpekcijski postopek ustavljen. Z ustavitvijo postopka je bila po njenih navedbah v pritožbi seznanjena 18. 3. 2016, ko naj bi ji bil po pooblaščeni odvetniški družbi ta sklep vročen.

12. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa, je navedeno tožničino pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011 prvostopenjski organ zavrgel kot prepozno in vloženo po neupravičeni osebi s sklepom z dne 7. 7. 2016, ki pa je bil v pritožbenem postopku s strani drugostopenjskega organa z odločbo z dne 23. 11. 2016 odpravljen, odločanje o tožničini pritožbi pa vrnjeno v ponovni postopek ob razlogovanju, da bi organ moral na podlagi petega odstavka 235. člena ZUP tožničino pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ tako tudi ravnal. Tožničino pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011, vloženo 31. 3. 2016, je obravnaval kot predlog za obnovo postopka, in sicer na podlagi petega odstavka 235. člena ZUP, ki določa, da če se stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži takrat, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku ali so se stranke že odpovedale pravici do pritožbe, se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka1. Pri tem pa je moral v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP najprej opraviti formalni preizkus predloga: ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Ob uporabi četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti, je zaključil, da je tožničin predlog za obnovo postopka prepozen ter ga je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Ugotovil je namreč, da je sklep o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011 postal dokončen (in pravnomočen) 26. 11. 2011 ter se je tako objektivni rok treh let za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 26. 11. 2014, tožnica pa je predlog za obnovo postopka vložila po izteku tega roka, šele 31. 3. 2016, in je tako nepravočasen. S tako odločitvijo in razlogovanjem organa pa se sodišče v celoti strinja.

14. Tožnica zmotno meni, da je, upoštevaje, da do 18. 3. 2016 ni bila seznanjena ter iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bil sklep z dne 7. 11. 2011 izdan, njena pritožba, vložena 31. 3. 2016, pravočasna. V drugem odstavku 229. člena ZUP je namreč določeno, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. V četrtem odstavku 235. člena ZUP pa je še posebej določeno, da oseba, ki ji odločba ni bila vročena, čeprav posega v njene pravice oziroma pravne koristi, lahko zahteva vročitev pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Kar pomeni, da taka oseba lahko zahteva vročitev odločbe le v pritožbenem roku za stranko, sama pa nato lahko vloži pritožbo v pritožbenem roku, ki se šteje posebej zanjo, torej da teče od dneva vročitve odločbe njej (po prvem odstavku 235. člena ZUP se pritožba lahko vloži v 15 dneh, če ni z zakonom drugače določeno, po drugem odstavku tega člena pa pritožbeni rok teče od dneva vročitve odločbe). Za obravnavani primer to pomeni, da bi tožnica v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP mogla zahtevati vročitev sklepa z dne 7. 11. 2011 le v roku, ki ga je imela za vložitev pritožbe Občina A. kot stranka inšpekcijskega postopka, ter bi zanjo od vročitve sklepa dalje tekel samostojen pritožbeni rok, v katerem bi lahko vložila pritožbo. Tako pa tožnica ni ravnala. Razlogi, zaradi katerih naj bi tako ne mogla ravnati, pa so glede na določbe ZUP pravno nerelevantni. Kot relevantnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, sodišče tako ne more sprejeti navedb stranke z interesom na glavni obravnavi, da sta s tožnico pri inšpekcijskem organu poizvedovala o tem, ali na podlagi njune prijave, vložene 7. 7. 2011, teče inšpekcijski postopek, pa nista mogla o tem dobiti nobenega dokumenta oziroma sta sklep o ustavitvi postopka dobila s posredovanjem pooblaščene odvetniške družbe v letu 2016. Ob povedanem sodišče še dodaja, da je ob jasni določbi četrtega odstavka 263. člena ZUP (ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati) tožnica brez podlage zatrjevala na glavni obravnavi, da glede na to, da kot stranka ni bila vključena v inšpekcijski postopek, čeprav bi morala biti, zanjo rok treh let, na katerega se sklicuje inšpekcijski organ, ne pride v poštev. Seznanitev tožnice s sklepom šele 18. 3. 2016, to je po skoraj petih letih, namreč po ZUP ni okoliščina, ki bi bila relevantna za ugotavljanju teka objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Glede na citirane določbe drugega odstavka 229. člena ZUP ter četrtega odstavka 235. člena ZUP pa tudi dostava sklepa o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011 tožnici z dokumentom (v spisni dokumentaciji) z dne 15. 3. 2016 ne more šteti kot vročitev sklepa, od dneva katere bi tožnici tekel rok za uveljavljanje pravnih sredstev.

15. Tožnica v tožbi tudi neutemeljeno očita kršitev pravil postopka v zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa o tem, da po petem odstavku 263. člena ZUP objektivni rok treh let za vložitev predloga ne velja v primeru obnovitvenih razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, da pa v primeru obnovitvenega razloga po 9. točki, ki ga uveljavlja tožnica2, take izjeme zakon ne določa. Iz navedenega razlogovanja ne izhaja, da bi organ štel, da tožnica (lahko) uveljavlja obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP3 ter tako tožnica povsem brez podlage očita, da bi morala biti v skladu z določbami ZUP pravočasno in pravilno poučena o možnosti, da začne postopek za odločitev o predhodnem vprašanju. Ob tem ko po zakonu (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) tožnica more izpodbijati le sklep prvostopenjskega organa, brez podlage očita kršitve drugostopenjskemu organu, tako npr. nepravilno uporabo določb 248. člena ZUP o zavrnitvi pritožbe.

16. Ker je po navedenem prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča pravilno zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka kot prepozen (že) pri formalnem preizkusu, zaradi ugotovitve obstoja enega od razlogov za zavrženje predloga (pretek objektivnega roka treh let od dokončnosti sklepa o ustavitvi postopka - po četrtem odstavku 263. člena ZUP), in zgolj en razlog iz prvega odstavka 267. člena ZUP za zavrženje predloga zadostuje, je nerelevantno, ali bi tožnica druge formalne pogoje lahko izkazala, npr. obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP; zato so za odločitev v zadevi pravno nerelevatne navedbe tožnice, da bi morala biti vključena v inšpekcijski postopek ter iz katerih razlogov, da bi ji morala biti v tem postopku dana možnost izjave o odločilnih dejstvih itd.. Ker je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu sklep o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, končanega s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so pravno nerelevantne tudi vse navedbe tožnice v tožbi, dopolnitvi tožbe ter na glavni obravnavi, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, in sicer glede vprašanj, ali so podani materialni razlogi za ustavitev postopka ali pa bi moral organ inšpekcijski postopek nadaljevati, ugotoviti, da gre pri spornem parkirišču za nelegalno gradnjo itd..

17. V zvezi s sklicevanjem tožnice na pravico do pritožbe kot ustavno zagotovljeno pravico pa sodišče dodaja, da je glede te človekove pravice v ZUP (oziroma lahko tudi v drugem zakonu) določen način njenega uresničevanja (tretji odstavek 15. člena Ustave) in v skladu z določbami ZUP oziroma drugega zakona je to pravico mogoče uresničevati, torej ob spoštovanju (vsaj) določb o dovoljenosti pritožbe, o upravičenosti za vložitev pritožbe ter o rokih za vložitev pritožbe.

18. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, našlo pa tudi ni kršitev, na katere mora po zakonu paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo po opravljeni glavni obravnavi, kot je tožnica predlagala. Pri tem pa ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer ne dokazov, predlaganih v dopolnitvi tožbe: za pridobitev in vpogled v ločeno mnenje Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnega naročila in Računskega sodišča v zvezi z izgradnjo spornega parkirišča ter za zaslišanje gradbenega inšpektorja, ki je vodil postopek, zaključen z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z dne 7. 11. 2011. Kot je sodišče že obrazložilo, dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na samo gradnjo spornega parkirišča ter vodenje inšpekcijskega postopka s strani gradbenega inšpektorja, niso pravno relevantna za predmetni upravi spor, v katerem sodišče presoja zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka kot prepoznega, izdanega v fazi formalnega preizkusa predloga.

19. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka se izda ne le zaradi formalnih razlogov, pač pa tudi zaradi materialnih razlogov (prvi odstavek 28. člena ZIN), zato po pravni naravi ne predstavlja procesne odločitve. 2 po 9. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku; 3 po kateri se postopek obnovi, če se odločba organa opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ potem to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil;