Jedro

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski inšpekcijski organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločil, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 3.000 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-316/2013 z dne 4. 6. 2013, in sicer v 8 dneh od vročitve tega sklepa. Z 2. točko izreka je zagrozil, da se bo kazen prisilno izterjala, če tožnik kazni ne bo plačal v roku. S 3. točko izreka mu je bil določen nov rok izpolnitve obveznosti, 30. 5. 2015, in zagrožena nova denarna kazen v višini 4.000 EUR. S 4. točko izreka je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe, s 5. točko pa je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku z odločbo št. 06122-3159/2007 z dne 5. 11. 2009 odrejeno, da mora do 15. 5. 2010 odstraniti zidan objekt tlorisne velikosti približno 7,50 m x 3,50 m z izzidki na JV in JZ strani, leseno nadstrešnico, betonske in kamnite zidove višine približno 3,00 m ter armirane betonske plošče različnih površin, vse grajene terasasto, v več nivojih na strmini hriba, na zemljišču parc. št. 45/2 k.o. ... Ker tožnik predmetne gradnje ni odstranil, je bil 4. 6. 2013 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim mu je bilo zagroženo, da se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v znesku 3.000 EUR, če do 30. 9. 2013 ne bo izvršil odrejene obveznosti. Gradbena inšpektorica je na inšpekcijskem pregledu 18. 9. 2014 ugotovila, da tožnik ni izpolnil naložene obveznosti, zato je izdala izpodbijani sklep. Pri izdaji sklepa se sklicuje na drugi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 148. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za arbitrarno in nezakonito odločitev, s čimer je bilo poseženo v njegove temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer iz 14., 22. in 34. člena Ustave. Toženki očita, da izpodbijani sklep ni skladen s 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki terja sorazmernost pri izbiri ukrepov, saj je bil zadosten poseg že izdaja inšpekcijske odločbe, s čimer je bil dosežen namen inšpekcijskega ukrepanja, tj. spoštovanje predpisov.

5. Navaja še, da je toženka s sklepom o dovolitvi izvršbe spremenila način izvršbe, kot je bil določen s pravnomočno in izvršljivo inšpekcijsko odločbo, s čimer naj bi posegla v pravnomočno odločitev. Iz izpodbijanega sklepa tudi niso razvidni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti o primernosti in sorazmernosti izrečene sankcije, ter pravna podlaga za takšno odločitev.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.

8. ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

9. V obravnavani zadevi je bilo tožniku s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-316/2013 z dne 4. 6. 2013 zagroženo, da se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v znesku 3.000 EUR, če do 30. 9. 2013 ne bo izvršil odrejene obveznosti. Ker ni sporna ugotovitev, da tožnik do 18. 9. 2014, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, naložene obveznosti ni izpolnil, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

10. Neutemeljeno je stališče o kršitvi 7. člena ZIN, ki v drugem odstavku določa, da pri izbiri ukrepov inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To, da se opravi izvršba inšpekcijske odločbe, če obveznost ni izpolnjena, določa že zakon (147. člen ZGO-1 v povezavi z 284. členom ZUP). Na kakšen način in s katerim sredstvom se bo v obravnavanem primeru opravila izvršba, je bilo odločeno s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 6. 2013. V tem je bilo določeno, da se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen. Odločitev o načinu in sredstvu izvršbe torej ni več stvar izpodbijanega sklepa.

11. Višina denarne kazni je določena v prvem odstavku 148. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo, znaša denarna kazen v primeru manj zahtevnega objekta, če je zavezanec fizična oseba, od 3.000 do 8.000 EUR. Ker je bila tožniku naložena najnižja možna denarna kazen, toženka pa je navedla pravno podlago za takšno odločitev, tožbeni ugovor o arbitrarnem odločanju ni utemeljen. Glede na navedeno tudi niso utemeljeni ugovori, sicer zgolj pavšalni tožbeni ugovori, o posegu v 14., 22. in 34. člen Ustave RS.

12. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.