Jedro

1. Ker del škode izvira iz lastnosti samega objekta - slaba lokacija tožnikove hiše, ki leži v bližini dveh zelo obremenjenih prometnic in uporabljeni sistem gradnje objekta, zgrajen že leta 1915 in 1920, med stanovanjskim objektom in garažo je včasih potekal hudournik - bi bil tožnik lahko upravičen le do sorazmernega dela škode.

2. Kljub temu, da je izvedenec predvidena sanacijska dela tudi denarno ovrednotil, je tožnik vztrajal pri vzpostavitvi stanja, kakršno naj bi bilo, preden je škoda nastala. Tak njegov zahtevek pa glede na zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da del škode izvira iz lastnosti objekta samega ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj toženkam naloži izvršiti vsa gradbena in druga dela, ki so potrebna, da se popravijo razpoke in izvrši statična sanacija na tožnikovi hiši v B., stoječi na parc. št. 814 k.o. B., zlasti pa izsekajo utori v kamnitih zidovih za Fe vezi z ometom po postavitvi vezi, izdela epoksidalni vezni premaz, izdela omete z rabic mrežo, dobavi in postavi jeklene vezi Fi 20 mm z dobavo in postavitvijo jeklenih plošč, sistematično injektirajo kamnite in mešane zidove s cementno silikatno in kemijsko maso s hidofobnim dodatkom z vsemi pomožnimi deli, odstrani dosedanje notranje stenske in stropne omete ter izdela nove v p.c.m. maltah, odstranijo dosedanje fasadne omete in izdelajo nove, odstranijo poškodovane keramične ploščice ter dobavijo in postavijo nove ter poslikajo stene in stropove v apnenih maltah. Glede na neuspeh tožeče stranke v postopku je sodišče odločilo, da je dolžna tožeča stranka prvi toženi povrniti 655,45 EUR, drug toženi 300,03 EUR in tretji toženi stranki 273,85 EUR stroškov postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb ZPP in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je med strankami nesporno, da so se na hiši tožnika pojavile razpoke. Tožnik je zatrjeval, da so se pojavile zaradi del, ki so jih izvajale tožene stranke ob gradnji in adaptaciji cest, ki potekajo mimo tožnikove hiše. Tožnik je v podkrepitev svojih navedb predlagal zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, da pred sporno gradnjo razpok na hiši ni bilo ter imenovanje izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o vzroku nastale škode in potrebnih delih za sanacijo. Tožene stranke so za povzročeno škodo odgovorne solidarno po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pritožba meni, da je bilo materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da bi bil tožnik upravičen le do povrnitve tiste škode, ki presega normalne meje, ker da naj bi šlo za opravljanje splošne koristne dejavnosti po 156. čl. ZOR, napačno. Zato tudi ni bilo podlage na delitev razpok na večje in manjše, torej tiste, ki ogrožajo statiko objekta in druge. Če se ugotovi, da so vse razpoke posledica izvedenih del, kar je izvedenec potrdil, potem bi sodišče moralo vso škodo obravnavati celovito. S tem, ko sodišče ni hotelo zaslišati predlaganih prič, je onemogočilo tožniku dokazati, da so razpoke nastale zaradi delovanja tožene stranke. Tožnik se sicer deloma strinja z argumentom sodišča, da je za dokazovanje takega dejstva potrebno strokovno znanje in je prav zato tudi predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki pa je njegove navedbe potrdil. To pomeni, da je vzročna zveza med delovanjem toženih strank in škodo izkazana. V mnenju izvedenca M. je izrecno navedeno, da so poškodbe na objektu nastale kot posledica izvajanja gradbenih del na cesti K.– . in na C. Izvedenec je tudi natančno opredelil dela, ki bi jih bilo potrebno izvesti za sanacijo objekta. Sodišče je samoiniciativno pozvalo tožnika, naj plača predujem za novega izvedenca, čemur je tožnik nasprotoval, predujma pa niso hotele plačati niti tožene stranke. Sodišče bi zato moralo odločiti na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo in svojo odločitev opreti tudi na pravila o dokaznem bremenu. Tožene stranke so tiste, ki bi morale dokazati, da do razpok na hiši ni prišlo zaradi njihovega delovanja. Sodišče je v sodbi samo ovrglo vse izvedenčeve ugotovitve in samo odločilo, da izvedenec nima prav, ne da bi imelo za tako oceno nasproten dokaz. Res je izvedenec zapisal, da se bodo razpoke sčasoma povečevale, če ne bodo sanirane. Vendar pa vzrok nastanka razpokam niso tresljaji, temveč gradnja. Če razpoke ne bi nastale, se tudi s sedanjimi tresljaji ne bi povečevale, ker jih pač ne bi bilo. Tudi dejstvo, da objekt ni grajen skladno s protipotresnimi predpisi, tožniku ne more iti v škodo, temveč gre za okoliščino, ki bi jo tožene stranke kot strokovnjaki morale upoštevati. Nepomembno je tudi, da je ob tožnikovi hiši nekoč potekal hudournik, saj če ta hiši ni škodoval 60 let, gotovo škode ni mogoče pripisati hudourniku. Iz istega razloga ne morejo biti vzrok škode niti ilovnata tla, ker je hiša na njih stala brez vsakršnih problemov. Sodišče primernosti lokacije ne sme ocenjevati glede na današnje stanje, saj je bila hiša grajena leta 1920. Če je sodišče mislilo, da obstajajo nasprotja v izvedenskem mnenju, bi moralo izvedenca zaslišati, ne pa odstopiti od izvedbe tega dokaza. Pritožba še meni, da je sodišče v obrazložitvi sodbe prišlo samo s seboj v nasprotje. Navedlo je namreč, da obstaja realna podlaga za sklepanje, da je na tožnikovi hiši v resnici prišlo vsaj do nekaterih poškodovanj, saj je gradnja potekala dnevno in intenzivno, v nadaljevanju pa je zapisano, da vzročna zveza ni dokazana. Tožnik meni, da je dokazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti in ker gre za solidarno odgovornost tožene stranke, tudi ni bil dolžan dokazovati, katera dela je izvajala posamezna od toženih strank. Tožene stranke so sicer mnenju izvedenca nasprotovale, ker ga ni podal na podlagi gradbene dokumentacije in ker ni navedel, katera gradbena dela naj bi sploh povzročila razpoke na objektu in ker so za nastanek razpok možni tudi drugi vzroki, dejansko pa je za izvedenca bilo nesporno, da so ugotovljene razpoke na tožnikovi hiši posledica del, ki so jih izvršile tožene stranke v neposredni bližini hiše, zato ni potrebno ugotavljati, katera od izvršenih del so povzročila katero od nastalih razpok. Če tožene stranke trdijo, da so razpoke nastale iz drugih razlogov, bi morale navesti, iz katerih in jih tudi dokazati. Sodišče je zahtevalo od tožnika nemogoče, s tem ko naj bi 18 let po zaključeni gradnji navedel, katera od del so povzročila katero od nastalih razpok.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je res v tožbi trdila, da so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne za tisto škodo na stanovanjskem objektu, ki naj bi bila direktna posledica obsežnih gradbenih del v času izgradnje ceste v neposredni bližini tožnikove hiše. Ne gre za primer, predviden v 156. čl. ZOR, v zvezi s povrnitvijo škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti. Nobene podlage ni namreč zato, da bi bila škoda, ki jo tožnik zatrjuje (pod predpostavko o dokazani vzročni zvezi) delno dopustna, saj tožene stranke v zvezi s tem kakšnih pravnorelevantnih dejstev niso navajale.

Na strani tožeče stranke je bilo zato dokazno breme, da dokaže pogoje tako imenovanega odškodninskega delikta, to je škodljivo dejstvo, da je škoda sploh nastala ter da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, medtem ko je bilo na toženi stranki, da se v primeru vseh treh dokazanih predpostavk v nadaljevanju razbremeni krivde za povzročeno škodo. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da so bila konec 80-ih in na začetku 90-ih let relativno blizu tožnikove hiše opravljena obsežnejša gradbena dela zaradi graditve štiripasovnice in rekonstrukcije ulice, ob kateri živi tožnik. Sodišče je že glede na lokacijo gradbišča in glede na obsežnost gradbenih del, potrebnih za zgraditev ceste, menilo, da je ob gradnji prišlo do obremenitev bližnjih nepremičnin in med njimi tudi tožnikove. Iz tega je zaključilo, da obstaja „realna podlaga za sklepanje, da je na tožnikovi hiši v resnici prišlo vsaj do nekaterih poškodb prav zaradi gradnje prometnic.“ Izvedenec gradbene stroke M.M., ki ga je sodišče postavilo v postopku z namenom ugotavljanja vzročne zveze med gradbenimi deli in razpokami, je bil glede na obrazložitev sodbe potreben, ker bi tožnik moral vzročno zvezo dokazati zanesljivo. Izvedeniško mnenje je sodišče ocenilo kot pomanjkljivo, ker ni navedel, katera gradbena dela bi sploh lahko povzročila razpoke na objektu (glede na to, da se je gradilo na ilovnatem zemljišču in miniranja niso bila potrebna) kot podlaga izdelanemu izvedeniškemu mnenju pa tudi ni služila gradbena dokumentacija, čeprav je sklep sodišča izvedencu nalagal, naj jo pribavi in upošteva. Mnenje izvedenca je bilo, da so poškodbe na objektu nastale kot posledica izvajanja gradbenih del, ne da bi ta svoj zaključek kakorkoli obrazložil ali argumentiral in pri takem mnenju je tudi vztrajal (dopolnitev mnenja na l.št. 160 spisa). S takim neobrazloženim mnenjem je izvedenec onemogočil tako sodišču kot toženim strankam preveriti pravilnost svojega strokovnega zaključka. Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da se je tožeča stranka z mnenjem strinjala in ga štela kot zadostno podlago za odločitev sodišča. Zato je pomembno, da je izvedenec v svojem mnenju pojasnil, da je nastali škodi botrovala tudi slaba lokacija tožnikove hiše, ki leži v bližini dveh zelo obremenjenih prometnic in uporabljeni sistem gradnje objekta, zgrajen že leta 1915 in 1920. Poleg neprimerne lokacije med dvema prometnima cestama pa je izvedenec štel za pomembno tudi, da je med stanovanjskim objektom in garažo včasih potekal hudournik. Pomembno je torej, da gre pri tožnikovem objektu za star način gradnje, neprilagojen sodobnim obremenitvam. Teh dejstev tožeča stranka, ki sicer izvedeniško mnenje izvedenca M.M. sprejema, ne zanika. Torej niti izvedeniško mnenje izvedenca M. ne daje podlage za zaključek, da so razpoke na objektu posledica le obravnavane gradnje. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da sporna gradnja nikakor ni mogla biti edini vzrok nastalim razpokam. To pa dalje pomeni, da je škoda, ki jo tožnik zatrjuje (pod predpostavko dokazane vzročne zveze) posledica delovanja več dejavnikov skupaj, zaradi česar bi tožnik lahko zahteval povrnitev le za tisti del škode, ki ga je mogoče pripisati ravnanju toženih strank. Ker del škode izvira iz lastnosti samega objekta, bi bil tožnik lahko upravičen le do sorazmernega dela škode. Kot je že obrazložilo prvostopenjsko sodišče, pa se tožbeni zahtevek nanaša na popravilo vseh razpok in na izvršitev celovite statične sanacije hiše, ne pa zgolj na odpravo sorazmernega dela škode. Kljub temu, da je izvedenec predvidena sanacijska dela tudi denarno ovrednotil, je tožnik vztrajal pri vzpostavitvi stanja, kakršno naj bi bilo, preden je škoda nastala. Tak njegov zahtevek pa glede na zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da del škode izvira iz lastnosti objekta samega, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).