Jedro

Vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki ob vložitvi zahteve pravno nasledstvo po upravičencu pravilno izkaže s predložitvijo oporoke, s katero je določen za (oporočnega) dediča, naknadno ni mogoče odreči aktivne legitimacije. Tako stališče sodišče opira na določbo tretjega odstavka 60. člena ZDen, po kateri mora biti pravno nasledstvo (le) verjetno izkazano, in določbo drugega odstavka, točko c) 62. člena ZDen, po kateri mora zahteva za denacionalizacijo, če jo vlaga pravni naslednik po upravičencu, vsebovati navedbe razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja, priloži pa se tudi morebitni akt o dedovanju po upravičencu. Po mnenju sodišča je navedeno zakonsko ureditev treba razlagati v pomenu, da od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo terja, da z razpoložljivim verodostojnim listinskim dokazom (verjetno) izkaže svoje pravno nasledstvo, tako da npr. izkaže obstoj sorodstvenega razmerja ali da predloži oporoko ali morebiten izdan sklep o dedovanju. Po citirani zakonski ureditvi vprašanje pravnega nasledstva ni predhodno vprašanje ter se od vlagatelja ne zahteva, da o tem vprašanju predloži pravnomočno sodno odločbo. Zato ob verjetno izkazanem pravnem nasledstvu z oporoko ob vložitvi zahteve naknadno izdan sklep o dedovanju, ki v celoti (npr. glede določenega premoženja ipd.) ne sledi vsebini oporoke, ne vzpostavlja situacije, ki bi terjala, da se naknadno (ter z učinkom za nazaj) vlagatelju zahteve za denacionalizacijo odvzame aktivno legitimacijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radlje ob Dravi (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je tožnik dolžan v korist pok. B.B. kot upravičenca izplačati odškodnino v obliki obveznic C. (v nadaljevanju C.), v skupni višini 1.702,13 DEM za podržavljene nepremičnine v k.o. ... (po stanju v času podržavljenja): parc. št. 1064/1, 1070/1, 1220/2, 1060/3, 1063/3, 1064/3 in 1062/3, v tam navedenih izmerah (v 1. točki izreka), da je rok za izročitev obveznic tri mesece od pravnomočnosti odločbe (v 2. točki izreka), da se za skrbnika za posebni primer postavi Č.Č. (v 3. točki izreka), da bo o ostalih zahtevkih odločeno z dopolnilno odločbo (v 4. točki izreka) in da bo o posebnih stroških postopka odločeno s posebnimi sklepi (v 5. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je odločba izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016. Sodišče je v sodbi navedlo, da bo v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali se je predlog D.D., podan v smislu 5. člena Zakona o ravnanju s premoženjem, katerega so lastniki morali zapustiti med okupacijo ter premoženje, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP), nanašal tudi na predmetne nepremičnine. Poleg tega je Upravno sodišče tudi presodilo, da iz obrazložitve v prejšnjem postopku izdane odločbe ne izhaja, kdo izmed upravičenih vlagateljev (drugi odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen) in kdaj je zahtevek za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin vložil. V ponovnem postopku je upravni organ opravljal poizvedbe ter je od Zgodovinskega arhiva Ljubljana prejel fotokopijo rešitve z dne 7. 12. 1945 št. .... Upravni organ je ugotovil, da je iz predloga D.D. razvidno, da se je nanašal tudi na celotno premoženje v ..., in torej tudi na premoženje v k.o..... Upravni organ je na podlagi dokumentacije v zadevi ugotovil, da so zahtevo za vračilo premoženja B.B. v prekluzivnem roku podali E.E., F.F., G.G., H.H., oddano na pošto priporočeno 7. 12. 1993. Dne 23. 9. 1993 je zahtevo vložila tudi I., ki pa v predmetnem postopku ne nastopa več kot stranka. Dodatno se je v postopek priglasil tudi A.A.. Ob uporabi 15. in tretjega odstavka 60. člena ZDen je upravni organ ugotovil, da so bili vsi vlagatelji upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo po pok. upravičencu B.B.. V teku denacionalizacijskega postopka je bilo odločeno tudi o dedovanju po pok. B.B.. Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki ... z dne 23. 9. 2011 in popravka z dne 18. 4. 2012 je razvidno, da so bili za dediče premoženja, vrnjenega na podlagi odločbe Upravne enote Radlje, razglašeni zakoniti dediči upravičenca. Ker je J. na podlagi sklepa o dedovanju podedovala premoženje upravičenca na območju UE Vrhnika, v postopku pred UE Radlje ob Dravi ne sodeluje več. Upravni organ je preizkusil izpolnjevanje pogojev za denacionalizacijo še z vidika zakonskih pogojev za upravičenca, pravni temelj podržavljenja ter glede podatkov o premoženju, ki se vrača, obliki vračanja in zavezancu za vračilo. Izdal je dopolnitev in spremembe poročila, na katere je pripombe podal tožnik kot zavezanec. Navajal je, da se ne strinja z ugotovitvami upravnega organa glede vsebine predloga za postavitev skrbnika v smislu ZRP, ki ga je vložila D.D., ker da bi bilo potrebno v predlogu konkretno navesti, za katere nepremičnine v lasti B.B. se predlaga, da se izročijo v upravo D.D.. Menil je torej, da pravni temelj podržavljenja ni izkazan. Poleg tega je ugovarjal, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi bil zahtevek za nepremičnine, ki so predmet postopka, sploh vložen v prekluzivnem roku. Tožnik meni, da iz dokumentacije, ki mu je bila posredovana, izhaja, da je zahtevek za predmetne nepremičnine vložilaI., ki pa ne nastopa kot stranka. Zato tudi ne more priti do uporabe določb drugega odstavka 64. člena ZDen. Upravni organ je pripombe tožnika proučil, vendar je presodil, da so neutemeljene.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 19. 1. 2017 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko delno odločbo.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z ugotovitvami drugostopenjskega organa ugovarja, da ta organ ni ugotavljal, ali je I. za predmetne nepremičnine sploh pravni naslednik po pokojnem upravičencu. Tožnik je namreč vpogledal v sklep o dedovanju Okrajnega sodišča na vrhniki ... in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1879/2012 z dne 3. 10. 2012 in ugotovil, da za omenjene nepremične v k.o. ... kot I. ni pravni naslednik po pokojnem upravičencu. Tožnik meni, da s tem ko je izkazano, da I. za omenjene nepremičnine ni pravni naslednik po pokojnem upravičencu B.B., zanjo tudi ne more biti izkazana aktivna legitimacija za vložitev denacionalizacijske zahteve za te nepremičnine. Navedeno jasno izhaja tudi iz 15. člena ZDen. Tožnik meni, da bi moralo biti v zadevi izkazano, da je zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev predmetnega premoženja vložil kateri od pravnih naslednikov pokojnega upravičenca. Podredno tožnik navaja, da, kot izhaja iz spisne dokumentacije in navedb upravnega organa v izpodbijani odločbi, zahtevano premoženje v zahtevah za denacionalizacijo ni bilo natančno specificirano. Po mnenju tožnika vsebina zahtev ne zadošča določbam 62. člena ZDen. V smislu 62. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo popolna. Vsebovati mora podatke o premoženju, na katero se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev; v drugem odstavku pa so navedene listine, ki jih je zahtevi za denacionalizacijo potrebno predložiti. V skladu s sodno prakso mora biti zahteva prav tako v prekluzivnem roku pravilno specificirana, predvsem po obsegu, kar za predmetno premoženje v k.o. ... po mnenju tožnika ni mogoče trditi, saj ni razvidno, da bi bilo le to zahtevano do 7. 12. 1993. Tožnik se sklicuje na obširno sodno prakso, sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 186/2011 z dne 2. 2. 2012, I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008, X Ips 1724/2006 z dne 12. 9. 2007. Sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in zahtevo za denacionalizacijo zavrne iz razloga, ker predmetno premoženje ni bilo zahtevano s strani aktivno legitimirane osebe. Podredno pa tožnik predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Sklicuje se na tretji odstavek 60. člena ZDen in navaja, da zadošča, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano. Z oporoko je pravno nasledstvo za nepremičnine, ki so predmet oporoke, verjetno izkazano. Sklepi o dedovanju se nanašajo na drugo premoženje, kot je bilo predmet oporoke, zato se nanje v zvezi s pravnim nasledstvom I. ni mogoče sklicevati.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi preostalim strankam denacionalizacijskega postopka. Odgovoril je A.A.. Izpodbijano odločbo zagovarja kot pravilno in zakonito ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožnik v odgovoru na odgovor toženke njene navedbe prereka in vztraja, da za predmetne nepremičnine pravno nasledstvo I. ni izkazano.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno priznanje denacionalizacije v obliki odškodnine v obveznicah C. višini 1.702,13 DEM, za katero je zavezanec tožnik, za tam navedene nepremičnine v k.o. ..., v korist pok. B.B. kot upravičenca. Tožnik odločitvi nasprotuje, ker meni, da denacionalizacije predmetnega premoženja ni zahtevala aktivno legitimirana oseba.

9. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016. Sodišče je v sodbi navedlo, da bo v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali se je predlog D.D., podan v smislu 5. člena ZRP, nanašal tudi na predmetne nepremičnine ter ali je bil zahtevek za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin uveljavljan s strani upravičenih vlagateljev ter v zakonskem roku za uveljavljanje denacionalizacije.

10. Po dopolnitvi postopka je prvostopenjski organ zaključil, da se je zahteva D.D., vložena v smislu 5. člena ZRP, nanašala tudi na nepremičnine, ki so predmet izpodbijane denacionalizacijske odločbe. To vprašanje (o pravnem temelju podržavljenja, ki upravičuje denacionalizacijo) v predmetnem upravnem sporu med strankami ni več sporno.

11. O vprašanjih pravočasnega in pravilnega uveljavljanja denacionalizacije je prvostopenjski organ ugotovil, da je bilo v zakonskem roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen vloženih več zahtev upravičenih vlagateljev, drugostopenjski organ pa se je na pritožbeni ugovor tožnika osredotočil tudi na vprašanje, ali so zahteve vsebovale vse podatke, kot to terja prvi odstavek 62. člena ZDen in zaključil, da je pravočasno zahtevo, ki je zadostila tudi navedeni zakonski določbi, vložila I..

12. Tožnik v tožbi ne nasprotuje zaključku drugostopenjskega organa o tem, da je I. (pravočasno) vložila v smislu 62. člena ZDen popolno zahtevo za denacionalizacijo predmetnega premoženja. Sporno pa je, ali je (bila) kot oporočni dedič aktivno legitimirana za vložitev zahteve za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin. Tožnik meni, da ne ter se pri tem sklicuje na sklep o dedovanju ... in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1879/2012 z dne 3. 10. 2012, iz katerih naj bi izhajalo, da za omenjene nepremične v k.o. ... kot I. ni pravni naslednik po pokojnem upravičencu B.B..

13. Tožnik svoje stališče zagovarja ob sklicevanju na dejstvo, da I. v zapuščinskem postopku po pok. B.B. za nepremičnine v k.o. ... ni bila določena za dediča ter (v odgovoru na odgovor toženke na tožbo) na dejstvo, da je bilo v oporoki določeno, da se za navedene nepremičnine uporabi dedovanje po zakonu. Vendar slednje ne drži. Iz oporoke pok. B.B. v spisni dokumentaciji namreč izhaja „da je glavni dedič J., in da vse njegove nepremičnine, kjerkoli ležijo, pripadajo njej“. Iz sklepov o dedovanju ... z dne 23. 9. 2011 in I Cp 1879/2012 z dne 3. 10. 2012, za katera tožnik navaja, da je vanju vpogledal, pa sicer izhaja, da je v zapuščinski zadevi po pok. B.B. sodišče moralo slediti predhodno izdani sodni odločbi z dne 29. 5. 2009, ki je postala pravnomočna z odločbo Višjega sodišča I Cp 3901/2009 z dne 29. 9. 2010, in po kateri se za vrnjeno premoženje, katerega lastnik je bil pok. B.B. na dan pisanja oporoke 3. 10. 1943, uvede oporočno dedovanje, za premoženje, za katerega na navedeni dan ni bil lastnik, pa zakonito dedovanje; glede na to je zakonite dediče razglasilo za dediče določenega premoženja in tudi (med drugim) nepremičnin v k.o...., ter za dediča določenega preostalega premoženja oporočnega dediča J..

14. Po mnenju sodišča vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki ob vložitvi zahteve pravno nasledstvo po upravičencu pravilno izkaže s predložitvijo oporoke, s katero je določen za (oporočnega) dediča, naknadno ni mogoče odreči aktivne legitimacije. Tako stališče sodišče opira na določbo tretjega odstavka 60. člena ZDen, po kateri mora biti pravno nasledstvo (le) verjetno izkazano, in določbo drugega odstavka, točko c) 62. člena ZDen, po kateri mora zahteva za denacionalizacijo, če jo vlaga pravni naslednik po upravičencu, vsebovati navedbe razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja, priloži pa se tudi morebitni akt o dedovanju po upravičencu. Po mnenju sodišča je navedeno zakonsko ureditev treba razlagati v pomenu, da od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo terja, da z razpoložljivim verodostojnim listinskim dokazom (verjetno) izkaže svoje pravno nasledstvo, tako da npr. izkaže obstoj sorodstvenega razmerja ali da predloži oporoko ali morebiten izdan sklep o dedovanju. Po citirani zakonski ureditvi vprašanje pravnega nasledstva ni predhodno vprašanje ter se od vlagatelja ne zahteva, da o tem vprašanju predloži pravnomočno sodno odločbo. Zato ob verjetno izkazanem pravnem nasledstvu z oporoko ob vložitvi zahteve naknadno izdan sklep o dedovanju, ki v celoti (npr. glede določenega premoženja ipd.) ne sledi vsebini oporoke, ne vzpostavlja situacije, ki bi terjala, da se naknadno (ter z učinkom za nazaj) vlagatelju zahteve za denacionalizacijo odvzame aktivno legitimacijo. Tako pravno stališče ob povedanem po mnenju sodišča tudi ne nasprotuje določbi prvega odstavka 15. člena ZDen, po kateri so, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki.

15. Glede na to, da je I. z oporoko z dne 3. 10. 1943 izkazala pravno nasledstvo po pok. B.B., kar ni sporno (kot že navedeno je bila določena za dediča vseh upravičenčevih nepremičnin), ji po presoji sodišča zato ob vložitvi zahteve priznane aktivne legitimacije naknadno, glede določenega premoženja, ki ga ni (ne bo) dedovala, ni mogoče odreči. Ob povedanem se sodišče ne strinja s tožnikom, da I. ni mogla vložiti zahteve za denacionalizacijo v korist vseh pravnih naslednikov po upravičencu tudi za predmetne nepremičnine. Po drugem odstavku 64. člena ZDen je namreč pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. 16. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi navedbe tožnika, da I. ni stranka predmetnega postopka. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in niti ni sporno, je zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B., vložilo v prekluzivnem zakonskem roku več upravičenih vlagateljev, med njimi I., kar bi terjalo odločanje o njih v združenem postopku. Vendar tudi če se postopek ne vodi kot združen, pa to ne pomeni, da katerakoli od upravnih enot, ki odločajo o delih denacionalizacijske zahteve, ne bi mogla upoštevati ob vložitvi zahteve ugotovljenega dejstva izkazane aktivne legitimacije I. kot enega od vlagateljev. Tako, da ugotovljeno aktivno legitimacijo I. kot upravičenega vlagatelja vsaka upravna enota, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo (delu) premoženja, podržavljenega B.B., upošteva v korist vseh upravičenih vlagateljev, namreč mora postopati glede na prej citirano določbo drugega odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasna zahteva enega od upravičenih vlagateljev v korist vsem upravičenim vlagateljem.

17. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker dejansko stanje med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); sporno je pravno vprašanje upoštevanja aktivne legitimacije enega od vlagateljev, izkazano ob vložitvi zahteve z oporoko, v korist drugih vlagateljev, v postopku za vrnitev premoženja, katerega ne bo dedoval. 19. O zahtevku za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom je sodišče odločalo glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 upoštevajoč določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar ji stroškov ni priznalo ob upoštevanju 155. člena ZPP, ki narekuje povrnitev le potrebnih stroškov za postopek. Kot takih pa stroškov za odgovor na tožbo sodišče ni štelo, saj ta ni pripomogel k odločitvi sodišča.