Jedro

Ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, je potrebno, da izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat. Da bi bil zahtevek sklepčen, bi moral tožnik zato zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcelne številke 1/0 k. o. X, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št. … k. o. X.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Tožeči in toženi stranki A. A. in B. B. sta dolžni toženi in tožeči stranki C. C. povrniti 230,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v točki II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbi tožnic A. A. in B. B. (točka I izreka) in tožbi C. C. (točka II izreka)(1). Zahtevke po obeh tožbah je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje (točka III izreka).

Tožnik C. C.(2) je s tožbenim zahtevkom zahteval: 1. ugotovitev, da je lastnik garaže v izmeri približno 6 x 4 m, stoječe na severozahodnem delu parc. št. 1/0, k. o. X, in zemljišča pod navedenim objektom do celote; 2. da sodišče toženkama naloži, da dovolita geodetsko odmero prej navedene nepremičnine in nato tudi vpis lastninske pravice v korist tožnika; ter 3. ugotovitev, da novo nastala nepremičnina ne spada v zapuščino po pokojnem D. D. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tak zahtevek zavrnjen zato, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je nesklepčen in neizvršljiv, tožnik pa ga tudi po pozivu sodišča ni ustrezno popravil. Predlagal ni niti izvedenca geodetske stroke.

Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da sta obe stranki, vsaka po svoji tožbi, pravdo izgubili, obe pa je zastopal odvetnik.

2. Pritožbo vlaga tožnik C. C. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da sodišče prve stopnje v uvodu sodbe ni navedlo, da se ta nanaša tudi na tožnika C. C. v njegovi zadevi P 78/2014, kar predstavlja kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZPP.

Meni, da je postavljen zahtevek pravilno oblikovan. Je dovolj jasen in razumljiv, saj je v njem označena površina in lokacija objekta, ki je na tej parceli tudi edini objekt. Izvedenec geodetske stroke bi zato po pravnomočnosti sodbe novo nastalo parcelo brez težav odmeril. Postavitev izvedenca v teku pravdnega postopka je nepotrebna. V kolikor je sodišče menilo drugače, bi ga moralo na to opozoriti.

Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Opozarja, da je bil njegov zahtevek opredeljen z vrednostjo 5.830,00 EUR, tožbena zahtevka tožnic pa z vrednostjo 19.000,00 EUR. Sodišče bi zato toženkama moralo naložiti povračilo sorazmernega dela stroškov tožnika.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Drži, da iz uvoda sodbe ni razvidno, da je sodišče v tej zadevi odločalo tudi o tožbi tožnika, vendar pa tožnik v pritožbi ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pritožbeno sodišče na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jih mora stranka konkretizirano uveljavljati. Zgolj očitek o kršitvi 324. člena ZPP, ne da bi stranka pojasnila njen kvaren vpliv na sodbo, zato ne zadostuje.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 1/0, k. o. 0000 X, nesklepčen in je odločitev o njegovi zavrnitvi zato pravilna.

7. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka spregledal 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki ureja evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določa obveznost, da mora biti pravnomočni sodni odločbi obvezno priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. To pomeni, da je v primerih, kot je konkretni, ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, potrebno, da izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat. Da bi bil zahtevek sklepčen, bi moral tožnik zato zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcelne številke 1/0, k. o. X, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št. …. k. o. X(3). Zahteva po oblikovanju takšnega zahtevka je splošno sprejeta tudi v sodni praksi(4).

8. Neutemeljen je v zvezi z oblikovanjem tega dela tožbenega zahtevka (in potrebo po predlaganju izvedenca geodetske stroke) tudi smiselno zatrjevan očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu. Le to se sicer nanaša tudi na stvarne predloge(5) in dokazni postopek, vendar je njegov obseg odvisen od okoliščin konkretnega primera. Sodišče je tako dolžno stranko (dovolj konkretizirano) poučiti o pomanjkljivostih zahtevka in njenih pomanjkljivih dokaznih predlogih le, če tega ob potrebni skrbnosti sama ni mogla ugotoviti. Konkreten primer ni tak. Na to, da zahtevek, ki je bil postavljen, ni izvršljiv v zemljiški knjigi, ker del parcele, na kateri tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice, ni oddeljen od ostale parcele, sta tožnika opozorili že toženki v odgovoru na tožbo. Kasneje(6) sta opozorili tudi na potrebo po izdelavi elaborata (parcelacije). Že na podlagi teh opozoril bi tožnik, če bi bil dovolj skrben, lahko (in tudi moral) zahtevek ustrezno popraviti in predlagati tudi izvedenca ustrezne stroke(7). ZUN, na katerega je pritožbeno sodišče že opozorilo, je v tem pogledu jasen, sodna praksa glede oblikovanja zahtevkov pa se tudi ni spremenila šele ob ali po vložitvi tožbe, ampak več let pred tem. Sodišče prve stopnje zato poziva na popravo zahtevka ni bilo dolžno konkretizirati, niti tožnika opozarjati, da mora predlagati izvedenca geodetske stroke.

9. V položaju, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni zahtevek, je pravilna tudi zavrnitev zahtevka na dopustitev odmere in dovolitev vpisa v zemljiško knjigo, saj sta ta dva zahtevka po vsebini predstavljala le tehnično izvedbo odločitve o ugotovitvenem zahtevku. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo treba ta dva zahtevka, četudi bi bil ugotovitveni zahtevek pravilno oblikovan, zavrniti. Pravne podlage za obveznost toženk naročiti in dopustiti odmero dela nepremičnine v ZUN ni. Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru bi bil namreč izdelan v teku pravdnega postopka in sestavni del (morebitne ugodilne) sodbe. Tisti, ki pridobi lastninsko pravico na podlagi gradnje, jo pridobi na originaren način. Ne izvaja je torej iz prednikove pravice, ampak neodvisno od nje. Vpis originarno pridobljene lastninske pravice zato ni pogojen z voljo zemljiškoknjižnega lastnika oziroma z posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni zahtevek, po katerem naj bi toženki tožniku dovolili vpis lastninske pravice, zato ni potreben. Do vknjižbe lastninske pravice, pridobljene na originaren način, pride na podlagi sodbe, s katero sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1).

10. Ker je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev tožnikove (izključne) lastninske pravice na delu parcele 1/0, k. o. X, je posledično pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da ta del nepremičnine (tožnik govori o novo nastali nepremičnini) ne spada v zapuščino po pokojnem D. D. 11. Pritožnik pa utemeljeno opozarja na to, da je sodišče o stroških postopka odločilo nepravilno. Res je sicer, da sta obe stranki (vsaka s svojo tožbo) propadli in je obe zastopal odvetnik, vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi toženk bistveno višja kot po tožbi tožnika. Tudi večji del stroškov je nastal z obravnavanjem zahtevkov po tožbi toženk. Pritožbeno sodišče je zato o stroških, ki so pravdnima strankama nastali pred sodiščem prve stopnje, odločilo tako, da je toženkama priznalo pravico do povračila njima nastalih stroškov v zvezi s tožbo tožnika, upoštevajoč pri tem vrednost predmeta po tej tožbi, tožniku pa pravico do povračila stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tožbo toženk in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po tej tožbi. Eni in drugi stranki priznane stroške je nato pobotalo in razliko naložilo v plačilo toženkama.

12. Toženkama je v zvezi s tožbo tožnika priznalo nagrado za postopek v višini 284,70 EUR, nagrado za narok v višini 262,80 EUR z dodatkom za zastopanje dveh strank v višini 65,70 EUR, materialne stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj torej 772,50 EUR. Tožniku pa je priznalo nagrado za postopek v višini 510,90 EUR, nagrado za narok v višini 471,60 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 €, skupaj torej 1.002,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta toženki dolžni tožniku plačati 230,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo v točki III izreka na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je toženkama naložilo, da tožniku povrneta 230,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je točki II izreka) potrdilo.

14. Pritožnik je s pritožbo uspel le v pogledu stroškovne odločitve, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (drugi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Po 155. členu ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosita toženki sami.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je zadevi P 77/2014 (tožba tožnic A. A. in B. B. zoper toženca C. C.) in P 78/2014 (tožba tožnika C. C. zoper toženki A. A. in B. B.) združilo v skupno obravnavanje.

Op. št. (2): Ker je predmet pritožbenega preizkusa le odločitev o zahtevku iz tožbe C. C., ima pritožbeno sodišče v nadaljevanju s poimenovanjem „tožnik“ v mislih C. C., s poimenovanjem „toženki“ pa A. A. in B. B. Op. št. (3): Glej članek dr. Mateje Končina Peternel „Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo“, Pravosodni bilten, 2011/2, stran 74 in 75. Op. št. (4): Glej odločbe VSL II Cp 7552/2006, VSL II Cp 1151/2008, VSL II Cp 411/2014, VSK I Cp 257/2014, VSL II Cp 1633/2014, VSL II Cp 3135/2014 in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 774/2009 in II Ips 328/2010. Op. št. (5): N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, stran 587 in 588. Op. št. (6): Glej zapisnik naroka dne 10. 12. 2015, list. št. 49. Op. št. (7): Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivosti opozori že nasprotna stranka (primerjaj odločbi VS RS III Ips 34/2013 in II Ips 328/2015).