Jedro

Tako s stališča zakonske ureditve, kot s stališča interpretacije te ureditve v upravnosodni praksi, ni zadržka, da ne bi tudi eno samo dejstvo – npr. resna strokovna napaka – odtehtalo dobrega izpolnjevanja vseh ostalih indikatorjev in kriterijev ter tako vplivalo na oceno državnotožilske službe, vendar mora toženka tako odločitev obrazložiti na način, ki omogoča njen preizkus na podlagi kriterijev oziroma s stališča razumnosti, saj lahko le taka obrazložitev po eni strani omogoči učinkovito sodno varstvo, po drugi strani pa odvrne vsak dvom o samovoljnosti odločanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Državnotožilskega sveta št. Dts 225/13-9 z dne 23. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se za tožnico za čas od 6. 11. 2011 do 5. 11. 2014 izdela ocena državnotožilske službe, s katero se ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje (prva točka izreka) in da se predlog za tožničino redno napredovanje v plačilnem razredu zavrne (druga točka izreka).

2. V obrazložitvi toženka podrobno povzema podatke o tožničini karieri in o obsegu ter rezultatih pregledov njenega dela. Sklicuje se na osmi odstavek 37. člena Zakona o Državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), ki glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev napotuje na uporabo določb Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) ter na Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (v nadaljevanju Merila), ki jih je Državnotožilski svet izoblikoval v praksi izdelovanja ocen državnotožilskega dela po merilih iz prve do pete točke prvega odstavka 32. člena ZSS. Ugotavlja, da tožnica najmanj v obsegu, ki bi omogočal zaključek, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, izpolnjuje vse kriterije razen kriterija "delovne sposobnosti in strokovno znanje“, točneje indikatorja "strokovno znanje". Tudi tem okviru navaja podatke, za katere meni, da bi sami po sebi kazali na dobro izpolnjevanje tega indikatorja, vendar pa ni mogoče spregledati strokovne napake, ugotovljene pri strokovnem pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v zadevi št. Kp 14798/2013 in Ktp 14798/2013. 3. Kot izhaja iz poročila o opravljenem strokovnem pregledu z dne 23. 12. 2014 in iz odločitve o ugovoru z dne 28. 1. 2015, je delo na tej zadevi opravljalo več državnih tožilcev, pri čemer je tožnica zastopala obtožbo na predobravnavnem naroku, na katerem je za primer priznanja krivde predlagala izrek štiriletne zaporne kazni. Iz pregleda dela izhaja, da je bila pravna opredelitev kaznivega dejanja nepravilna, da glede na povsem jasno dejansko stanje, podprto z dokazi, tožničina ponudba obtoženemu, da prizna krivdo, ni bila v skladu s 1. členom Splošnega navodila o pogajanjih ter predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi (v nadaljevanju Navodilo), predlagana kazen pa je bila ob podani pravni kvalifikaciji prenizka. Državnotožilski svet ne sprejema tožničinih navedb iz ugovora oziroma pojasnila v tej zadevi, temveč se strinja z ugotovitvami pregleda in državnega tožilca, ki je odločal o ugovoru, da bi tožnica morala predlagati izrek višje zaporne kazni in to ne glede na predhodno zavezo nosilke spisa. Tako ravnanje se toliko bolj pričakuje od državnega tožilca, ki opravlja vodstvene naloge, saj mora biti njegovo delo za zgled ostalim državnim tožilcem.

4. Toženka meni, da bi morala tožnica zato predmetno zadevo bolje preučiti, posebno glede na naravo in težo kaznivega dejanja in njegovo odmevnost v javnosti, pri tem pa bi morala ugotoviti, da zadeva zahteva resen premislek in korekturo predhodnih dejanj državnih tožilcev, ki so delali na njej. Ob upoštevanju vsega tega toženka meni, da je to strokovno napako treba šteti za tako pomembno, da tožnica po indikatorju "kvaliteta državnotožilskih odločitev" ni zadostila ter da indikatorja "strokovno znanje" ne izpolnjuje dobro. Ni šlo zgolj za nepomembno napako, ki ne bi imela posledic, pri tem pa indikator "strokovno znanje" pomeni enega od najpomembnejših za presojo kriterija delovnih sposobnosti in strokovnega znanja. Resnost ugotovljene strokovne napake tako vodi do sklepa, da tožnica kriterija "delovne sposobnosti in strokovno znanje" v ocenjevalnem obdobju ni ustrezno izpolnila, tako da celotna slika pokaže, da tožnica vsem kriterijem ni zadostila do mere, ki bi omogočali zaključek, da izpolnjuje pogoje za napredovanje.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obsežni tožbi med drugim navaja, da mora biti po upravnosodni praksi ocena službe podana za vsak kriterij iz prvega odstavka 29. člena ZSS posebej, skupaj z oceno medsebojne korelacije teh kriterijev, in kot celota, čemur izpodbijana odločba ne ustreza. Tožnica namreč meni, da ne vsebuje ocene medsebojne korelacije posameznih kriterijev, niti razumne obrazložitve o tem, zakaj naj bi strokovna napaka, ki tudi po ugotovitvah toženke pomeni zgolj posamično situacijo v tožničinem delu, pretehtala nad njenimi ostalimi strokovnimi kvalitetami. V zvezi s tem se tožnica najprej sklicuje na mnenje toženke, da bi moralo biti njeno delo zaradi opravljanja vodstvene funkcije za zgled ostalim državnim tožilcem. To pomeni, da toženka za državnega tožilca, ki opravlja vodstvene naloge, postavlja višje kriterije za napredovanje, kar nima podlage ne v zakonu, ne v merilih. Hkrati to pomeni, da je toženka tožničine sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta vrednotila dvakrat, najprej pri oceni kriterija vodstvenih sposobnosti, za katerega ugotavlja, da ga tožnica izpolnjuje najmanj v pričakovanem obsegu, nato pa še v okviru presoje kriterija delovne sposobnosti in strokovnega znanja. Tožnica meni, da tako razlogovanje pomeni kršitev ustavnih pravic enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

6. V zvezi s svojim ravnanjem v zadevi, kjer naj bi prišlo do napake, se sklicuje tudi na drugi odstavek 3. člena Navodila, po katerem je v postopku pogajanja treba vzpostaviti razmerje zaupanja in da državni tožilec med pogajanji ne sme brez utemeljenega razloga spremeniti svojega stališča glede sklenitve sporazuma o krivdi. To velja tudi za primere neformalnega pogajanja pred predobravnavnim narokom, v zvezi s tem pa tožnica opozarja, da je do takega pogovora v zadevi prišlo, vendar ona ni bila nosilka spisa. Šele po opravljenem strokovnem nadzoru v zadevi je Vrhovno državno tožilstvo sprejelo stališče, da je treba na predobravnavnem naroku kljub predhodnemu neformalnemu dogovoru predlagati višjo kazen, če je primernejša. V času, ko naj bi bila strokovna napaka storjena, se je tožnica lahko oprla le na določbe navodila, po katerih tožilec svojega stališča glede sporazuma ne sme spremeniti brez utemeljenega razloga. Tudi če bi bilo tožničino ravnanje na predobravnavnem naroku mogoče kvalificirat kot strokovno napako, pa tej napaki ni mogoče pripisati take teže, kot je to storila toženka. Tudi sicer se toženka do teh okoliščin v izpodbijani odločbi ni opredelila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da ne sprejema tožničinih stališč in navedb. V celoti je izostala tudi argumentacija, zakaj naj bi domnevna strokovna napaka ob tožničinih siceršnjih nespornih strokovnih kvalitetah pripeljala do neizpolnjevanja enega od meril za napredovanje. Tožnica meni, da bi bila presoja toženke v primeru, če bi se utemeljeno opredelila do vseh navedenih okoliščin, drugačna, zato meni, da je prišlo do kršitve njenih pravic iz 22. člena Ustave.

7. Nadalje tožnica meni, da se toženka neutemeljeno sklicuje na upravnosodno prakso Upravnega sodišča, saj gre v zadevi, na katero se sklicuje, za vsebinsko drugačen primer, tudi sicer pa primerjava obeh zadev po tožničinem mnenju kaže na nerazumljivo in arbitrarno razlogovanje toženke v izpodbijani odločbi. Meni, da so nepravilnosti, ugotovljene v omenjeni zadevi, bistveno hujše od tistih, ki ji jih očita toženka, ki je v tej zadevi kljub temu ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za redno napredovanje. S tem v zvezi se tožnica sklicuje tudi na odločitev Višjega sodišča v Mariboru v zvezi z oceno sodniške službe za okrožno sodnico.

8. Tožnica meni še, da okoliščina, da vodja državnega tožilstva, na katerem je v ocenjevalnem obdobju opravljala svojo funkcijo, v nasprotju s 3. členom Meril ni podala mnenja oziroma ocene tožničine državnotožilske službe, pomeni bistveno kršitev postopka, saj toženka brez tega mnenja ne bi smela izdelati ocene tožilske službe. Tako ravnanje pomeni kršitev tožničine pravice do pritožbe, saj bi tudi navedena ocena morala vsebovati opredelitev do zatrjevane strokovne napake, tožnica pa bi se zoper njo lahko pritožila. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo in njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da izdela oceno državnotožilske službe, s katero bo ugotovilo, da izpolnjuje pogoje za napredovanje ter ugodi njenemu predlogu za napredovanje, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne državnotožilskemu svetu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijani odločbi povzela ugotovitve strokovnega pregleda tožničinega dela v predmetni kazenski zadevi. Iz poročila o pregledu izhaja, da je delo na tej zadevi opravljalo več državnih tožilcev, tožnica pa je zastopala obtožbo na predobravnavnem naroku, na katerem je predlagala višino kazni v primeru priznanja krivde. Pri tem je bila pravna opredelitev kaznivega dejanja nepravilna, dejansko stanje pa povsem jasno in podprto z dokazi, zato tožničina ponudba obtožencu, naj prizna krivdo, ni bila v skladu s prvim členom navodila. Poleg tega je bila predlagana kazen ob podani pravni kvalifikaciji prenizka. Toženka je jasno navedla, da se s stališči tožnice v ugovoru oziroma pojasnilih ne strinja, pri tem pa se je v izogib ponavljanju sklicevala na zaključek pregledovalke in državnega tožilca, ki je odločal o ugovoru. Tožnica bi na predobravnavnem naroku ne le lahko, temveč tudi morala, predlagati izrek višje zaporne kazni, ne glede na predhodno zavezo nosilke spisa. Šlo je za hudo in odmevno kaznivo dejanje, zato bi morala ugotoviti, da zadeva zahteva kritičen premislek in popravo predhodnih ravnanj državnih tožilcev, ki so delali na njej. Da je šlo za pomembno strokovno napako, ne izhaja le iz mnenja pregledovalke v zadevi in državnega tožilca, ki je odločal o tožničinem ugovoru zoper poročilo o opravljenem pregledu, temveč tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, iz katere jasno izhaja, da je dejanje obsojenca izpolnjevalo vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Glede na to so tožničine trditve, da njeno ravnanje v zadevi nima narave strokovne napake ter da se toženka ni opredelila do njenih navedb v ugovoru, neutemeljene.

10. Pri presoji izpolnjevanja zakonsko določenih kriterijev za napredovanje je toženka ocenila, da ni šlo zgolj za nepomembno napako, ki ne bi imela posledic, zato je presodila, da tožnica kljub dobremu izpolnjevanju preostalih indikatorjev kriterija delovnih sposobnosti in strokovnega znanja ni ustrezno izpolnila. Dobro izpolnjevanje vseh kriterijev pa je po tretji točki prvega odstavka 32. člena ZSS pogoj za napredovanje. Stališča upravnosodne prakse, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, so uporabljiva tudi v obravnavani zadevi, čeprav zadevi sicer nista vsebinsko primerljivi. Meni, da se tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na druge zadeve v zvezi s sodniškim napredovanjem, saj gre pri eni za prenehanje sodniške službe in s tem za bistveno večji poseg v zakonske pravice sodnika, pri drugi pa je imela ugotovljena strokovna napaka za posledico uravnoteženje doseženih nadpovprečnih delovnih rezultatov na raven povprečja, kar pa glede na izpolnjevanje drugih kriterijev ni moglo vplivati na oceno sodniške službe.

11. Pri presoji tožničine strokovne napake toženka zaradi tožničinega vodstvenega položaja ni uporabila strožjih meril, saj je ločeno presojala izpolnjevanje vseh štirih zakonsko določenih kriterijev in ugotovila, da tožnica dobro izpolnjuje vse indikatorje kriterija sposobnosti opravljanja vodstvenih nalog. Resnost ugotovljene strokovne napake je v enakem obsegu upoštevala tudi pri izdelavi ocene državnotožilske službe za okrožno državno tožilko, ki je bila v zadevi, v kateri je bila storjena predmetna strokovna napaka, nosilka spisa. Odločitev toženke bi bila glede na napako v vsakem primeru enaka, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

12. Mnenje vodje državnega tožilstva ni z zakonom predpisana podlaga za oceno državnotožilske službe, toženka pa to mnenje v postopku izdelave ocene pridobi v skladu z merili za kakovost dela. Vodjo okrožnega državnega tožilstva (ODT) v ... je sicer večkrat pozvala k podaji mnenja o delu tožnice, vendar tega mnenja ni prejela, pri tem pa nima zakonskim možnosti, da bi vodjo državnega tožilstva k podaji mnenja prisilila. Po drugi strani mora v skladu z zakonom izdelati oceno državnotožilske službe, saj zakon druge možnosti ne predvideva. Odgovornost za nastali položaj ne zadeva toženke in zato tudi ne more vplivati na procesno zakonitost izdelane ocene oziroma odločitve o napredovanju.

13. Toženka iz vseh navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožeča in tožena stranka sta v zadevi vložili še pripravljalni vlogi, ki se nanašata no možnost vpogleda v zadevo, ki jo tožnica ocenjuje za primerljivo z obravnavano, vendar je toženka v njej odločila drugače. 15. Tožba je utemeljena.

16. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je 37. člen ZDT-1, po katerem pridobi državni tožilec z nastopom državnotožilske službe pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek). Ker gre v obravnavani zadevi za napredovanje v plačnih razredih, je za odločanje pristojen državnotožilski svet (tretji odstavek), ki je pristojen tudi za izdelavo ocene državnotožilske službe (sedmi odstavek). Kolikor ZDT-1 ne določa drugače, se glede kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, torej Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS).

17. ZSS te pogoje določa v prvem odstavku 28. člena, glede na vsebino zadeve pa je relevanten zgolj pogoj iz prve alineje tega odstavka, delovne sposobnosti in strokovno znanje, pri čemer se upoštevajo zlasti sposobnost pisnega in ustnega izražanja, sposobnost analitičnega razmišljanja, sposobnost strukturiranega dela ter obseg strokovnega znanja s področja dela sodnika (oziroma smiselno državnega tožilca). Po drugem odstavku tega člena so kriteriji za napredovanje podrobneje določeni v merilih za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe.

18. V tem smislu je državnotožilski svet sprejel Merila, na katera se sklicuje tudi v obravnavani zadevi. Ugotavljanje strokovnega znanja obravnava 4. člen teh meril, ki določa vrsto dejstev oziroma okoliščin, ki jih je treba kot pravno relevantne upoštevati pri presoji merila delovnih sposobnosti in strokovnega znanja, npr. pravilnost, zakonitost in učinkovitost pri sprejemanju in izdelavi državnotožilskih odločitev pri zastopanju državnotožilskih aktov in vodenju postopkov. Tudi na tak način določeni indikatorji pa že po naravi stvari ne morejo pomeniti podlage za pravno vezano odločanje, saj njihovo izpolnjevanje ni vezano zgolj na obstoj, neobstoj ali kvantifikacijo določenega dejstva. To pomeni, da ima toženka pri presoji izpolnjevanja posameznih indikatorjev in s tem tudi posameznih meril na voljo polje proste presoje, ki izvira iz njenih zakonskih pooblastil, ki jo opredeljujejo kot organ z vplivom na kadrovsko politiko in način opravljanja državnotožilske službe (prim. npr. drugi odstavek 18. člena ZDT-1).

19. To polje proste presoje zajema tudi možnost, da toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnem kriteriju (prim. stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 404/2014 in U 1/2018). Po presoji sodišča ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi v razmerju izpolnjevanja posameznih indikatorjev strokovnega znanja iz 4. člena Meril v razmerju do kriterija delovne sposobnosti in strokovnega znanja. Sodišče zato nima pomislekov v stališče toženke, da lahko že slabše izpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje kriterija delovne sposobnosti in strokovnega znanja v celoti, s tem pa tudi vpliv na oceno državnotožilske službe.

20. Sodišče nima pomislekov niti glede toženkinega omenjanja tožničine vodstvene funkcije. Pri tem se sicer s tožnico strinja glede tega, da je omenjanje te funkcije v kontekstu ocene strokovnosti njenega ravnanja odveč, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče povzeti, da bi bila toženkina ocena očitane strokovne napake drugačna kot sicer. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, je bila po presoji sodišča obrazložitev teže strokovna napake tudi sicer nepopolna, zato se sodišče do tega tožbenega razloga ne more podrobneje opredeliti. Glede očitane kršitve postopka se sodišče strinja s toženko, da vodja državnega tožilstva nima zakonske dolžnosti, da bi podal poročilo o delu ocenjevanega državnega tožilca, zato izostanek tega poročila ne more pomeniti ovire za izdelavo ocene državnotožilske službe, ki je predpisana z zakonom in s tem tudi ne kršitve postopka, na podlagi katerega je ta ocena izdelana.

21. Prej omenjeno vsebinsko "ponderiranje" mora biti razumno v smislu, da upošteva zakonsko vlogo državnega tožilca in naravo njegovega dela, kar mora Državnotožilski svet upoštevati v obrazložitvi odločbe (prim. sodbo VS RS X Ips 404/2014). Tako s stališča zakonske ureditve, kot s stališča interpretacije te ureditve v upravnosodni praksi, torej ni zadržka, da ne bi tudi eno samo dejstvo – npr. resna strokovna napaka – odtehtalo dobrega izpolnjevanja vseh ostalih indikatorjev in kriterijev ter tako vplivalo na oceno državnotožilske službe, vendar mora toženka tako odločitev obrazložiti na način, ki omogoča njen preizkus na podlagi prej navedenih kriterijev oziroma s stališča razumnosti, saj lahko le taka obrazložitev po eni strani omogoči učinkovito sodno varstvo, po drugi strani pa odvrne vsak dvom o samovoljnosti odločanja.

22. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla jasne in določne razloge, iz katerih meni, da gre za strokovno napako. To stališče spada v okvir njene strokovne presoje, zato se sodišče vanj po vsebini ne spušča, meni pa, da sklicevanje na napačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki je tožnica ni ustrezno popravila, in njeno vztrajanje pri prenizki predlagani kazni vsekakor pomenita razumne razloge za tako stališče. Prav tako sodišče na načelni ravni sprejema kot razumno razlogovanje toženke, da lahko posebej težka strokovna napaka pretehta nad sicer kvalitetnim tožničinim strokovnim delom in da je kriterij strokovnega znanja in delovne sposobnosti tako pomemben, da njegovo neizpolnjevanje prevlada tudi v kontekstu medsebojne korelacije z ostalimi kriteriji.

23. Ne omogoča pa obrazložitev izpodbijane odločbe preizkusa, ali oziroma zakaj je teža očitane strokovne napake taka, da pretehta nad vsemi ostalimi, pretežno zelo dobrimi ocenami tožničinega dela. V tem pogledu toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja zgolj, da "ni šlo zgolj za nepomembno napako, ki ne bi imela posledic" in da bi tožnica na predobravnavnem naroku "lahko in bi tudi morala predlagati izrek višje zaporne kazni, in sicer ne glede na predhodno zavezo nosilke spisa". Poleg tega se toženka zgolj na splošno sklicuje še na "naravo in težo kaznivega dejanja in njegovo odmevnost v javnosti" in na poročilo o pregledu tožilskega dela ter na odločitev o tožničinem ugovoru zoper poročilo o opravljenem strokovnem pregledu, svoje mnenje o teži napake pa utemelji z mnenjem, da bi morala tožnica iz navedenih razlogov predmetno zadevo bolje preučiti in pri tem ugotoviti, da zadeva zahteva resen premislek in korekturo predhodnih dejanj državnih tožilcev, ki so delali na njej.

24. Kot že rečeno, sodišče sicer sprejema obrazložitev, zakaj je šlo za strokovno napako, vendar pa na podlagi navedenih razlogov ostaja povsem neobrazloženo, zakaj toženka meni, da je teža te napake taka, da že sama po sebi opravičuje resen poseg v tožničine pravice iz naslova opravljanja državnotožilske službe. Toženka namreč na eni strani navaja zgolj najosnovnejša dejstva o zadevi, na drugi strani pa povsem splošne vrednostne ocene, ne da bi se pri tem določno opredelila do zakonitosti in racionalnosti tožničinega ravnanja glede na konkretne okoliščine zadeve, teže posledic tega ravnanja in predvsem, kako bi tožnica v obravnavani zadevi morala ravnati ter iz katerih razlogov njeno dejansko ravnanje šteje za tako resno odstopanje od zakonske ureditve in strokovnih standardov, da je zaradi njega treba kot podpovprečno oceniti strokovnost njenega dela v celoti.

25. Vsaj delno opredelitev do zakonitosti tožničinega ravnanja in skladnosti tega ravnanja z Navodilom je sicer mogoče povzeti iz listin, na katere se sklicuje toženka, vendar pa tudi v tem primeru povsem izostanejo razlogi o teži očitane napake. Sodišče k temu dodaja še, da mora vendarle presojo zakonitosti omogočati že izpodbijani akt sam po sebi, saj zgolj iz sklicevanja na druge listine ni mogoče razbrati, katere navedbe v teh listinah toženka šteje za odločilne in zakaj. Enako velja tudi za (delne) razloge o teži strokovna napake, ki izhajajo iz odgovora na tožbo, saj z njimi ni mogoče nadomestiti pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na to, da se očitana napaka nanaša na zgolj eno zadevo, zahteva po podrobni in strukturirani obrazložitvi, ki bi zajemala npr. kratek povzetek dejstev o zadevi, zakonsko ureditev, običajno prakso ter na tej podlagi opredelitev do dejanskega ravnanja tožnice, po presoji sodišča za toženko ne pomeni nerazumnega bremena.

26. Šele na podlagi take obrazložitve bi bila v smislu prej navedenih kriterijev mogoča presoja ustreznosti toženkinega stališča, da očitana napaka že sama po sebi zadostuje za slabšo oceno tožničine strokovnosti, ki ima za tožnico resne in dolgotrajne posledice. Nenazadnje se to izkaže tudi prek sklicevanja na primerljive zadeve, tako glede ocene sodniške, kot tudi tožilske službe. Zgolj na podlagi ugotovitve, da je bila storjena strokovna napaka in morda še, da je ta napaka „resna“ ter da „ni ostala brez posledic", pač ni mogoče opraviti primerjave teže te napake in s tem sorazmernosti njenih posledic z ostalimi, ne da bi se sodišče v oceno te teže spuščalo samo; kot pa je bilo že obrazloženo, gre pri tem za strokovno opravilo iz pristojnosti toženke, ki ga sodišče ne more in ne sme nadomestiti s svojo oceno.

27. Vse navedeno pomeni, da razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla toženka, ne omogočajo preizkusa te odločbe, kar pomeni, da v postopku za izdajo te odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je pravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka ponovno odločiti in svojo odločitev obrazložiti na način, ki izhaja iz gornje obrazložitve (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

28. Tožnica je sicer predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar iz navedenih razlogov izhaja, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na seji.

29. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjimi odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče v skladu z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka tega roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).