Jedro

Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru revident teh ni izkazal z navedbami, da bi z odstranitvijo spornega objekta, ki je izhodiščni objekt za opravljanje njegove poslovne dejavnosti, zanj nastala nenadomestljiva škoda. Odstranitev lesenih nadstrešnic namreč sama po sebi ne pomeni, da revident ne more več opravljati poslovne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetnikih dne 3. 4. 2008 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vrednostjo spornega objekta in z nenadomestljivo škodo, ki bi nastala tožniku z odstranitvijo spornega objekta, ki je izhodiščni objekt za opravljanje njegove poslovne dejavnosti.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 19. 9. 2005. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (ustavitev nadaljnje gradnje, odstranitev objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja) zaradi nelegalne gradnje dveh lesenih nadstrešnic, ki pokrivata gostinski vrt, prve na zemljišču parc. št. ... k.o. ... in druge na zemljišču parc. št. ... k.o. ...

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam predpisanih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident glede dovoljenosti revizije sklicuje, pride v poštev le, če je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma meritorne odločbe prvostopenjskega sodišča izražena v denarju in če ta presega 20.000,00 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zgolj navedba revidenta, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na 25.000,00 EUR, pa ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Revident uveljavlja tudi obstoj pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. V obravnavanem primeru revident teh ni izkazal z navedbami, da bi z odstranitvijo spornega objekta, ki je izhodiščni objekt za opravljanje njegove poslovne dejavnosti, zanj nastala nenadomestljiva škoda. Odstranitev lesenih nadstrešnic namreč sama po sebi ne pomeni, da revident ne more več opravljati poslovne dejavnosti. Glede na navedeno niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.