Jedro

V odškodninskem sporu, v katerem pritožnik ne oporeka popolnoma svoji odgovornosti in izrecno ne izpodbija višine odmerjene odškodnine, temveč le del temelja, sodišče druge stopnje ne sme po uradni dolžnosti poseči v odločitev o višini (odmero) odškodnine za posamezne oblike (nepremoženjske) škode. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba za drugačno odločitev in s tem določa obseg izpodbijanja sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti nerazdelno tožeči stranki 95.430 SIT pritožbenih in revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z obratno nezgodo 9.6.1995 je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tako odločilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožniku 2,000.000 SIT odškodnine za negmotno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške.

Toženki sta v pritožbi izpodbijali le temelj svoje odgovornosti, ker da je tožnik sokriv za nezgodo do 30%. Predlagali sta spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen za znesek 600.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev prvega sodišča, da tožnik ni soodgovoren za nastalo škodo, je pa po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede odločitve o višini odškodnine. Ker je ugotovilo, da ni bilo povsem pravilno uporabljeno, je odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem znižalo s 600.000 SIT na 500.000 SIT, za strah z 200.000 SIT na 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z 1,200.000 SIT na 800.000 SIT. Zato je pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da morata toženki plačati tožniku 1,400.000 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal vrhovnemu sodišču, naj sodbo tako spremeni, da bo pritožba zavrnjena in prvostopenjska sodba potrjena. V reviziji trdi, da toženki v svoji pritožbi nista niti z besedo izpodbijali višine odškodnine, pritožbeno sodišče pa je vseeno poseglo vanjo in jo znižalo. Tako je kršilo načelo dispozitivnosti. Drugostopenjsko sodišče lahko preizkusi sodbo le v mejah pritožbenih razlogov. Tako je kršilo določbo 3. in 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na prvi stopnji sojenja je bila odškodnina določena v skladu z 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih.

Toženki vsaka v svojem odgovoru na revizijo predlagata najprej njeno zavrženje, ker tožeča stranka ni navedla, za kakšno vrednost revizije gre, pa tudi vrednost spornega predmeta ne presega milijon tolarjev. Sicer pa poudarjata, da mora sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem trdi prva tožena stranka, da je bila "pritožba tožene stranke podana tudi zoper sokrivdno", druga tožena stranka pa priznava, da je bila pritožba podana le v smeri tožnikove sokrivde. Iz opisanega razloga predlagata zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Spričo revizijskih vlog obeh strank je potrebno opozoriti, da je treba v tej zadevi tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77), saj je bila na prvi stopnji izdana sodba še pred uveljavitvijo novega ZPP 14.7.1999 (prvi odstavek 498. člena in 503. člen ZPP).

Tožnik v reviziji res ni posebej navedel revizijske vrednosti spornega predmeta, vendar je iz vsebine revizije in njenega predloga za spremembo izpodbijane sodbe, naj se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje, razvidno, da izpodbija odločitev pritožbenega sodišča, ki je odškodnino znižalo za 600.000 SIT. Ob takšnem revizijskem predlogu in jasnem položaju posebna navedba vrednosti spornega predmeta ni nujna, ker je obseg izpodbijanja povsem razviden.

Po drugem odstavku 382. člena ZPP/77, v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS, št. 55/92) je meja dovoljenosti revizije v primerih, ko gre za denarno terjatev, 80.000 SIT. To vsoto pa presega vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizija je potemtakem dovoljena.

Obe toženki sta v skupni pritožbi izpodbijali le temelj odločitve prvostopenjskega sodišča, trdeč, da je podana 30-odstotna tožnikova soodgovornost, in predlagali spremembo sodbe, tako da se za ta odstotek zniža prisojena odškodnina. Tako je pritožbo razumelo tudi drugostopenjsko sodišče in takšen obseg izpodbijanja priznava tudi druga toženka v odgovoru na revizijo. Prva toženka v svojem odgovoru na revizijo nekorektno navaja, da je bila pritožba podana "tudi zoper sokrivdo". V zvezi z odmerjeno višino odškodnine v pritožbi ni namreč niti besede. Obseg pritožbenega izpodbijanja je potemtakem povsem opredeljen.

V zvezi z mejami preizkusa prve sodbe določa zakon med drugim, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 365. člena ZPP/77). Slednje zakonsko naročilo pa pritožbenemu sodišču ne omogoča povsem prostega poseganja iz naslova pravilne uporabe materialnega prava v vse odločitve prvostopenjskega sodišča v neki zadevi, torej neoziraje se na pritožbene razloge in sploh stališča tožene stranke do postavljenega zahtevka.

Tožena stranka v tej zadevi nikoli ni zanikala pasivne legitimacije, ugovarjala je le tožnikovo soodgovornost. V pritožbi je že v uvodu postavila meje svojega pravnega sredstva v višini 600.000 SIT, za kolikor je predlagala pritožbenemu sodišču, naj zniža prisojeni znesek 2,000.000 SIT na 1,400.000 SIT, in to zaradi zatrjevanega tožnikovega 30-odstotnega deleža odgovornosti.

Načelo našega procesnega prava, da stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki (prvi odstavek 3. člena ZPP/77), velja seveda tudi za toženo stranko (razlog iz drugega odstavka tega člena). To razpolaganje je lahko izrecno ali pa tudi posredno izraženo, kar je primer v tej zadevi. Tožena stranka je glede na prej opisan potek pravde in zlasti z oblikovanjem svoje pritožbe dala jasno vedeti, da želi doseči znižanje prisojene odškodnine le na račun svojega manjšega deleža odgovornosti. S tem je posredno izrazila svojo voljo, da odmeri odškodnine ne nasprotuje. Takšno razpolaganje z zahtevkom nasprotne stranke ji je dovoljeno, sodišče pa je vezano na takšno procesno dispozicijo strank. Takšno razpolaganje je seveda tudi v skladu z načelom poštenega pravdanja in gospodarnosti postopka.

Ob tako jasni razmejitvi pritožbenih razlogov, kot je opisano, sme pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti le znotraj teh meja. Preizkusiti mora torej po uradni dolžnosti le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno samo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in zatrjevanimi pravnimi učinki. Torej konkretno, ali so bili vsi zakonski predpisi uporabljeni in ali so bili pri tem pravilno uporabljeni, kar zadeva vprašanje (deljene) odgovornosti za nastalo škodo.

Skratka, pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava v mejah pritožbenih razlogov. Če pritožnik ne odklanja sleherne svoje odgovornosti in izrecno ne izpodbija višine odmerjene odškodnine, marveč le del temelja, sodišče ne sme po uradni dolžnosti poseči v odločitev o višini odškodnine.

S tem pa, ko je pritožbeno sodišče sprejelo stališče prve stopnje, da je tožena stranka v celoti odgovorna, ni smelo poseči v višino prisojenega zneska (čeprav v mejah izpodbijanega zneska). To bi bilo, denimo, upravičeno storiti le takrat, ko bi tožena stranka sploh odklanjala vsako plačilo, pa četudi ne bi posebej ugovarjala višini. Odločitev pritožbenega sodišča je po vsebini primerljiva s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, ker je odločilo čez mejo, ki jo je tožena stranka postavila s pritožbo. To je narekovalo spremembo izodbijane sodbe (396. člen ZPP/77) z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe.

Posledica uspeha revizije je prisoja revidentu tako revizijskih kakor tudi pritožbenih stroškov. Tako mu gredo stroški za odgovor na pritožbo, v katerem se je seveda omejil le na trditve v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo, ne pa tudi glede višine odškodnine, ker niti ni mogel pričakovati posega instančnega sodišča vanjo. Gre mu nagrada za pooblaščenca po odvetniški tarifi za sestavo obeh vlog ter za poročili stranki, ne pa tudi za prejem in pregled obeh odločb, saj je ta postavka zajeta s postavko o poročilu stranki. Tako mu gre za odgovor na pritožbo 39.500 SIT in revizijo skupaj z 19% DDV 55.930 SIT.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z ugoditvenim izrekom te odločbe (drugi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).