Jedro

Ker vložitev tožbe ni procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje zgolj iz posledic umika tožbe zmotno sklepalo na neizkazanost predpostavke iz 1. odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 2. točka izreka izpodbijanega sklepa se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek v zvezi s tožbo ustavi (1. točka izreka), ker je zaradi neplačila takse za tožbo šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Hkrati pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da sodišče do pravnomočnosti odločitve o sami kršitvi blagovne znamke z začasno odredbo toženi stranki prepove kršenje blagovne znamke tožeče stranke ter umik in odstranitev iz gospodarskih tokov v Republiki Sloveniji in v vseh državah Evropske unije izdelkov, s katerimi naj bi tožena stranka kršila blagovno znamko tožeče stranke, zaseg in izključitev iz prometa teh izdelkov in zaseg ter izključitev iz prometa sredstev, ki so izključno ali pretežno namenjeni ali se uporabljajo za izdelavo izdelkov s katerimi naj bi tožena stranka kršila blagovno znamko tožeče stranke (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega dela prvostopenjskega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče že iz okoliščine, da je tožeča stranka umaknila tožbo, sklepalo na neizkazanost kršitve pravice tožeče stranke kot predpostavke za izdajo začasne odredbe v smislu 123. člena ZIL-1. Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

V skladu s 7. odstavkom 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) se glede vprašanj v postopku za izdajo začasne odredbe, ki niso s tem zakonom določene drugače, uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. V skladu z 267. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je mogoče izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo sodnega postopka. Umik tožbe ni ovira za vložitev nove tožbe glede istega tožbenega zahtevka (4. odstavek 188. člena ZPP). Ker vložitev tožbe ni procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje zgolj iz posledic umika tožbe zmotno sklepalo na neizkazanost predpostavke iz 1. odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka se je v utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe sklicevala na podano trditveno podlago v tožbi v utemeljitev pogoja iz 1. odstavka 123. člena ZIL-1. Sklicevanje tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe na tožbene navedbe pomeni zgolj izogib ponavljanju trditev glede obstoja terjatve. Zato iz okoliščine, da je tožeča stranka kasneje tožbo umaknila, ni pravilno sklepanje, da tožeča stranka tovrstnih trditev ni podala v smislu utemeljitev predlagane začasne odredbe. Ker se prvostopenjsko sodišče v utemeljitvi svoje odločitve ni opredelilo do podanih trditev tožeče stranke glede pogojev za izdajo začasne odredbe, izpodbijani del prvostopenjskega sklepa nima razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti odločitve. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ponovno odločiti o predlogu tožeče stranke za izdajo predlagane začasne odredbe v okviru podane trditvene podlage tožeče stranke ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. V kolikor bo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku prišlo do drugačne odločitve in bo predlagano začasno odredbo izdalo, pa bo moralo tožeči stranki kot predlagatelju v skladu z 2. odstavkom 277. člena ZIZ določiti rok za vložitev tožbe, s katero bo opravičila izdano začasno odredbo.