Jedro

Ker gre za odškodnino zaradi izgube nadomestil za uporabo, ki bi sicer kot uporabnina zapadala sukcesivno po mesecih vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta zahtevek v celoti nedvomno še ni zastaral. Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka tožniki z uveljavljeno obliko denacionalizacije niso mogli uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključevalo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja niso mogli podaljševati zastaralnega roka in jim je moral biti znan in določljiv tudi obseg škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba vmesna sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da terjatev pok. A. A., umrle dne ... 1973, v višini 1,947.255,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 dalje proti toženi stranki Republiki Sloveniji predstavlja del zapuščinske mase po pok. A. A. v zapuščinski zadevi, ki se vodi pod opr. št. D I D 608/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati skupnosti dedičev po pok. A. A., umrli dne ... 1973, ki jo sestavljajo ..., in dediči, ki so odstopili svoj dedni delež B. B., torej ... in ..., ki je odstopila svoj dedni delež v korist C. C., ter ... ter D. D., ki so sprejeli vsak svoj dedni delež po pok. A. A., nato pa ga odstopili v korist dediča E. E., znesek 1,947.255,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo“ zavrne.

II. V preostalem delu se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki v tej pravdi od toženke zahtevajo plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi napake upravnega organa v denacionalizacijskem postopku in se odraža v materialnem prikrajšanju denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče prve stopnje je po dopuščeni spremembi tožbe odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da tožeča stranka z vlogo z dne 24. 4. 2014 ni spremenila tožbe, temveč je zahtevek le prilagodila glede na potek časa. Vrnitev zneskov v zapuščinsko maso je tožeča stranka uveljavljala že s spremembo 17. 3. 2009, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Odločitev sodišča o dovolitvi spremembe tožbe je v nasprotju s 184. členom ZPP. Tožeča stranka je z vlogo 24. 4. 2014 povečala zgolj podredni tožbeni zahtevek, ne pa primarnega. Sodišče bi zato moralo najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku, podredni pa je zastaral. Oba tožbena zahtevka po temelju ne moreta biti utemeljena. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločanja o ugovoru zastaranja in glede posameznih elementov odškodninske odgovornosti ter je nepravilno uporabilo materialno pravo. Denacionalizacijski upravičenci so bili že z odločitvami pritožbenega organa, ko je razveljavil delni odločbi prvostopnega organa, seznanjeni, da vračilo poslovnih prostorov X 1 in 2 v naravi ne bo možno, saj sta se D., d. d., in E., d. d., že lastninsko preoblikovali. Denacionalizacijski upravičenci so tožbo vložili le zoper odločitev pritožbenega organa, ki se je nanašala na denacionalizacijo poslovnega prostora na naslovu X 1, ne pa tudi zoper odločitev v zvezi z denacionalizacijo poslovnega prostora na naslovu X 2. Zato je logično, da o tem upravno in Vrhovno sodišče RS nista odločali. Toženka se ne strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da so tožniki lahko pričakovali ugodnejšo odločitev zgolj zato, ker nepremičnina parc. št. 28/3 k. o. Y v odločbi vrhovnega in upravnega sodišča ni bila zajeta. Najkasneje z odločbo I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002 so denacionalizacijski upravičenci vedeli, da vračilo zahtevanih dveh nepremičnin v naravi ne bo možno. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavržena, ker vlagatelja ob vložitvi predloga nista predložila dokazil, iz katerih bi bila dejanska in pravna podlaga verjetno izkazana. Upravni organ ni bil dolžan dodatno pozivati na dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka, saj je že z dopisom 29. 4. 1993 vlagatelje specificirano pozval na predložitev manjkajočih dokazil. Ker vlagatelja vloge nista dopolnila v danem roku, temveč šele na ponoven poziv prvostopnega organa 16. 1. 1995, ko je bilo nesporno lastninsko preoblikovanje F. za poslovni prostor na naslovu X 1 zaključeno, ne drži, da je podan temelj glede celotne vtoževane škode. Elementa protipravnosti in krivde nista podana, pretrgana je tudi vzročna zveza. Enako velja za poslovni prostor na X 2. V postopku denacionalizacije se je upravna sodna praksa jasno postavila na stališče, da za stanje, kot je bilo v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ni odgovoren le upravni organ, temveč tudi denacionalizacijski upravičenci, ki niso opozorili na napake pristojnih organov. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, kjer je toženka ugovarjala, da tožniki niso dokazali upravičenja do povračila nepremičnin v naravi. Toženka se je ob tem sklicevala na 25. člen ZDEN ter ponudila dokaze, in sicer podatke upravnih organov o tem, da je bilo v času denacionalizacije v poslovnih prostorih, ki sta jih uporabljali podjetji F. in E.2, opravljeno obsežno investiranje. Predlagala je postavitev izvedenca gradbene stroke. Ker gre za pomembno dejstvo, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prvostopno sodišče se je pri zavrnitvi tega ugovora sklicevalo na delni odločbi upravnega organa, ki pa sta bili razveljavljeni. Ker je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je napačno uporabilo tudi materialno pravo, tako pri odločitvi glede ugovora zastaranja kot tudi glede posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Ker vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati konkreten znesek, temveč morajo biti znane zgolj okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode, zastaralni rok pa je začel teči najkasneje 28. 2. 2002, po prejemu odločbe vrhovnega sodišča I Up 607/2001, je tožbeni zahtevek zastaral. Zmotno je stališče, da dediči pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe niso mogli vložiti tožbe, saj so imeli vse potrebne informacije. Sodišče bi moralo pri presoji posameznih elementov odškodninske odgovornosti upoštevati, da so denacionalizacijski upravičenci vložili nepopoln predlog za denacionalizacijo, da so bili pravočasno seznanjeni, kaj in kdaj ga morajo dopolniti, da bo sposoben za obravnavanje, brez tega pa sodišče o začasni odredbi ni moglo odločati. Izostanek obvestila podjetjema in agenciji ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, saj obvestilo ne bi preprečilo lastninskega preoblikovanja. Učinek bi imela lahko le pravočasno izdana začasna odredba. To bi pristojen organ moral izdati nemudoma, najkasneje pa v dveh mesecih od vložitve predloga. Gre za materialni rok, ki ni podaljšljiv. Upravni organ se je tega roka držal. Ker niso bili izpolnjeni pogoji, je začasno odredbo zavrnil in zato ni obveščal podjetij in agencije. Ko je upravni organ prejel odločbo o razveljavitvi odločitve glede začasne odredbe, jo je posredoval agenciji. Čeprav je bil naslov napačen, je iz vsebine razvidno, da gre za nepremičnine v zvezi z lastninjenjem F. in E.2. Predlagatelji v času do 5. 12. 1994, ko so bili pozvani na dopolnitev vloge, niso storili ničesar. Z aktivnostjo bi lahko preprečili nastanek škode. Če pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim razlogom, toženka uveljavlja soprispevek tožeče stranke k nastali škodi. Zmotni so zaključki sodišča, da bi tožniki dobili nepremičnine vrnjene v naravi in bi vrednost tako pridobljenega denacionaliziranega premoženja ustrezala tržni vrednosti. Sodišče je prezrlo določbo drugega odstavka 25. člena ZDEN, ki določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi: ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali se vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Ker se je vrednost nepremičnin v času nacionalizacije bistveno povečala, je zaključek, da je tožeča stranka upravičeno zahtevala povrnitev škode kot razliko med tržno vrednostjo nepremičnin v naravi in višino prejete odškodnine v obveznicah SOD, materialnopravno zmotno. Do takšne odškodnine tožniki niso upravičeni. Zmoten je materialnopravni zaključek, da bi tožniki v primeru vrnitve nepremičnine v naravi lahko zahtevali tudi nadomestilo za uporabo premoženja po 72. členu ZDEN. Ker denacionalizacijski upravičenki nepremičnina ni bila vrnjena v naravi, temveč v obliki obveznic SOD skupaj z določenimi obrestmi, ki predstavljajo nadomestilo za uporabo denarnih sredstev, toženka nima podlage za uveljavljanje odškodnine iz tega naslova.

3. Na pritožbo so odgovorili tožniki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je o pritožbi toženke pritožbeno sodišče že odločalo z določbo II Cp 3050/2015 z dne 9. 12. 2015, s katero je razveljavilo sklep o dovolitvi spremembe tožbe, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je vložitev tožbe 22. 1. 2007 pretrgala tek zastaralnega roka tako glede primarnega kot podrednega zahtevka, saj sta oba usmerjena na isto odškodninsko terjatev, zastaranje pa je vezano na obveznost in ne na posamične oblike zahtevka. Ponovno je povzelo stališče, ki ga je zavzelo že v odločbi II Cp 3351/2012 z dne 25. 2. 2015, da je zastaralni rok lahko pričel teči šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 19. 10. 2005 in se zato do vložitve tožbe še ni iztekel. Soglašalo je z razlogi prvostopnega sodišča, da je upravni organ z opustitvijo obvestila o vloženi začasni odredbi podjetjema v družbeni lastnini ravnal protipravno, njegovo nadaljnje pasivno ravnanje pa je prispevalo, da so bili preseženi vsi razumni roki za odločanje o začasni odredbi, za katero je predpisan nujni postopek. Soprispevka tožnikov k nastali škodi ni ugotovilo, prav tako ne ovir, da tožniki nepremičnin ne bi mogli prejeti v naravi.

6. Na podlagi toženkine revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 76/2016 z dne 23. 6. 2016 sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3050/2015 z dne 9. 12. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Soglašalo je s stališčem pritožbenega sodišča, da je za presojo zastaranja glede modifikacije tožbenega zahtevka pomembno, da gre ves čas od vložitve tožbe v januarju 2007 za isti odškodninski zahtevek in je toženki ves čas znano, da tožniki iz konkretnega pravnega razmerja uveljavljajo njeno odškodninsko odgovornost, zato zgolj modifikacije ne morejo biti razlog za zastaranje terjatve. Vendar pa je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka tožniki z uveljavljeno obliko denacionalizacije niso mogli uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključevalo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja niso mogli podaljševati zastaralnega roka in jim je moral biti znan in določljiv tudi obseg škode. Vrhovno sodišče je še dodalo, da posebne okoliščine konkretnega primera niso take, da bi tudi upoštevaje posebno naravo odškodninske odgovornosti države in dejstvo, da denacionalizacijski postopek v času nastanka škode še ni bil zaključen, lahko predstavljale nepremagljivo oviro, ki bi zadržala tek zastaralnega roka. Ker so tožniki glede na okoliščine konkretnega primera, predvsem zaradi sodnega preizkusa stališča o možnosti vračanja v naravi v upravnem sporu, vključno z inštančno presojo na vrhovnem sodišču s sodbo I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002, v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka lahko pričakovali le še vračilo v obliki odškodnine v obveznicah po ZDEN, niso bili več podani zadržki za uveljavljanje odškodninske terjatve zoper državo, saj tožniki s takim zahtevkom niso mogli poslabšati svojega položaja v še odprtem denacionalizacijskem postopku.

7. Ob ponovnem odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče izhajalo iz zgoraj povzetih jasnih stališč vrhovnega sodišča. Glede na podani ugovor zastaranja se je moralo opredeliti, kdaj se je pri tožnikih dejansko oblikovala zavest o tem, da vrnitev nepremičnin v naravi ni več mogoča (prvi odstavek 376. člena ZOR). Glede nepremičnine – poslovnega prostora na X 1 z ustreznim deležem na zemljišču parc. št. 28/2 k. o. Y, je bilo to nedvomno najkasneje z odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 607/2001 – 2 z dne 28. 2. 2002, v kateri je sodišče izrecno zapisalo, da je z vpisom nove delniške družbe v register nastal nov pravni položaj: podjetje ni bilo več v družbeni lasti, temveč je njegov celotni kapital postal last zasebnih lastnikov, s tem pa je tudi prenehala možnost vračila premoženja v naravi. Glede na takšno izrecno stališče vrhovnega sodišča je mogoče pritrditi pritožbi, da so bili tožniki najkasneje s to odločbo seznanjeni tudi, da zaradi zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja E.2 12. 4. 1996 v naravi ne bodo mogli prejeti niti poslovnih prostorov na X 2. Tudi glede teh prostorov je namreč zaradi pritožbe zavezanca E., d. d., Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo 36301/0012/98 z dne 14. 8. 1998 ugodilo pritožbi zavezanca ter razveljavilo delno odločbo upravnega organa, da se upravičenki do denacionalizacije podržavljena nepremičnina vrne v naravi. Po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki zastaralnega roka ni mogel podaljšati niti dopis – pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 5. 2003, saj je stališče, izraženo v tem dopisu, v nasprotju s takrat že znano odločitvijo vrhovnega sodišča kot najvišje sodne instance v državi, ki skrbi tudi za oblikovanje enotne prakse. Tožeča stranka je bila torej z nastankom škode zaradi spremembe v obliki vračila nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacije, seznanjena najkasneje z že omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 607/2001 -2 z dne 28. 2. 2002, zato je zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe že potekel pred vložitvijo tožbe 22. 1. 2007. 8. Tožniki so v tožbi škodo iz naslova razlike zaradi vrnitve nepremičnin v nadomestni obliki odškodnine v obveznicah SOD namesto v naravi za oba poslovna prostora ocenili na 1,036.513,00 EUR oziroma po pretvorbi v SIT v vrednosti 248,320.632.60 SIT.(1) S pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2014 so tožniki tožbo modificirali tako, da so prvotno vtoževano glavnico kapitalizirali z obračunom zamudnih obresti za obdobje od 19. 10. 2005 do 24. 4. 2014. Po preračunu obresti, ki ga je opravilo višje sodišče,(2) kapitalizirani znesek prej omenjene glavnice za oba poslovna prostora znaša 1,947.255,85 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ob pravilni uporabi določil o zastaranju odškodninskih terjatev pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Tožniki poleg povračila škode zaradi pravnomočne vrnitve denacionaliziranih nepremičnin v nadomestni obliki odškodnine v obveznicah SOD zahtevajo tudi odškodnino zaradi izgube nadomestila zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin po drugem odstavku 72. člena ZDEN, ki bi ga v primeru vrnitve nepremičnin v naravi lahko uveljavljali od uveljavitve ZDEN 7. 12. 1991 do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe 19. 10. 2005. Omenjeni znesek v tožbi vtožujejo v kapitalizirani obliki po cenilnem elaboratu pooblaščenega ocenjevalca nepremičnin G. G. v skupnem znesku 535.410,00 EUR, po modifikaciji tožbe pa še z dodatno kapitaliziranimi obrestmi od 19. 10. 2005 do 24. 4. 2014. Ker gre za odškodnino zaradi izgube nadomestil za uporabo, ki bi sicer kot uporabnina zapadala sukcesivno po mesecih vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta zahtevek v celoti nedvomno še ni zastaral. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča o teku zastaralnega roka od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja temelja za odškodnino zaradi izgube nadomestila za nemožnost uporabe glede na posamezne mesece od uveljavitve ZDEN do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Dejansko stanje v tej smeri je ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določila 355. člena ZPP.

10. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje tožeči stranki da možnost, da glede na spremenjeno materialnopravno naziranje o teku zastaralnih rokov svoj tožbeni zahtevek v še nerazsojenem delu podrobneje pojasni, izhajajoč iz že predloženih dokazov, nato pa naj se sodišče do ugovora zastaranja ponovno opredeli. Za del zahtevka, za katerega ugovor zastaranja ne bo utemeljen, naj sodišče prve stopnje postopek nadaljuje in odloči o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odgovornost toženke in soprispevek tožnikov, vztraja pri svojih zaključkih, ki jih je podalo v odločbi II Cp 3050/2015 z dne 9. 12. 2015. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo znan celoten uspeh strank v pravdi.

Op. št. (1): Menjalno razmerje 1 EUR – 239,5731 SIT na dan 19. 10. 2005, priloga 1. Op. št. (2): Priloga 2.