Jedro

Sodiščema nižjih stopenj po oceni revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da bi iz tistih ugotovljenih indicev, ki so bistveni, napravili nelogičen in nekonsistenten sklep o obstoju nagiba za sklenitev spornih poslov. Ta nagib, ki je bistveno vplival na odločitev, je torej prav izognitev posledicam ničnosti menjalne pogodbe.

Revizijska teza, da ni vsak posel, sklenjen med obvladujočo in odvisno družbo, že sam po sebi ničen, sicer drži, vendar sodišči nižjih stopenj takega stališča niti nista zavzeli. Razmerje med družbama je v obravnavani zadevi pomembno predvsem zaradi tega, ker je šlo za povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom (v obliki spornih nepremičnin). Sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe po 517. členu ZGD-1 sprejme skupščina družbenikov, ki je organ družbe. Edina družbenica druge toženke pa je bila takrat prav A., d. o. o. V tem smislu je imela zato slednja, kot zapiše sodišče prve stopnje (in čemur revizija neutemeljeno nasprotuje), popoln nadzor nad ravnanji druge toženke oziroma vsaj nad njenim ravnanjem pri sklepanju pravnih poslov, ki so predmet tega postopka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Druga toženka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.820,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica in družba A., d. o. o., sta 15. 7. 2010 sklenili menjalno pogodbo, s katero je A., d. o. o., dobila v last več nepremičnin. Nekatere od teh nepremičnin, in sicer parc. št. 2141/3, 2141/4, 3410/2, k. o. ..., ter parc. št. 485, k. o. ..., je A., d. o. o., dne 18. 11. 2010 prenesla na manj kot mesec dni pred tem ustanovljeno drugo toženko (hčerinsko družbo A., d. o. o., v njeni 100 % lasti) kot stvarni vložek, v zameno za katerega je prejela poslovni delež v drugi toženki. A., d. o. o., je bila nato 16. 12. 2011 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prvi toženki.

2. Tožnica je v pravdi zahtevala ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010 in pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičninah z dne 18. 11. 2010 ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice prve in druge toženke pri nepremičninah, ki so bile predmet teh dveh pogodb, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

3. Z delno sodbo1 je bilo že pravnomočno razsojeno, da je menjalna pogodba z dne 15. 7. 2010 nična, vknjižba lastninske pravice A., d. o. o., ter prve toženke (na podlagi pogodbe o pripojitvi) pa neveljavna, zato naj se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Ta sodba ni predmet revizijskega postopka.

4. Nepremičnine parc. št. 2141/3, 2141/4, 3410/2, k. o. ..., ter parc. št. 485, k. o. ..., ki so bile predmet nadaljnega razpolaganja s pogodbo z dne 18. 11. 2010, v delni sodbi niso bile zajete. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravde razsodilo še, da je nična tudi ta pogodba (I. točka izreka); da je prav tako nična Izjava o prevzemu in pogodba o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital druge toženke (II. točka izreka); da sta pri spornih nepremičninah neveljavni vknjižbi lastninske pravice A., d. o. o., in kasneje druge toženke ter se izbrišeta iz zemljiške knjige in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

5. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila prva toženka dne 2. 7. 2012, torej še v času postopka pred sodiščem prve stopnje, izbrisana iz sodnega registra. Pritožbi druge toženke je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v njeni I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo toženko, ter tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka), v ostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter prilagodilo odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v njenem drugem in tretjem odstavku III. točke izreka (to je glede neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice druge toženke in njenega izbrisa iz zemljiške knjige) potrdilo (III. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom2). Zavrglo pa je pritožbo v delu, kjer je izpodbijala odločitev v prvem in četrtem odstavku III. točke izreka (to je glede vknjižbe A., d. o. o., in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), saj druga toženka za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa, ker odločitev ne posega v njen položaj (I. točka izreka). Odločilo je še o pritožbenih stroških (IV. točka izreka).

6. Druga toženka je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je revizijske stroške.

7. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

8. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: — A., d. o. o., (prvotna prva toženka) je bila vpisana v sodni register 13. 7. 2007; — dne 28. 8. 2008 je kupila nepremičnino parc. št. 1388 - k. o. ...; — dne 26. 11. 2008 je njena edina družbenica in direktorica postala C. C., ki je 24. 5. 2010 prenesla svoj poslovni delež na tujo družbo P. ltd.; — 24. 5. 2010 je direktor A., d. o. o., postal D. D. (z C. C. imata prebivališče na istem naslovu), ki je že prej igral pomembno vlogo pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe za parcelo št. 1388 - k. o. ... in (neuspešnemu) poskusu spremembe namembnosti tega zemljišča ter pri kasnejši sklenitvi menjalne pogodbe s tožnico, ustanovitvi odvisne družbe (druge toženke) in odsvojitvi nepremičnin, ki so predmet te pravde; — menjalna pogodba med tožnico in A., d. o. o., je bila sklenjena 15. 7. 2010; — z njo je tožnica pridobila v last nepremičnino parc. št. 1388 - k. o. ..., A., d. o. o., pa med drugim tudi nepremičnine, ki so predmet te pravde; — D. D. je bilo znano, da se je veljavnost menjalne pogodbe začela pri organih tožnice problematizirati; — druga toženka je bila vpisana v sodni register 28. 10. 2010, njena ustanoviteljica in edina družbenica pa je bila A., d. o. o., pri čemer je imela poslovni delež razdeljen na dva dela, in sicer v vrednosti 7.500,00 EUR (prvotni poslovni delež ob ustanovitvi) in 83.000,00 EUR (naknadno povečanje osnovnega kapitala); — A., d. o. o., je prevzela poslovni delež v višini 83.000,00 EUR tako, da je kot stvarni vložek zagotovila nepremičnine, ki so predmet te pravde, posel pa je bil izveden z Izjavo o prevzemu in pogodbo o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital druge toženke, ki sta jo A., d. o. o., in druga toženka podpisali 18. 11. 2010; — skupna vrednost spornih nepremičnin dejansko ni znašala 83.000,00 EUR, temveč 14.262,21 EUR; — D. D. se je v zvezi s temi posli dogovarjal z E. E., s katerim sta se poznala, G. E. (direktorica druge toženke) pa je le formalno podpisala listine; — 9. 12. 2010 je mesto direktorja druge toženke od G. E. prevzel E. E., na G. E. pa sta bila prenesena oba poslovna deleža A., d. o. o., v drugi toženki, pri čemer je šlo za neodplačen pravni posel; — družba P. ltd., je svoj poslovni delež v A., d. o. o., 5. 9. 2011 prenesla na (sedanjo) prvo toženko; — A., d. o. o., je bila 16. 12. 2011 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prvi toženki; — 2. 7. 2012 je bila iz sodnega registra izbrisana tudi prva toženka.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh opisanih okoliščin, ki so spremljale razpolaganje s spornimi nepremičninami, ugotovilo, da sta Pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičninah ter Izjava o prevzemu in pogodba o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital druge toženke z dne 18. 11. 2010 na podlagi drugega odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; nedopusten nagib) ter 86. člena OZ (ničnost pogodbe) nični. Zlasti gre za okoliščine glede ustanavljanja in poslovanja subjektov, ki so z nepremičninami razpolagali: A., d. o. o. (ustanovitelj druge toženke) in druga toženka sta bili v odnosu obvladujoče in odvisne družbe; A., d. o. o., je večinski poslovni delež v drugi toženki prevzel s stvarnim vložkom v obliki spornih nepremičnin, takoj zatem pa oba poslovna deleža neodplačno prenesel na G. E.; slednja je funkcijo direktorice druge toženke opravljala zgolj formalno, dejansko pa so vsi dogovori potekali mimo nje. Pri sklepanju poslov ni bil zasledovan izključno ekonomski interes (to je pridobitev lastninske pravice družinskih članov družine E. na spornih nepremičninah), pač pa je bil to način izognitve pravnim posledicam ničnosti menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010 glede nekaterih ekonomsko bolj zanimivih nepremičnin, saj je bilo D. D. znano, da se je veljavnost te pogodbe začela pri organih tožnice problematizirati. Delno pa je šlo za kmetijska zemljišča, glede prodaje katerih je predviden poseben postopek, kateremu so se želeli izogniti. Spornih nepremičnin druga toženka za opravljanje svoje dejavnosti ne uporablja. Ugotovitev ničnosti pogodb in hkratne nedobrovernosti druge toženke je narekovala sklep, da je vknjižba lastninske pravice druge toženke neveljavna in se izbriše iz zemljiške knjige.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dokazni oceni in presoji glede ničnosti in neveljavnosti vknjižbe. Je pa ugotovitev o ničnost upoštevalo le kot predhodno vprašanje pri presoji neveljavnosti vknjižbe, saj je sicer sodbeni izrek v delu glede ničnosti razveljavilo zaradi neobstoja pravdne stranke (sopogodbenika pa sta nujna sospornika) in tožbo zavrglo.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revidentka meni, da sta sodišči nižjih stopenj o ničnosti poslov in dobrovernosti druge toženke odločali presplošno, skoraj arbitrarno. Sploh naj bi ne bilo jasno navedeno, katera pogodba (pogodba o prenosu lastninske pravice ali izjava o prevzemu in pogodba o vlaganju stvarnih vložkov) je nična na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ. Sodba naj bi bila neobrazložena glede ničnosti prve, saj sodišče ves čas govori le o ničnosti druge. Pri presoji ničnosti naj ne bi smelo upoštevati okoliščin pred sklenitvijo menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010, saj je presojalo zgolj veljavnost nadaljnjega razpolaganja z nepremičninami. S tem naj bi kršilo materialno pravo. Meni, da ji ni mogoče očitati nedobrovernosti, saj so vse posle odobrili strokovnjaki (notar, upravni in davčni organi), ki niso ugotovili nič nezakonitega. V času vknjižbe druge toženke v zemljiško knjigo je bila tudi menjalna pogodba še veljavna. Tudi sicer revidentka vztraja, da menjalna pogodba sploh ni nična. Z ničimer naj bi ne bilo izkazano, da je bilo D. D. znano, da se je veljavnost menjalne pogodbe začela pri organih tožnice problematizirati. Sodišče prve stopnje naj bi ne pojasnilo, zakaj je pomemben podatek o tem, kdaj je bil overjen podpis prodajalca parcele št. 1388 - k. o. .... Nič nenavadnega naj bi ne bilo, da je E. E. postal direktor na isti dan, ko je G. E. pridobila poslovna deleža. Enako naj bi veljalo za D.-jevo sodelovanje pri nakupih nepremičnin ter njegovo sodelovanje z D.-jem. Izbrani način prenosa poslovnega deleža in stvarnega vložka naj bi bil davčno najbolj ugoden, zato naj bi ne bil neobičajen in ne pomeni, da sta stranki hoteli kogar koli preslepiti. Tudi naj bi ne držalo, da sta se stranki želeli izogniti posebnemu postopku za prodajo kmetijskih zemljišč. Prenos poslovnega deleža na G. E. naj bi bil odplačen pravni posel. Sodišče druge stopnje naj bi se ne opredelilo do navedb glede višine osnovnega kapitala druge toženke in vrednosti stvarnega vložka. Nepomembno naj bi bilo, kako je bila vrednost spornih parcel kasneje ocenjena v pravdi. Zmotna naj bi bila ugotovitev o popolnem nadzoru A., d. o. o., nad drugo toženko. Sklenjena ni bila nobena pogodba o obvladovanju. Poslovodstvo naj bi odločalo samostojno. G. E. naj bi ne bila direktorica le formalno. Pravni posel, ki ga skleneta odvisna in obvladujoča družba, naj bi ne bil že kar sam po sebi ničen. Drugi toženki naj bi ne bili znani morebitni nedopustni nagibi sopogodbenice. Sodišče druge stopnje naj bi se ne opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

12. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da se revizija vsebinsko dejansko nanaša na sodbo sodišča prve stopnje ter celo na že pravnomočno delno sodbo, zoper popravni sklep pa niso bila izčrpana redna pravna sredstva. Revizijo naj bi bilo zato treba v celoti zavreči. Prav tako naj bi bila neutemeljena. Revidentka naj bi prek zatrjevanih procesnih kršitev nedovoljeno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Pravilno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Drži, da ni ničen vsak posel, sklenjen med odvisno in obladujočo družbo, zagotovo pa naj bi bil ničen konkretni sporni posel. Nedopusten nagib in nedobrovernost strank naj bi bila očitna. Poudarja, da je delna sodba pravnomočna in da ničnost menjalne pogodbe ne more biti več sporna.

**Presoja dovoljenosti revizije**

13. Revizija je dovoljena.

14. Stranke lahko vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP3).

15. Druga toženka je v reviziji uvodoma navedla, da revizijo vlaga zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje z dne 17. 6. 2015 in popravni sklep tega sodišča z dne 16. 7. 2015, oboje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve revizije je razvidno, da dejansko napada le tisti del odločbe, s katerim ni uspela, ne pa tudi dela, s katerim je uspela (to je odločitev o zavrženju tožbe zoper prvo toženko in o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko), niti sklepa o stroških. Tudi popravnega sklepa (samega po sebi) po vsebini ne izpodbija, pač pa izpodbija zgolj sodbo sodišča druge stopnje, kakor je bila z njim popravljena. Po vsebini graja odločitev sodišča druge stopnje, ker pa je slednje pretežno pritrdilo dokazni in materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, revizija napada tudi tako presojo. Vsebino predhodno izdane delne sodbe graja le v obrazložitvi revizije, sicer pa revizije zoper formalno njo ne vlaga. Revizijsko sodišče revizije zato v nobenem delu ni zavrglo kot nedovoljene.

**Presoja utemeljenosti revizije**

16. Revizija ni utemeljena.

17. V razpršeni in težko pregledni reviziji, v kateri se nesistematično prepletajo očitki o zatrjevanih procesnih kršitvah, nepravilni uporabi materialnega prava in napačno ugotovljenem dejanskem stanju, revidentka obširno izpodbija zlasti pomen, ki sta ga okoliščinam v zvezi s spornimi posli dali sodišči nižjih stopenj, ter ponuja lastno interpretacijo teh okoliščin, ki po njenem mnenju ne vodijo do zaključka, da je A., d. o. o., in drugo toženko (ali vsaj A., d. o. o.) pri sklenitvi posla vodil nedopusten nagib in da druga toženka ni bila v dobri veri.

18. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče z očitki, ki gredo v to smer, ni ukvarjalo. Gre zlasti za revizijsko nasprotovanje ugotovitvam, da naj bi bilo D. D. znano, da se je veljavnost menjalne pogodbe začela pri organih tožnice problematizirati; da je bil prenos poslovnega deleža v drugi toženki na G. E. neodplačen pravni posel; da D. in E. nista znala pojasniti, zakaj je bil izbran tak način prenosa lastninske pravice na nepremičninah; da je G. E. funkcijo direktorice druge toženke opravljala zgolj formalno, vsi dejanski dogovori pa so šli mimo nje. Prav tako se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s trditvami, da menjalna pogodba ni nična. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je bila ničnost te pogodbe pravnomočno ugotovljena z delno sodbo.

19. Tudi ugotavljanje, kakšen nagib je enega (ali oba) sopogodbenika vodil pri sklepanju spornih poslov, sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja. Očitek vsebinske neprepričljivosti argumentacije sodišč nižjih stopenj glede obstoja določenega nagiba tako pomeni nedovoljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj presoja, ali je tak nagib nedopusten, je materialnopravno vprašanje. Kadar bo šlo za nagib, ki ga bosta stranki želeli prikriti, bo sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja pogosto moralo presojati tudi posredne dokaze in indice, ki kažejo na tak morebitni nagib. Dokazna presoja in obrazložitev sodb sodišč nižjih stopenj bo zato morala biti še toliko bolj jasna, popolna in konsistentna. Indici morajo za utemeljitev končnega sklepa sodišča skupaj tvoriti razumljivo in logično celoto, na podlagi katere se lahko opravi tudi materialnopravna presoja. Šele če temu ne bi bilo tako in če bi pravdne trditve ali pritožbeni očitki glede odločilnih dejstev ostali povsem spregledani, bi to narekovalo intervencijo revizijskega sodišča. 20. V konkretnem primeru pa revizija ne uspe prepričati, da sta sodišči nižjih stopenj ravnali v nasprotju z navedenim. Prvič zato, ker svojo različico glede (ne)obstoja nagiba deloma utemeljuje z nedovoljenim nasprotovanjem določenim ugotovljenim pravnorelevantnim dejstvom (glej 18. točko obrazložitve te sodbe). Drugič pa zato, ker med drugim ponuja lastno interpretacijo tistih okoliščin, ki za ugotovitev nagiba niti niso neposredno relevantne, temveč zgolj ilustrirajo širši dejanski okvir zadeve. Tako oporeka, na primer, relevantnosti dogajanja pred sklenitvijo menjalne pogodbe. Pri tem drži, da je sodišče prve stopnje to dogajanje povzemalo nepotrebno obširno. Vendar to na pravilnost sodbe ne vpliva. Nadalje revizija navaja, da ni nič neobičajnega v tem, da je E. E. zamenjal G. E. na mestu direktorja druge toženke isti dan, ko je ona pridobila poslovna deleža; da ni nič spornega in nezakonitega v tem, da je bil en poslovni delež ustanovljen s povečanjem osnovnega kapitala s stvarnim vložkom; ter da tudi ni nič nenavadnega v D.-jevem sodelovanju z E.-jem. Tudi tu je reviziji mogoče pritrditi, vendar ne gre za bistvena dejstva. Je pa tudi po oceni revizijskega sodišča najmanj nenavadno to, da je bil osnovni kapital povečan za 83.000,00 EUR s stavarnim vložkom, ki je bil realno vreden zgolj 14.262,21 EUR.

21. Revizijske trditve, da je bil namesto običajnega nakupa nepremičnin izbran neobičajen način njihove pridobitve s stvarnim vložkom v osnovni kapital družbe in pridobitvijo poslovnega deleža v tej družbi (tudi) zaradi različnih davčnih posledic, so sicer pavšalne in ne izkazujejo konkretno, kakšne bi bile te posledice. Pa tudi, če bi tako tezo sprejeli, sama po sebi še vedno ne bi vodila do drugačnega zaključka, kot sta ga sprejeli sodišči nižjih stopenj. Do enake ugotovitve namreč vodi že mnogo ožji nabor v postopku ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev (indicev). Bistvena so tako dejstva, da je D. vedel, da se je začela veljavnost menjalne pogodbe problematizirati, in da je A., d. o. o., sporne nepremičnine, ki so bile predmet te pogodbe, v zelo kratkem času (dobrih štirih mesecih) po njihovi pridobitvi odsvojila, s čimer bi lahko otežila ali preprečila njihovo vrnitev tožnici, posli pa so bili izvedeni v dogovoru med D.-jem in E.-jem, ki sta bila dolgoletna znanca, ter ob sodelovanju G. E. (končni prenos poslovnega deleža nanjo celo neodplačno). Ali je izbrani način odsvojitve imel tudi druge posledice (davčne, morebitno izogibanje postopku za prodajo kmetijskih zemljišč ...), za zaključek o nagibu za odsvojitev niti ni pomembno. Prav tako na tak zaključek ne morejo vplivati trditve, da so bili posli notarsko overjeni, pa notar ni ugotovil razlogov za morebitno ničnost. Če namreč ta izhaja iz nedopustnega nagiba, ki ga notar ne more zaznati kot objektivno razvidno dejstvo, če mu ga stranki ne razkrijeta, ju tudi ne more opozoriti na morebitne posledice.

22. Sodiščema nižjih stopenj zato po oceni revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da bi iz tistih ugotovljenih indicev, ki so bistveni, napravili nelogičen in nekonsistenten sklep o obstoju nagiba za sklenitev spornih poslov. Ta nagib, ki je bistveno vplival na odločitev, je torej prav izognitev posledicam ničnosti menjalne pogodbe. Revizija pa tudi ne more uspeti z navedbami, da pogodba takrat še ni bila nična, da torej ničnost še ni bila ugotovljena s sodno odločbo. Pogodba je namreč vedno nična od same sklenitve dalje in tudi sodišče njeno ničnost ugotovi za nazaj. Še toliko bolj pa s takimi navedbami ne more uspeti prav zato, ker je bilo ugotovljeno, da je D. vedel za problematiziranje njene veljavnosti.

23. Sklep o (ne)dobrovernosti druge toženke pri prenosu nepremičnin (torej o njeni vednosti glede nagibov A., d. o. o.) je materialnopravno vprašanje, ki prav tako mora imeti ustrezno podlago na v reviziji neizpodbojnih dejanskih okoliščinah. Za ta sklep se kot bistvena izkaže okoliščina, da je šlo za povezani družbi. Revizijska teza, da ni vsak posel, sklenjen med obvladujočo in odvisno družbo, že sam po sebi ničen, sicer drži, vendar sodišči nižjih stopenj takega stališča niti nista zavzeli. Razmerje med družbama je v obravnavani zadevi pomembno predvsem zaradi tega, ker je šlo za povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom (v obliki spornih nepremičnin). Sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe po 517. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) sprejme skupščina družbenikov, ki je organ družbe. Edina družbenica druge toženke pa je bila takrat prav A., d. o. o. V tem smislu je imela zato slednja, kot zapiše sodišče prve stopnje (in čemur revizija neutemeljeno nasprotuje), popoln nadzor nad ravnanji druge toženke oziroma vsaj nad njenim ravnanjem pri sklepanju pravnih poslov, ki so predmet tega postopka. Poslovodstvo druge toženke je zgolj formalno izvedlo tisto, kar je želela A., d. o. o., kot edina družbenica druge toženke. Z vidika pretoka informacij, kar je relevantno za presojo dobrovernosti, torej ni pomembno, kakšno je bilo osebno védenje G. E. kot takratne direktorice druge toženke glede nagibov A., d. o. o., še zlasti ob ugotovljenem dejstvu, da je bila tudi sicer direktorica druge toženke zgolj formalno.

24. Revizija izpostavlja še, da je bila z izrekom prvostopenjske sodbe ugotovljena ničnost Pogodbe o prenosu lastninske pravice (I. točka izreka) kot tudi Izjave o prevzemu in pogodbe o vlaganju stvarnih vložkov (II. točka izreka), medtem ko sodišči v obrazložitvi govorita le o ničnost Izjave. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bil tožbeni zahtevek postavljen na tak način glede na podatke vpisov v zemljiško knjigo (pogodbi sta bili namreč podlaga za vknjižbo druge toženke v zemljiško knjigo), iz katerih ni bilo jasno razvidno, ali gre pravzaprav za isto pogodbo. Vendar pa ta nejasnost na pravilnost pravnomočne sodbe (več) ne vpliva, saj je sodišče druge stopnje I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo oziroma zahtevek zavrnilo, ugotovitev o ničnosti pa je upoštevalo le kot predhodno vprašanje. Pri tem pa revizija celo sama navaja, da so bile vse sporne nepremičnine dejansko zajete v Izjavi.

25. Po povedanem se izkaže, da je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodišču druge stopnje pa tudi ni bilo treba podrobno odgovarjati na vse pritožbene interpretacije okoliščin, ki za odločitev (kot je bilo že obrazloženo) niti niso bile bistvenega pomena.

**Odločitev o reviziji**

26. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odločitev o revizijskih stroških**

27. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker druga toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške, medtem ko je tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300;4 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 328,24 EUR za 22 % DDV). Priglašenega stroška prvega pravnega posveta s stranko (drugi odstavek 30. člena ZOdvT) ter nagrade za preizkus možnosti uspeha odgovora na revizijo (tar. št. 2100) sodišče ni priznalo. Tako nagrada za svetovanje, ki je povezano z nadaljno dejavnostjo, kot tudi nagrada za preizkus možnosti pravnega sredstva se namreč po izrecni zakonski določbi vštejeta v nagrado za nadaljnjo dejavnost oziroma v nagrado za postopek s pravnim sredstvom (tretji odstavek 30. člena ZOdvT in tar. št. 2100).

1 Sodba Okrožnega sodišča v Krškem I P 239/2010 z dne 22. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3590/2012 z dne 16. 10. 2013. 2 S popravnim sklepom je sodišče druge stopnje v III. točko izreka svoje sodbe dodalo pomotoma izpadlo besedo „potrdi“. 3 Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10-463/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 4 Tožnica je neutemeljeno priglasila višji znesek 1.574,00 EUR, saj se kot vrednost spornega predmeta, ki je podlaga za odmero nagrade, upošteva vrednost primarnega in ne podrednega zahtevka (torej 55.945,00 EUR).