Jedro

Tožena stranka je program razreševanja presežnih delavcev zakonito sprejela, saj je oblikovanje kriterijev za izbiro večjega števila presežnih delavcev ob izpolnjenih pogojih iz 97. člena ZDR v pristojnosti delodajalca, pri tem pa dejanska dosega soglasja s sindikati (ob sicer izvedenem posvetovanju) ni pogoj za izvedbo tako pripravljenega programa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici dne 28. 9. 2009 podala tožena stranka. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila tožnica glede na večje število delavcev, ki jim je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, uvrščena med presežne delavce na podlagi predhodno veljavno sprejetega programa razreševanja presežnih delavcev in na podlagi pravilnega upoštevanja kriterijev za izbiro le teh, to je kriterija delovne uspešnosti in da tožničina odsotnost z dela zaradi bolezni in dejstvo, da je po rodu Črnogorka, na uporabo tega kriterija in izbiro tožnice ni vplivalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je bil program razreševanja presežnih delavcev pri toženi stranki zakonito sprejet, ker sindikati, kljub izvedenemu skupnemu posvetovanju, na njegovo vsebino niso mogli vplivati. S sprejetim programom niso soglašali, kljub temu pa je tožena stranka brez soglasja sindikatov ugotavljala presežke po posameznih organizacijskih enotah. Sodišče je tudi neutemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka glede tožnice pravilno upoštevala kriterije za uvrstitev med presežne delavce, zlasti upoštevanje osebne ocene nadrejenega delavca. Tožnica je tako še vedno prepričana, da je na odpoved njene pogodbe o zaposlitvi bistveno vplivalo, da je bila dalj časa v bolniškem staležu in da so jo sodelavci slabšalno klicali za Črnogorko. V tej zvezi sodišče neutemeljeno ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče S. M. in sodišče druge stopnje, kljub pritožbeni graji, te napake ni odpravilo. Tako je bila odpoved podana iz neutemeljenega razloga že zaradi diskriminacije po narodnosti in zato, ker je bila del šestmesečnega ocenjevalnega obdobja odsotna in z drugimi delavci, ki so bili ves čas na delu, pri oceni delovne uspešnosti ni mogla biti v enakopravnem položaju.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (člen 213/2 ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil (člen 287/2 ZPP).

7. Sodišče je tožničine navedbe, da so jo sodelavci zaradi nacionalnega porekla klicali Č. preizkusilo z zaslišanjem priče M. H. Š. in zaslišanjem tožnice. Predlog za zaslišanje S. M., za katero tožnica ni določno navajala, kaj naj bi izpovedala, je sodišče ob zaključku obravnave s sklepom zavrnilo, ker je štelo, da je glede na druge ugotovitve zadeva dovolj razčiščena. Sodišče druge stopnje se je do pritožbene graje takega ravnanja sodišča prve stopnje opredelilo z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva ter ugotovilo, da ob drugih razlogih za uvrstitev tožnice med presežne delavce razlog diskriminacije ni obstajal. Ob takem postopanju sodišča prve in druge stopnje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti iz prvega odstavka 339. člena in niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bil podan.

8. Na podlagi 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku v katerem bo prenehala potreba po delu ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čimprej obvestiti sindikate pri delodajalcu. Predhodno mora z namenom, da se doseže sporazum, izvesti posvetovanje s sindikati o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev, pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev pa o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pred končnim sprejemom programa in pred podajo večjega števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi je bila tudi sporna odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, obvestila sindikate in izvedla z njimi posvetovanje v smislu navedenih določb ZDR, le da sporazum s sindikati po posvetovanju ni bil dosežen. Pri tem so bili sindikati seznanjeni, da je za izbiro presežnih delavcev sklenila uporabiti kriterije iz kolektivne pogodbe družbe C. d. o. o. in to v skladu s kolektivno pogodbo tako, da se trajni presežki in izbira delavcev opravi na nivoju organizacijskih enot. 9. Sodišče ugotavlja, da na podlagi navedenih ugotovitev nižji sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta presodili, da je tožena stranka program razreševanja presežnih delavcev zakonito sprejela, saj je oblikovanje kriterijev za izbiro večjega števila presežnih delavcev ob izpolnjenih pogojih iz 97. člena ZDR v pristojnosti delodajalca, pri tem pa dejanska dosega soglasja s sindikati (ob sicer izvedenem posvetovanju) ni pogoj za izvedbo tako pripravljenega programa.

10. Sodišče je ugotovilo, da je bila podlaga za oceno delovne uspešnosti šestmesečno doseganje norme in osebna ocena delavčevega dela v tem obdobju s strani nadrejenega delovodje, pri tem pa obdobje bolniške odsotnosti delavca, tudi tožnice, v ocenjevanem obdobju na samo oceno ni vplivalo. Ob tako izvedenem ugotavljanju delovne uspešnosti je bila med presežne delavce utemeljeno uvrščena tudi tožnica. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožničino nacionalno poreklo na njeno uvrstitev med presežne delavce ni vplivalo.

11. Sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano in kolikor se tožnica z njimi ne strinja oziroma graja dokazno oceno, na podlagi katere je svoje zaključke gradilo sodišče, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

12. Glede na navedeno pri izdaji izpodbijane sodbe revizijski razlogi niso bili podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.