Jedro

Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine". V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče.

Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Takšnega zahtevka tožnica ni vložila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s prvostopenjsko odločbo odločila, da se v korist upravičenke Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) nepremičnine (vse k. o. ...) parc. št. 1698, 1699, 1706, 1766, 1773 in 1774, v delih in površinah, kot tam navedeno, vse v lasti tožnice do 1/2, za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0, v trajanju dva meseca od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na nepremičninah parc. št. 1698, 1699, 1706, 1766, 1773 in 1774, vse k. o. ..., vendar najdlje do 31. 12. 2023 in s tem datumom omejitev preneha (1. točka izreka). Iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja še, da je ta odločba podlaga za vknjižbo omejitev na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe v zemljiški knjigi v korist upravičenke ter za izbris zaznamb postopka omejitev iz zemljiške knjige, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži ustanovitve omejitev na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe (II. točka izreka), da se stranki napoti na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku (III. točka izreka) ter da bo o stroških postopka upravni organ odločal s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je MOL (v predmetnem upravnem sporu prizadeta oseba s položajem stranke) zahtevala omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas na delu tožničinih nepremičnin, saj to nujno potrebuje za gradnjo javnega povezovalnega kanala C0, ki je objekt gospodarske javne infrastrukture za odvajanje odpadne vode. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v zvezi z 211., 192., 193. in 194. členom istega zakona - javna korist za predlagan ukrep je izkazana tako na abstraktni kot na konkretni ravni. Prvostopenjski organ je sledil tudi predlogu MOL, da o zadevi odloči po nujnem postopku.

3.Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in odločil, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka). V svoji odločbi izpostavlja, da je prvostopenjski organ v pravilno vodenem postopku pravilno ugotovil, da so zakonski pogoji za odločitev o začasni omejitvi tožničine lastninske pravice izpolnjeni.

4.Tožnica se z odločbama ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja kršitve pravil postopka, nepravilno uporabo materialnega prava (vključno s kršitvami ustavnih pravic do zasebne lastnine in do enakega varstva pravic) ter napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je poslala upravne spise zadeve.

6.Prizadeta oseba s položajem stranke MOL v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni dopustna.

8.V zadevi je spor glede zakonitosti prvostopenjske odločbe, s katero je prvostopenjski organ v korist MOL omejil lastninsko pravico s pravico uporabe na delu več tožničinih nepremičnin. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bil omenjeni ukrep dovoljen za določen čas, in sicer za dva meseca od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na tožničinih nepremičninah, vendar najdlje do 31. 12. 2023 - s tem datumom omejitev na podlagi prvostopenjske odločbe preneha. Tožnica izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo, s katero je toženka zavrnila njeno pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in odločila o stroških pritožbenega postopka.

9.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena)¹.

10.Tožnica je v tožbi postavila izpodbojni zahtevek - predlagala je, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

11.Sodišče je glede na postavljeni tožbeni zahtevek ter dejstvo, da je omejitev lastninske pravice na delu tožničinih nepremičnin skladno z izrekom prvostopenjske odločbe najkasneje z dnem 31. 12. 2023 prenehala, tožnico z dopisom z dne 18. 2. 2025 pozvalo, da utemelji svoj pravni interes za tožbo².

12.Tožnica je v vlogi, podani v odgovor na poziv sodišča, navedla, da pravni interes za vloženo tožbo še vedno obstoji, tako kot je obstajal ob vložitvi tožbe in tudi prej, ko so bili nepravilno in nezakonito izdani izpodbijani upravni akti. Na podlagi izdanih izpodbijanih upravnih aktov je namreč prišlo do posega v zemljišče - nepremičnine tožnice, ne glede na časovno omejitev začasne omejitve lastninske pravice. Na podlagi izpodbijanih aktov je torej prišlo do posega (gradbenih del) v lastninsko pravico tožnice (začasna uporaba delov nepremičnine za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0). Tožnica drugega pravnega sredstva kot tega nima, razumevanje, da je tožnica s potekom časa začasne omejitve lastninske pravice izgubila pravni interes, pa je napačno in bi pomenilo izvotlitev in kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva tožnice.

13.Tožnica je z isto vlogo zaprosila tudi za podaljšanje roka za podajo odgovora na poziv sodišča za 15 dni, in sicer iz zdravstvenih razlogov na strani pooblaščenca tožnice. Sodišče je s sklepom I U 1221/2023-23 z dne 19. 3. 2025 tožnici rok za utemeljitev pravnega interesa za vloženo tožbo v tem upravnem sporu podaljšalo za 15 dni od prejema sklepa. Tožnica je (po pooblaščencu) navedeni sklep sodišča prejela 24. 3. 2025, pri čemer niti v postavljenem roku niti do dne izdaje tega sklepa sodišču ni posredovala novih vlog, v katerih bi dodatno utemeljila svoj pravni interes za tožbo.

14.Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine".

15.V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je akt izdal, bi ta odločal o pravnem razmerju, ki več ne more nastati. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnica prizadevala s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnica zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogla izboljšati³.

16.Ob zapisanem sodišče ne more slediti stališču tožnice, da drugega pravnega sredstva (kot izpodbojne tožbe) nima. Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

17.Takšnega zahtevka tožnica ni vložila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi. To jasno izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin⁴. Ker vsebina tožbenega zahtevka, skladno z ustaljeno sodno prakso⁵, ni predmet materialnega-procesnega vodstva, tožnice, ki je v predmetnem upravnem sporu zastopana po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, sodišče tudi ni pozivalo k postavitvi takšnega zahtevka.

18.Po povedanem sodišče sodi, da tožnica pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo zoper prvostopenjsko odločbo ne izkazuje.

19.Kot uvodoma že predstavljeno, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 predmet presoje pred naslovnim sodiščem dokončni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru tak akt glede začasne omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na tožničinih nepremičninah predstavlja prvostopenjska odločba - zgolj s to je bilo namreč (z vzpostavitvijo pravice v korist MOL oz. nasprotne obveznosti v breme tožnice) poseženo v pravni položaj tožnice. Drugostopenjska odločba, kolikor je bila z njo zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, v pravni položaj tožnice ni (dodatno ali drugače) posegla, tožnica pa tako za tožbo zoper ta del drugostopenjske odločbe pravnega interesa ne izkazuje. Ker tožnica v tožbi obenem ne uveljavlja konkretno nezakonitosti stroškovnega dela drugostopenjske odločbe (ki predstavlja dokončen upravni akt glede stroškov pritožbenega postopka), ravno tako pa niti v tožbi niti v odgovoru na poziv sodišča z ničemer ne utemeljuje pravnega interesa za ta del tožbe, sodišče sodi, da tožnica tudi pravnega interesa za tožbo zoper stroškovni del drugostopenjske odločbe ne izkazuje.

20.Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, zato je to zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

22.Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.