Jedro

Za izpodbojnost posla na podlagi 45. člena OZ ne zadostuje vsak strah, ampak mora groziti resna nevarnost življenju ali telesni oziroma drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa dogovora o priznanju dolga in načinu poravnave obveznosti dolžnikov opr.št. SV 199/10 z dne 26. 3. 2010. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek na razveljavitev navedenega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je še tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 23.665,70 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Trdi, da je drugi toženec pri njem ustvaril tako imenovano stisko, ki jo je nato izkoristil, da je le-ta pristal oziroma priznal popolnoma nerazumen in absolutno pretiran znesek dolga, čeprav so vse pravdne stranke vedele, da takšen znesek dolga ni resničen. Toženca v svojih izpovedbah nista nikoli pojasnila, da bi dolg v višini 3.425.613,00 EUR resnično kdaj obstajal. Iz vsega tega izhaja, da je tožnik podpisal dogovor zgolj na željo oziroma pritisk tožencev, zlasti drugega toženca, ki sta v konkretni situaciji ravnala nemoralno. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo in nepravilno zaključilo, da dogovor ni ničen. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bila vsebina dogovora resnična. Pravdne stranke in F. Ž. niso prišle do zneska na podlagi medsebojnih dogovorov in usklajevanj, niti ni navedena resnična podlaga za nastali dolg. Sodišče je vložena denarna sredstva razumela oziroma jih enačilo s posojilom, kar pa ni pravilno, saj si tožnik od tožencev ni sposodil denarja, ampak sta mu ga toženca v svojem interesu izročila v upravljanje z namenom, da ga tožeča stranka čim bolje oplemeniti. Poslovno razmerje med pravdnimi strankami je izhajalo iz treh pisnih pogodb o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih sta toženca tožniku in F. Ž. dne 10. 6. 2008 dali skupaj 665.974,00 EUR za izvajanje trgovanja s tujimi valutami. V navedenih pogodbah pa ni nikjer točno zapisano, kdaj in koliko finančnih sredstev morata tožnik in F. Ž. vrniti tožencema. Ne gre za posojilo ampak za finančne vložke z določenim rizikom, tako glede dobička kot tudi glede samega osnovnega vložka, ki se lahko zaradi razmer na trgu tudi zniža. Ni torej res, da toženca do sklenitve dogovora nista razpolagala z nobenim pisnim dokumentom glede finančnih vložkov in da je bil to razlog za sklenitev dogovora. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da dogovor ni fiktiven oziroma navidezen, zaradi česar ne bi imel pravnih učinkov med strankami oziroma bi bil ničen. Iz izpovedi tožnika namreč izhaja, da se dogovor s takšno višino zneska podpisali le na željo in predlog drugega toženca, da bi se pomirila vsa zadeva z osebo po imenu M., ki je neposredno grozila drugemu tožencu, čeprav so vse stranke vedele, da višina dolga ni resnična. V zvezi z izračunom iz elektronskega sporočila, na katerega sodišče opira svojo ugotovitev o resničnosti dolga tožnika, je treba povedati, da iz njega ne izhaja, da je tožnik 26. 9. 2010 tožencema dolžan 3.425.613,00 EUR z obrestmi. Tožnik je podredno tožil na razveljavitev dogovora na podlagi 45. člena OZ in ponovno poudarja, da dogovora ni nikoli prostovoljno podpisal, temveč je bil v podpis prisiljen z grožnjami, ki jih je izrekel drugi toženec večkrat pred podpisom predmetnega dogovora kot tudi neposredno pred samim podpisom v notarski pisarni. Drugi toženec je tožniku omenjal osebo po imenu M. in mu tudi povedal, da te osebe urejajo stvari po svoje, kar pomeni z uporabo sile in grožnje in da bo oseba z imenom M. oziroma njena družba slej ko prej prišla tudi do tožnika. Tožnik je bil torej v resnem in utemeljenem strahu za svoje zdravje in življenje ter premoženje ter za zdravje, življenje in premoženje svojih bližnjih oseb ter se je bal odkloniti podpis dogovora. Grožnja je delovala posredno, prek strahu, ki ga je povzročila pri tožniku in ga omejevala v njegovi svobodi pri sprejemanju odločitve. Grožnja je bila povzročena na nedopusten način in je bila tako intenzivna, da je povzročila utemeljen strah pri tožniku.

3. V odgovoru na pritožbo toženca trdita, da dogovor ni ničen in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožnik, ki sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišča, ki je na podlagi zaslišanja pravdnih strank, priče F. Ž. in listinskih dokazov zaključilo, da tožnik spornega notarskega zapisa ni podpisal pod vplivom grožnje (45. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in da gre za resničen in ne le navidezen dolg.

6. Po mnenju višjega sodišča so dokazni zaključki sodišča prve stopnje logični, jasni in prepričljivi, dokazna ocena pa racionalno in življenjsko sprejemljiva ter zato vsebinsko prepričljiva, metodološko pa skladna z 8. členom ZPP. Na razloge sodišča prve stopnje se zato višje sodišče tudi v celoti sklicuje, odgovarja pa le na nekaj pritožbenih navedb. Na večino pritožbenih trditev je namreč odgovorjeno že v sodbi sodišča prve stopnje.

7. Med strankami ni bilo sporno, da sta toženca izročala tožniku (in F. Ž.) svoja sredstva in sredstva drugih vlagateljev z namenom izvajanja poslov s tujimi valutami. Sodišče prve stopnje je glede razlogov za sklenitev spornega Dogovora o priznanju dolga in načinu poravnave obveznosti dolžnikov z dne 26. 3. 2010 (v nadaljevanju Dogovor) utemeljeno verjelo tožencema, saj je enako povedal F. Ž. (ob tožniku dolžnik po notarskem zapisu), izpovedbe o usklajevanju višine dolga pa se ujemajo tudi z listinskimi dokazi, zlasti elektronskimi sporočili.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sklenitev Dogovora ni bila potrebna, saj so pravdne stranke razpolagale s tremi pogodbami o poslovnem sodelovanju. Listino z usklajeno višino dolga je posredoval tožnik sam prvemu tožencu, vse pa je potrdil tudi F. Ž., ki je povedal, da je sam dolžan približno 2.200.000,00 EUR. Neprepričljive so zato pritožbene trditve, da že višina zneska kaže na to, da je bil Dogovor podpisan pod prisilo.

9. Višje sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik podpisal Dogovor s tako napako volje, ki bi lahko pripeljala do njegove razveljavitve. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz teoretičnih izhodišč, da za izpodbojnost posla na podlagi 45. člena OZ ne zadostuje vsak strah, ampak da mora groziti resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Tožnik ni niti trdil, da bi bil tako resnih groženj deležen on sam, ampak naj bi bile le posredne; oseba z imenom M. naj grozila drugemu tožencu, ki je le to zanikal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnik vložil predmetno tožbo dva dni pred iztekom roka iz prvega odstavka 99. člena OZ, čeprav je ves čas (tudi v pritožbi) trdil, da je bil grožnjam in sili izpostavljen že pred podpisom notarskega zapisa in celo v notarski pisarni. Pravilno je bilo zato v dokazni zaključek glede groženj in strahu vključeno tudi dejstvo, da je tožnik s tožencema normalno komuniciral še po sklenitvi notarskega zapisa in nenazadnje v elektronskem sporočilu z dne 10. 9. 2010 priznal tožencema, da jima dolguje celo večji znesek od tistega, zapisanega v notarskem zapisu.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je zaradi povedanega pravilna tako v dejanskem kot v materialnopravnem pogledu.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).