Jedro

Vprašanje veljavnosti očetovstva kot predhodno vprašanje, se lahko ugotavlja le po postopku, predpisanem v ZZZDR in pod pogoji, kot jih določa ZZDZR, v pravdnem postopku. Tožba, na vložitev katere se napoti oseba, katere pravico zapuščinsko sodišče šteje za manj verjetno, glasi le na ugotovitev, da je pokojni zapustničin sin njun oče in ne na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremeni tako, da se A. G. in M. R. napotita na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je pokojni sin zapustnice R. A. njun oče. Nadaljnja pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zapuščinska obravnava po pokojni N. A. prekine, A. G. in M. R. pa napotita na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici, pri čemer morata tožbo vložiti v 30. dneh po pravnomočnosti tega sklepa zoper zakonite dediče I. K., A. A., S. A. U. in R. A. ter zoper oporočna dediča ZD S. in SB N. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prekinitev postopka traja do pravnomočnega zaključka pravde ter A. G. in M. R. opozorilo, da v kolikor v določenem roku ne bosta ravnala po napotilu tega sklepa, se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in se dokončala ne glede na zahtevka, s katerima ju je sodišče napotilo na pravdo.

2. Navedeni sklep sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijala dedinja S. A. U. V pritožbi je zatrjevala, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti ter navajala, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi neresničnih navedb brata R. A.. S sestro sta le opozorili, da oni nimata pravice odločati ali A. G. in M. R. pripada dedna pravica po N. A. ter priložili izpiska iz rojstnih matičnih knjig zanju. Iz slednjih je razvidno, da ime očeta nimata vpisana. Glede na določila 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki so glede tožb za ugotovitev očetovstva jasna, tožba, na katero je sodišče prve stopnje v III. točki sklepa napotilo, ni potrebna. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zapuščinski postopek zaključi tako, da samo odloči o dedni pravici A. G. in M. R. ter da odloči v skladu z oporoko zapustnice z dne 15. 1. 2013, o delu zapuščine izven oporoke pa odloči v skladu z zakonom.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V kolikor pritožnica s pritožbenim povzemanjem določbe člena 92 ZZZDR želi poudariti časovne omejenosti, ki iz navedenih členov izhajajo za tožbeno uveljavljanje ugotovitve očetovstva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je besedilo prvega in drugega odstavka navedenega člena zaradi odločitev Ustavnega sodišča RS drugačno, kot ga navaja, ravno v določitvi časa, v katerem je vložitev tožb na ugotovitev očetovstva dopustna. Tako glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 101/2007), ki je razveljavila v prvem odstavku besedilo “vendar najkasneje 5 let od dneva, ko postane polnoletna, in odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 84/2012), ki je razveljavila v drugem odstavku navedenega člena besedilo “vendar najkasneje 1 leto po njegovi smrti”, določila prvega in drugega odstavka 92. člena ZZZDR ne določajo (več) časovne omejitve, v kateri je mogoče s tožbo zahtevati ugotovitev očetovstva. Pritožničino pritožbeno zatrjevanje o nepotrebnosti prekinitve zapuščinskega postopka, v kolikor sklicevanje na 92. člen ZZZDR pomeni zatrjevanje o nepotrebnosti zaradi poteka časovnih rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva, je tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč z navajanjem določb členov 210 in 213 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pravilno pojasnilo pravno podlago, ki zapuščinskemu sodišču v primeru spornosti dejstev, od katerih je odvisna pravica do dediščine, nalaga prekinitev zapuščinskega postopka in zaradi odločitve o predhodnem vprašanju napotitev na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

5. Utemeljene pa so pritožbene trditve, v kolikor navajanje določb 92. člena ZZZDR pomeni poudarjanje vsebine zahtevka oziroma tožbe, ki ga lahko kot predhodno vprašanje v zvezi s spornimi dejstvi, od katerih je odvisen obstoj dedne pravice, ali nekomu pripada pravica do dediščine na podlagi vstopne pravice kot potomcu (otroku) otroka zapustnice, uveljavlja v pravdnem postopku. Vprašanje veljavnosti očetovstva kot predhodno vprašanje, se lahko ugotavlja le po postopku, predpisanem v ZZZDR in pod pogoji, kot jih določa ZZDZR, v pravdnem postopku. Glede na določbo 92. člena ZZZDR se lahko tožba, na vložitev katere se napoti oseba, katere pravico zapuščinsko sodišče šteje za manj verjetno, glasi le na ugotovitev, da je pokojni zapustničin sin R. A. njun oče in ne na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi pritožnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v vsebini napotitvenega zahtevka pod točko II. izreka sklepa spremenilo tako, da je besedilo na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici N. A., nadomestilo z besedilom, da se ugotovi, da je pokojni zapustničin sin R. A. njun oče. Nadaljnjo pritožbo pritožnice je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).