Jedro

Nesporno dejstvo, da sporni kletni prostor nikoli ni bil vpisan v zemljiško knjigo v korist tožeče stranke in na revizijski stopnji neizpodbojno dejstvo, da ta nepremičnina ni bila predmet prodajne pogodbe z dne 22.1.1992, utemeljujeta sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, izhajajočega iz pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini.

Pravotvorno dejstvo, ki omogoča pravni sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, izhajajočega iz originarne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, pa je okoliščina, da tožeča stranka v obdobju, ko je imela nepremičnino v posesti, nikoli ni bila v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica 12,50 m2 velikega poslovnega prostora v kleti stanovanjske hiše v P., T. 4, stoječe na parc. št. ... k.o. ... Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 221.430 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2003 do plačila. Zaključilo je, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ker nikoli ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo. Prav tako pa je zaradi slabe vere tožeče stranke izključeno priposestvovanje.

Sodišče druge stopnje je iz razlogov, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP). Navaja, da je tožbo utemeljevala s tem, da je po pogodbi z dne 22.1.1992 kupila stanovanje, ki obsega 119,98 m2, da pa se je z aneksom z dne 18.6.1999 razčistilo, da se na njeno stanovanje nanaša le 107,48 m2, na sporni kletni prostor pa 12,5 m2, kar skupaj znaša 119,98 m2. Po drugi strani je tožena stranka po pogodbi z dne 10.2.1992 kupila stanovanjsko hišo, ki obsega 111,35 m2, torej stanovanjsko hišo brez spornega kletnega prostora. Ves čas je tožeča stranka tudi poudarjala, da je sporni kletni prostor uporabljala, in sicer pred in po sklenitvi prodajne pogodbe, medtem ko ga tožena stranka ni nikoli imela v posesti. Med pravdnima strankama je pred pravdo potekal postopek po predlogu tožeče stranke za mirno rešitev zadeve. Ker tožena stranka več kot deset let po sklenitvi prodajne pogodbe ni ukrenila ničesar, da bi sporno nepremičnino dobila v posest, ne more več zahtevati izročitve nepremičnine. Navedbe v sodbi, da najemnik najete stvari ne poseduje kot svoje in najem ne more privesti do priposestvovanja "in da je priposestvovanje prostora v družbeni lastnini izključeno" , so brezpredmetne. Občina toženi stranki ni mogla prodati spornega prostora, saj ga je že prej prodala tožeči stranki. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj o relevantnih dejstvih nima razlogov, nekatere njene trditve pa so v nasprotju same s seboj.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Meni, da tožeča stranka sodbo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljen revizijski razlog. Tožena stranka je na kletnem prostoru pridobila lastninsko pravico z odplačnim pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo, nasprotno pa tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila ne s pravnim poslom ne na podlagi samega zakona. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka glede sestave odločbe ni podana.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zgrešeno je revizijsko stališče, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje "nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so nekatere trditve v nasprotju same s seboj", "izrek izpodbijane sodbe pa je nerazumljiv". Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata. Skleniti je torej mogoče, da nestrinjanje tožeče stranke z uporabo materialnega prava ali z dokazno oceno nižjih sodišč ne more prerasti v kritiko postopka.

Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo vprašanja, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na kletnem prostoru v stanovanjski hiši v P. na T. 4, so:– tožeča stranka je s prodajno pogodbo z dne 22.1.1992 kupila stanovanje v izmeri 119,98 m2 v stanovanjski hiši v P. na P. 2; – sporna klet se nahaja v drugi stanovanjski hiši na naslovu ...;– celotno stanovanjsko hišo na T. 4 sta kupila toženca s prodajno pogodbo z dne 10.2.1992, na podlagi katere je bila že v letu 1992 vknjižena lastninska pravica v njuno korist; – sporni kletni prostor ni bil predmet prodajne pogodbe, ki sta jo 22.1.1992 sklenila tožnica in Občina P.; – tožnica je bila do 22.1.1992 najemnica spornega kletnega prostora.

Pravilen je materialnopravni sklep nižjih sodišč, da tožeča stranka na spornem kletnem prostoru ni pridobila lastninske pravice, in sicer s stališča obeh pravnih podlag, iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva utegnila izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Za učinkovit pravnoposlovni prenos lastninske pravice morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (1) obstajati mora veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico; (2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost; (3) obstajati mora razpolagalni pravni posel; (4) izpolnjeni morajo biti drugi z zakonom določeni pogoji. Takšen dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah - vpis v zemljiško knjigo - je predpisoval 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, ZTLR), ki ga je treba uporabiti za sporno pravno razmerje. Nesporno dejstvo, da sporni kletni prostor nikoli ni bil vpisan v zemljiško knjigo v korist tožeče stranke in na revizijski stopnji neizpodbojno dejstvo, da ta nepremičnina ni bila predmet prodajne pogodbe z dne 22.1.1992, utemeljujeta sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, izhajajočega iz pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini.

Pravotvorno dejstvo, ki omogoča pravni sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, izhajajočega iz originarne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (četrti odstavek 28. člena ZTLR), pa je okoliščina, da tožeča stranka v obdobju, ko je imela nepremičnino v posesti, nikoli ni bila v dobri veri. V času trajanja najemnega razmerja (do 22.1.1992) je namreč vedela oziroma mogla vedeti, da ni upravičena imeti nepremičnine v posesti kot svoje, njena dobra vera pa je bila izključena tudi po tem trenutku, saj neobstoj derivativne podlage za pridobitev lastninske pravice napotuje vsaj na zaključek o malomarnem ravnanju tožeče stranke, ki je imelo za posledico njeno nepoznavanje dejstev glede lastništva nepremičnine.

Povsem brezpredmetne so revizijske navedbe o pasivnosti tožene stranke pri izvrševanju lastninske pravice. Lastninska pravica ne zastara, zato tudi lastninska tožba ne zastara (tretji odstavek 37. člena ZTLR).

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.