Jedro

V tarifi 3102 je navedeno »nagrada za narok«, to pomeni, da ni uporabljena množinska oblika. Zakonodajalec je naredil zelo očitno razliko pri nagrajevanju odvetnikov za udeležbe na narokih, če gre za kazenski postopek, v primerjavi z udeležbo odvetnikov na narokih v upravnih sporih, delovnih sporih in v (ne)pravdnih postopkih. Tako jasno jezikovno razlikovanje med ureditvijo tega vprašanja za kazenski postopek in za druge nekazenske postopke ne daje dovolj prostora za to, da bi sodišče to, kar velja za kazenski postopek, razširilo tudi na postopek v zvezi s tožbo zaradi priposestvovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na predlog odvetnika z dne 18. 6. 2010, da se mu odmerijo nagrada in stroški zastopanja upravičenca, na podlagi 2. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-UPB1) v zvezi s 4. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2) odločila, da se A.A., odmeri nagrada in stroški zastopanja v višini 486 EUR. Odvetnik A.A. je bil z odločbo določen za izvajanje pravne pomoči upravičencu, in sicer za pravno svetovanje v zvezi s priposestvovanjem njive na parc. št. 2036 k.o. ... in po pisnem mnenju in priporočilu odvetnika vložitev morebitnih vlog, za kar je prejel napotnico. Odvetnik je na sodišče dne 27. 10. 2009 poslal izdelano pisno mnenje in priporočilo, na podlagi katerega je bila dne 30. 10. 2009 izdana napotnica za sestavo in vložitev tožbe zaradi priposestvovanja parc. št. 2036 k.o. ... Odvetnik je dne 18. 6. 2010 pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči po napotnici z dne 30. 10. 2009, ki jih je opravil za upravičenca, in sicer 378,30 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 349,20 EUR nagrade za narok dne 23. 3. 2010 po tar. št. 3102, 3489,20 EUR nagrade za narok dne 1. 6. 2010 po tar. št. 3102, 349,20 EUR nagrade za narok dne 15. 6. 2010 po tar. št. 3102, 20 EUR pavšalni znesek po tar. št. 6002 in 20 % DDV po tar. št. 6007. Upoštevajoč podatke v spisu, opr. št. Bpp 629/2009 in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67-2876/08 z dne 4. 7. 2008) tožena stranka ugotavlja, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Zato je odvetniku priznala in odmerila stroške po členu 36 ZOdvT 200,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 184,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZodvT, 20 EUR za poštne in TK storitve po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV v znesku 81 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT. Odvetnik je tako upravičen do 486 EUR nagrade.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka napačno uporabila Zakon o odvetniški tarifi in tožniku odmerila bistveno premalo nagrade oziroma stroškov, kot to izhaja tudi iz obrazložitve samega sklepa z dne 22. 7. 2010, prav tako pa niti ni navedla oziroma iz izreka napadenega sklepa ni razvidno, da bi višje stroške, ki so bili sicer priglašeni, kakorkoli zavrnila. Tožnik je potem, ko je bil postopek na prvi stopnji končan, v roku 8 dni toženi stranki posredoval napotnico, skupaj s stroškovnikom in prilogami (napotnica je bila vrnjena dne 18. 6. 2010, sklep o nagradi in stroških zastopanja pa vročen šele dne 16. 8. 2010). Tožnik je priglasil stroške, ki jih v tožbi navaja z navedbo tarifne številke. Pravi, da akt ni obrazložen, tako da se ga ne da niti preizkusiti oziroma celo o njem ni z ničemer odločeno. Sodišče je tožniku kljub temu, da je zastopal stranko na treh narokih, to je dne 23. 3. 2010, dne 1. 6. 2010 in dne 15. 6. 2010 (predložil je tudi fco zapisnikov z narokov), priznalo le stroške enega naroka, kar pa je v popolnem nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi, sploh pa tudi v nasprotju s samo sodno prakso sodišč, ki priznavajo stroške, v kolikor se je postopek začel po 1. 1. 2009, torej odkar je v veljavi nova odvetniška tarifa, za vsak narok posebej, koliko narokov pač je, kar mora upoštevati tudi tožena stranka oziroma služba za brezplačno pravno pomoč. Za pravdni postopek, kar je bil postopek P 154/2009 Okrajnega sodišča v Krškem, se uporablja 3. del tarife, kjer pa je v opombah 3, pod točko (2) določeno, da nastane nagrada za narok za zastopanje stranke na naroku, torej ni nikjer določeno ne v opombah – kot pojasnilu, kot tudi ne v tar. št. 3012 – nagrada za narok, da se prizna in odmeri le ena nagrada za narok, ne glede na to, kolikor narokov je bilo. Svoje napačne odločitve niti ni obrazložila, torej ni z ničemer pojasnila, zakaj je priznala le stroške za en narok, čeprav so bili trije naroki. V predmetnem postopku so bili razpisani in opravljeni 3 naroki, zato so bili tudi priglašeni stroški za 3 naroke. Dne 23. 3. 2010 je bil razpisan poravnalni narok in 1. narok za glavno obravnavo, nato je bil narok z obravnavo dne 1. 6. 2010 in nato še narok dne 15. 6. 2010, ko je bil postopek končan. Sicer je res, da je na zapisniku navedeno „zapisnik o glavni obravnavi...“, vendar pa so v okviru glavne obravnave, opravljeni 3 naroki, Zakon o odvetniški tarifi oz. priloga – tarifa pa govori o narokih in ne o glavni obravnavi.

Sicer pa je tožena stranka očitno takšno novo stališče, glede nepriznavanja stroškov za naroke, uporabila sedaj, saj je prej priznavala stroške za vsak narok, kot npr. tudi v pravnomočnem sklepu Bpp 789/2009 z dne 15. 4. 2010 in se tožnik sprašuje, čemu sedaj takšno stališče tožene stranke, saj do sedaj tudi s strani tožene stranke ni bilo nobenega dvoma o tem, da se priznajo stroški za vsak posamezen narok, pri čemer niti ni nepomembno, da je že sam ZOdvT določil primere, kdaj se šteje, da gre za npr. za nagrado samo za en narok glede udeležbe na do treh narokih (to je npr. pojasnilo pod točko 3 pri tar. št. 4102). Prav tako ni nobenega razloga, da sodišče ne bi priznalo priglašenih stroškov po tar. št. 2100 in 2200, saj je tožnik upravičen tudi do povračila teh stroškov, sploh pa ni sodišče z ničemer obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo oziroma o teh priglašenih stroških v samem sklepu ni nobenega govora, čeprav so bili priglašeni in se sam sklep niti ne da z ničemer preizkusiti. Predlaga zaslišanje tožene stranke. Predlaga, da sodišče sklep odpravi oziroma razveljavi in da se pošlje toženi stranki v ponovno odločanje, da pravilno odmeri priglašene stroške tožnika in odmeri ter prizna vse nastale priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki s plačilom v 15 dneh po prejemu same sodne odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka toženi stranki dne 18. 6. 2010 z dopisom dostavila dve napotnici in dva stroškovnika, in sicer stroškovnik Bpp 629/2009 z dne 21. 10. 2009 in stroškovnik Bpp 629/2009 z dne 30. 10. 2009. Tožena stranka je v napadenem sklepu odločila po dostavljeni napotnici in stroškovniku Bpp 629/2009 z dne 30. 10. 2009, kar je razvidno iz obrazložitve napadenega sklepa. Glede dostavljene napotnice in stroškovnika Bpp 629/2009 z dne 21. 10. 2009 pa je tožena stranka dne 22. 7. 2010 izdala odredbo, da se odvetnika pozove, da toženi stranki sporoči okoliščine glede priglasitve stroškov po napotnici z dne 21. 10. 2009 skladno s 5. odstavkom 40. člena ZBPP ter poziv, da priglasi stroške po tej napotnici skladno z ZOdvT za izvensodne storitve po 3. poglavju Brezplačna pravna pomoč za izvensodne storitve (tožena stranka je priglasila stroške po tar. št. 2100 in 2200 ZOdvT), ki pa po pomoti ni bila poslana toženi stranki navedenega dne, temveč šele dne 15. 9. 2010. Glede na navedeno o stroških tožeče stranke po napotnici dne 21. 10. 2009 še sploh ni bilo odločeno. Stroški po stroškovniku in napotnici z dne 30. 10. 2009, po tar. št. 3102 ZOdvT, pa so bili obračunani skladno s tarifo in pravnim mnenjem št. 007-346/2008/78. V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2385/2010 dne 1. 9. 2010 izdalo sodbo, iz katere jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je tožeči stranki priznalo nagrado za vsak narok, ki je bil opravljen v zadevi in ne skupaj eno nagrado za vse naroke (kar je storila tudi tožena stranka), odločilo pravilno, kar posledično glede na samo sodno prakso, pomeni, da je tožnik v predmetni zadevi upravičen do povrnitve stroškov in nagrade za vsak narok, kot so bili priglašeni v Bpp 629/2009 in ne skupaj eno nagrado za vse tri naroke (za narok dne 23. 3. 2010, dne 1. 6. 2010 in dne 15. 6. 2010), saj ni v predmetni zadevi razloga za drugačno stališče oziroma obravnavanje tožnika. Prilaga sodbo opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010 Višjega sodišča v Ljubljani, iz katere je razvidno vse zgoraj navedeno in predlaga naslovnemu sodišču, da stališče pritožbenega sodišča upošteva tudi v predmetni zadevi, sploh glede na načelo uporabe enotne sodne prakse in tudi glede na določila ZOdvT, kot vse je bilo že poudarjeno, iz katerih nedvomno izhaja, da se prizna nagrada za vsak narok posebej, saj se še enkrat poudarja, da je v zakonskih določilih govor o naroku in ne glavni obravnavi in se prav gotovo lahko glavna obravnava opravi na več narokih, zato je gotovo edino pravilno in sprejemljivo stališče Višjega sodišča v Ljubljani.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka bi sicer lahko v izreku izpodbijane odločbe odločila tudi tako, da bi zdajšnjemu besedilu dodala, da se v preostalem delu do zahtevane višine nagrade in stroškov zahtevek odvetnika zavrne. Vendar pa priznanje nagrade in stroškov v višini 486 EUR v izpodbijanem sklepu povsem jasno pomeni – v povezavi z izrekom skladno obrazložitvijo – da s tistim delom zahtevka za nagrado in stroške, ki presega znesek 486 EUR, tožnik ni uspel. Zato s tega vidika ni podana kršitev določila 2. odstavka 207. člena ter 1. in 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami v zvezi z določilom 2. odstavka 34. člena ZBPP).

V obravnavanem upravnem sporu med strankama ni sporno dejansko stanje, ampak materialno pravno vprašanje. Po določilu 6. odstavka 30. člena ZBPP je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. ZOdvT ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali je tožnik upravičen za plačilo nagrade za vsak narok posebej v nekazenskih zadevah. Iz 2. člena ZOdvT izhaja, da so stroški odvetniške storitve sestavljeni iz nagrade in izdatkov. Nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače (1. odstavek 14. člena ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat na vsaki stopnji (2. odstavek 14. člena ZOdvT). Določilo 6. odstavka 14. člena ZOdvT sicer ureja razmejevanje med posameznimi dejanji in celotno zadevo, vendar iz teh določb ni mogoče izpeljati trdne interpretacije zakona glede plačevanja nagrad posameznih narokov v nekazenskem postopku. Po določilu 2. odstavka 3. člena ZOdvT se nagrade odmerijo po tarifi, ki je sestavni del ZOdvT. Sistematična in jezikovna metoda razlage Tarife daje dokaj jasen odgovor na predmetno interpretacijsko vprašanje. V tarifi 3102 (3. del – upravni spor) je navedeno »nagrada za narok«; to pomeni, da ni uporabljena množinska oblika in v nadaljevanju je navedeno, da »nagrada nastane tudi, če se postopek, v katerem je predpisan narok, zaradi ravnanja odvetnikove stranke zaključi brez oprave naroka.« V 4. delu Tarife, ki ureja kazenski postopek (opomba 4), pa je izrecno navedeno, da »nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo«. Nadalje je pod tarifno številko 4102 (točka 2) navedeno, da »več narokov ali dejanj na isti dan šteje za en narok ali eno dejanje«. To pomeni, da je zakonodajalec naredil zelo očitno razliko pri nagrajevanju odvetnikov za udeležbe na narokih, če gre za kazenski postopek, v primerjavi z udeležbo odvetnikov na narokih v upravnih sporih, delovnih sporih in v (ne)pravdnih postopkih. Tako jasno jezikovno razlikovanje med ureditvijo tega vprašanja za kazenski postopek in za druge nekazenske postopke ne daje dovolj prostora za to, da bi sodišče to, kar velja za kazenski postopek, razširilo tudi na postopek v zvezi s tožbo zaradi priposestvovanja, še posebej, ker bi tudi teleološka metoda razlage lahko podprla v določenem smislu razlago, ki jo je zavzela tožena stranka; teleološka razlaga v določenem delu namreč govori za to, da je tudi odgovornost na odvetnikih, da stremijo k čim bolj strnjenemu obravnavanju postopkov v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja. Dejstvo, da lahko pride v določenih primerih do razpisov več narokov iz razlogov, na katere odvetniki nimajo objektivnega vpliva, česar pa tožnik v predmetni zadevi niti ne zatrjuje, pa gledano v celoti ne zadošča za sprejem interpretacije, ki jo zagovarja tožnik in tudi ne vzbuja zadostnih pomislekov sodišča, da bi moralo zaradi tega sodišče prekiniti postopek po 156. členu Ustave. Tožnik protiustavnosti Tarife oziroma ZOdvT tudi ne uveljavlja. Tožnik se sicer v tožbi sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2385/2010, vendar pa je v bazi sodb slovenskih sodišč tudi veliko sodb (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 3969/2010 z dne 26. 1. 2011, II Cp 2502/2010 z dne 30. 9. 2010, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi Pdp 903/2009 z dne 3. 2. 2010), kjer so sodišča zavzela takšno stališče, kot ga je tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Tudi Upravno sodišče ima glede obravnavanega vprašanja že uveljavljeno upravno-sodno prakso, saj je enako stališče in interpretacijo, kot v tej zadevi, zavzelo tudi v sodbah v zadevah I U 1376/2010-9 z dne 13. 4. 2011, I U 1769/2010 z dne 4. 5. 2011 in I U 1186/2010 z dne 4. 5. 2011. Za enotno sodno prakso v Sloveniji pa skrbi Vrhovno sodišče RS (1. odstavek 109. člena Zakona o sodiščih).

V odgovoru na tožbo je tožena stranka pojasnila, da je v tej zadevi odločala samo na podlagi napotnice z dne 30 10. 2009 in da je odločanje o napotnici z dne 21. 9. 2009 predmet drugega postopka. To ustreza podatkom v spisu, saj je tožnik postavki nagrada po tar. št. 2100 in 2200 podal v napotnici z dne 21. 9. 2009 in ne v napotnici z dne 30. 1. 2009, ki je del predmetnega postopka. Tožnik na to pojasnilo tožene stranke ni odreagiral, čeprav se nanaša na tožbeni ugovor glede neobrazložene odločitve v zvezi z nagrado po tar. št. 2100 in 2200, zato ga je očitno opustil. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1) in sicer brez glavne obravnave, kajti v predmetni zadevi je bilo sporno samo materialnopravno vprašanje, tožnik pa v predlogu za razpis glavne obravnave ni navedel, kako bi lahko zaslišanje strank vplivalo na interpretacijo materialnega prava (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).