Jedro

Toženo stranko bi kot poslovodjo pri sklenitvi pogodbe o poslovodenju lahko zastopala le skupščina družbenikov, vendar je ni. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Pogodba bi lahko obveljala le, če bi tožena stranka od tožeče oziroma skupščine družbenikov zahtevala, da se v primernem roku izreče, ali pogodbo odobrava ali ne (drugi odstavek 73. člena OZ), česar tožena stranka ni niti zatrjevala. Glede na to, da skupščina družbenikov Pogodbe in Aneksa ni odobrila, je treba skladno s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteti, da nista bila sklenjena.

Položaj pri pogodbi, za katero OZ določa, da ne nastane (tretji odstavek 73. člena) je enak kot pri pogodbi, za katero izrecno določa, da je nična. Zato se neveljavnost neobstoječih pogodb sodno uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,97 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost Pogodbe o poslovodenju družbe A. d. o. o. z dne 7. 2. 2013, sklenjene med družbo A. d. o. o. in B. B. in Aneksa 1 k tej pogodbi z dne 6. 1. 2013 (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 dalje (II. točka izreka) ter v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 6.576,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa v roku 15 dni naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke s pritožbenim postopkom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva ugotovitev ničnosti Pogodbe o poslovodenju družbe A. d. o. o. z dne 7. 2. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba) in Aneksa 1 k tej pogodbi z dne 6. 1. 2013 (v nadaljevanju: Aneks), ki ju je tožena stranka kot zakoniti zastopnik tožeče stranke podpisala sama s seboj kot poslovodjo tožeče stranke. Od tožene stranke zahteva tudi povrnitev 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki si jih je tožena stranka izplačala dne 24. 9. 2014 iz bančnega računa tožeče stranke.

6. Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali Pogodba in Aneks predstavljata veljavno pravno podlago za izplačilo 50.000,00 EUR toženi stranki. Sodišče prve stopnje je Pogodbo in Aneks štelo za nična zaradi nedopustne pogodbene podlage, saj je tožena stranka v nasprotju z moralnimi načeli Pogodbo in Aneks sklenila sama s seboj, brez soglasja tožeče stranke.

7. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 5. alineji 505. člena določa, da o postavitvi in odpoklicu poslovodij odločajo družbeniki. Od postavitve poslovodje je treba razlikovati sklenitev pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje, ki je lahko sklenjena kot pogodba o zaposlitvi ali kot pogodba civilnega prava. ZGD-1 v tretjem odstavku 515. člena določa, da se glede zahtevkov iz pogodbe o opravljanju funkcij poslovodje, uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja. Ne ureja pa, kateri organ lahko v d. o. o. sklene pogodbo o opravljanju funkcije poslovodje. Navedeno ureja tretji odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da če se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa „lastnik“. V d. o. o. „lastnika“ predstavlja skupščina družbenikov. Smisel te določbe je v varstvu (premoženja) družbe v primeru nasprotja koristi oziroma kolizije interesov pri zastopanju. Tudi skladno z 38.a členom ZGD-1 se mora poslovodja izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi. Omenjena določila ZDR-1 zato lahko uporabimo tudi v primeru, ko je pogodba o opravljanju funkcije poslovodje sklenjena kot pogodba civilnega prava in ne kot pogodba o zaposlitvi. Nevarnost za družbo, če bi se poslovodji dovolilo, da bi pogodbo o zaposlitvi ali drugo pogodbo, na podlagi katere pridobi določene premoženjske ali druge pravice oziroma ugodnosti, če bi jih sklepal sam s seboj, bi bila prevelika.1

8. Na omenjena pravila se je pravilno sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je ugotovilo, da skupščina družbenikov tožeče stranke ni sprejela nobenega sklepa o podelitvi mandata toženi stranki za sklenitev pogodbe o poslovodenju, česar pritožba ne izpodbija. Toženo stranko bi kot poslovodjo pri sklenitvi Pogodbe o poslovodenju lahko zastopala le skupščina družbenikov, vendar je ni. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pogodba bi lahko obveljala le, če bi tožena stranka od tožeče oziroma skupščine družbenikov zahtevala, da se v primernem roku izreče, ali pogodbo odobrava ali ne (drugi odstavek 73. člena OZ), česar tožena stranka ni niti zatrjevala. Glede na to, da skupščina družbenikov Pogodbe in Aneksa ni odobrila, je treba skladno s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteti, da nista bila sklenjena. Na to ugotovitev ne vpliva v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožena stranka lastnik družbe H. d. o. o., ki je bila v času sklenitve Pogodbe in Aneksa večinska lastnica tožeče stranke in bi glede odločitve o podpisu Pogodbe in Aneksa preglasovala drugega družbenika. Pooblastilo oziroma odobritev Pogodbe in Aneksa bi kot „lastnik“ lahko dala le skupščina družbenikov, ki svoje odločitve sprejema v obliki sklepov. Ne glede na lastniško strukturo družbenikov, bi skupščina za veljavnost pooblastila oziroma odobritve Pogodbe in Aneksa tovrstni sklep v formalni obliki morala sprejeti. Ker tovrstni sklep ni bil sprejet, je Pogodbo in Aneks treba šteti za neobstoječa. 9. Položaj pri pogodbi, za katero OZ določa, da ne nastane (tretji odstavek 73. člena) je enak kot pri pogodbi, za katero izrecno določa, da je nična. Zato se neveljavnost neobstoječih pogodb sodno uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.2 Sodišče prve stopnje je torej pravilno, a iz napačnih materialno pravnih razlogov, ugodilo zahtevku na ničnost Pogodbe in Aneksa.

10. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za ugotovitev ničnosti, temveč ugotovitev ničnost zahtevala le kot predhodno vprašanje. Iz tožbenega predloga (list. št. spisa 7) je jasno razvidno, da je tožeča stranka predlagala tudi ugotovitev ničnosti. Navedeno je tožeča stranka izpostavila tudi v IV. točki prve pripravljalne vloge (list. št. spisa 28), tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zapisala, da tožnica zahteva z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da sodišče ugotovi ničnost, zato ji ni bila prikrajšana pravica do izjavljanja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka za postavitev zahtevka za ugotovitev ničnosti navajati in izkazati pravni interes, ki je pogoj za ugotovitveno tožbo, skladno z drugim odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja kakšno pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (tretji odstavek 181. člena ZPP).

11. Ker se torej šteje, da Pogodba in Aneks nista bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ), plačilo 50.000,00 EUR pa je bilo izvedeno na njuni podlagi, je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke in je prejeto dolžna vrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ).

12. V primeru zahtevkov na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi velja splošni petletni zastaralni rok (prvi odstavek 346. člena OZ). Med strankama ni sporno, da je za izplačilo tožeča stranka izvedela najkasneje 13. 10. 2014, to je na dan, ko je zasedala skupščina in na kateri se je pod šesto točko dnevnega reda obravnavalo uveljavljanje zahtevka proti B. B. za vtoževani znesek. Tožba je bila vložena 5. 4. 2018, kar je pred potekom petletnega zastaralnega roka. Ker zahtevek ni zastaral, se kot nepomembne izkažejo tudi pritožbene navedbe o zastaranju odškodninskega zahtevka ter pretrganju zastaranja. Prav tako so zato, ker je tožena stranka dolžna prejeti znesek vrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, nepomembne pritožbene navedbe v zvezi izpolnitvijo predpostavke po osmi alineji 505. člena ZGD-1. 13. Glede na to, da je bilo treba zahtevku za ugotovitev ničnost ugoditi na podlagi pomanjkanja ustreznega sklepa skupščine družbenikov, zaslišanje prič (C. C., D. D. in odvetnika E. E.), ki bi dokazovale, kakšno je bilo razmerje med toženo stranko in F. F. (o križnem podpisovanju pogodbi), ni bilo potrebno. To je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo z utemeljitvijo, da je bilo pomembno dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da navedbe tožene stranke v zvezi z razmerji med njim in F. F. za ta pravdni spor niso relevantne, zato tudi dokazov v zvezi s tem ni bilo dolžno izvajati (prvi odstavek 213. člena ZPP). Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeliti do zapisnikov o zaslišanju predlaganih prič, v katere je sicer vpogledalo v postopku izvajanja dokazov. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroških. Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.3 V točki 30 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je sodišče tožeči stranki priznalo priglašene stroške po njenem specificiranem stroškovniku na listovni številki spisa 161. Ker iz pritožbe ni razbrati, da se s priznanjem katere izmed postavk po omenjenem stroškovniku ne strinja, je pritožbeno sodišče tudi sklep o stroških potrdilo.

15. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 1.125 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 839,97 EUR.

1 Primerjaj VSL sodba I Cpg 1332/2015 z dne 14. 9. 2016, VSRS sodba II Ips 85/2017 z dne 8. 11. 2016. 2 dr. N. Plavšak, v: dr. N. Plavšak (ur.), Obligacije, splošni del: Komentar splošnega dela obligacijskega zakonika (1. do 434. člen in 1012. do 1049. člen), Tax-Fin-Lex, Abc Nepremičnine, Ljubljana 2020, str. 410, 411. 3 VSRS Sklep III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2014.