8. 9. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Roberta Carvelya, Poljčane, na seji 8. septembra 2022

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 20415/2016 z dne 28. 3. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 20415/2016 z dne 29. 3. 2018 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. I K 20415/2016 z dne 30. 5. 2017 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. I K 20415/2016 z dne 30. 5. 2017 obsojen za kaznivo dejanje nevarne vožnje po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je bila določena kazen eno leto in pet mesecev zapora, ob upoštevanju kazni osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 26. 9. 2014 kot vnaprej določene pa mu je Okrajno sodišče v Kopru nato izreklo enotno kazen dve leti zapora, varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije in prepoved izdaje novega dovoljenja za obdobje pet let. Pritožbi tako zagovornika kot pritožnika je Višje sodišče s sodbo št. II Kp 20415/2016 z dne 29. 3. 2018 zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sodbo št. I Ips 20415/2016 z dne 28. 3. 2019 pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo, razveljavilo odločbi o preklicu pogojne obsodbe in izreku enotne kazni ter pritožniku na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, v preostalem delu pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 15., 19., 22., 23., 27., 28., 29. in 30. člena Ustave. Med drugim naj bi prvostopenjsko sodišče prekršilo privilegij zoper samoobtožbo, ker naj bi v obrazložitvi odločbe o izreku varnostnega ukrepa zapisalo, da "iz odnosa obdolženca do posledic takega kaznivega dejanja ne izhaja, da storjeno dejanje obžaluje". Prav tako naj bi bila pritožniku zaradi nevštevanja časa, prestanega v hišnem priporu, in časa, ko mu je bilo v kazenskem postopku začasno odvzeto vozniško dovoljenje, v izrečeno zaporno kazen oziroma varnostni ukrep kršena pravica do osebne svobode, načelo zakonitosti ter pravica do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Vrhovno sodišče naj bi pri obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti kršilo pritožnikovo pravico do izjavljanja, ker naj bi pravilo, da se sme vložnik na kršitve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi,[1] uporabilo tudi za primer, ko se je pritožnik skliceval na takšne kršitve zakona, ki po vsebini predstavljajo tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zato, ker naj ne bi vsebinsko presojalo dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnik poslal sicer po preteku zakonskega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, vendar v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pravočasno. Nazadnje pa pritožnik zatrjuje, da naj bi bilo prekršeno tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ker naj bi storil zgolj dva cestnoprometna prekrška in bil kljub temu obsojen na zaporno kazen.

3.Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 324. člena KZ-1. Po vsebini zatrjuje neskladje tega člena z načelom določnosti kot sestavino načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave), saj naj bi se zakonski znaki kaznivega dejanja nevarne vožnje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 v celoti prekrivali z zakonskimi znaki prekrškov iz 6. točke šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/10, 57/12, 63/13 – v nadaljevanju ZPrCP) in drugega odstavka 98. člena ZPrCP. Ker naj bi šlo pri prepovedanem ravnanju zgolj za prekrške, naj bi bil izpodbijani člen v neskladju s prvim odstavkom 28. člena Ustave tudi zato, ker za takšno ravnanje določa zaporno kazen.

4.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

5.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

6.Izpodbijani prvi odstavek 324. člena KZ-1 ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude v takih primerih je vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da bi moral pobudnik svoje trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). V obravnavani zadevi pobudnik ni izkazal, da bi očitke o protiustavnosti izpodbijane določbe, na kateri temeljijo sodbe v njegovem primeru, v rednem sodnem postopku izčrpal po vsebini. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Peti odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP).