Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 7/95-6

ECLI:SI:VSRS:1997:U.7.95.6 Upravni oddelek

denacionalizacijski upravičenec
Vrhovno sodišče
10. april 1997
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Delničarji so upravičenci do vrnitve ali kvotnega dela delniškega kapitala (aktive) v primeru, ko je bila podržavljena delniška družba in ne tudi v primeru, ko so delniški družbi bile podržavljene posamezne stvari (nepremičnine).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 19.12.1994 je tožena stranka zavrgla zahtevo L.V. za denacinalizacijo nepremičnin - grajskega kompleksa, umetnostnega in arhitekturnega spomenika, vl. št. 154, 250 in 253. V obrazložitvi sklepa tožena stranka ugotavlja, da so navedene nepremičnine bile podržavljene delniški družbi s sedežem v V. na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. V primeru delniške družbe se šteje za premoženje delniške družbe kapital, ki je bil razdeljen na alikvotne deleže (delnice), kot podržavljeno premoženje pa se šteje le čista aktiva družbe. Delniška družba je v času podržavljenja imela sedež v V., torej na območju Republike Hrvaške, kjer je bila tudi registrirana. Po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) pa je predmet vračanja premoženja, ki je bilo podržavljeno na območju Republike Slovenije. V obravnavani zadevi gre torej za vračanje premoženja nekdanjega podjetja, ki ob uveljavitvi ZDen ni delovalo na območju Republike Slovenije, zato ni pogojev za vračanje premoženja oziroma delniškega kapitala družbe, ker ni iskazana aktivna legitimacija za uveljavljani zahtevek.

Tožeča stranka "V.V., pokojni, zastopan po L.V." v tožbi navaja, da je premoženje delniške družbe obsegalo nepremičnine, kmetijska zemljišča in grad. Navedeno premoženje ni bilo odvzeto na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, zato tudi ni bilo mogoče ugotavljati čiste aktive družbe. Iz potrdila o državljanstvu Republike Hrvaške z dne 15.7.1993 izhaja, da je pokojni V.V. bil državljan Republike Hrvaške in torej tudi jugoslovanski državljan, zato je na podlagi 9. člena ZDen podana aktivna legitimacija. Nepravilna je tudi razlaga tožene stranke, da na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/93) delniška družba oziroma njeni delničarji niso upravičeni zahtevati vrnitve podržavljenega premoženja, saj iz nje izhaja le to, da v premoženjskem pogledu načelno ni mogoče delati razlik med fizičnimi in pravnimi osebami, zato jih je zakonodajalec dolžan enakopravno obravnavati. Ustava fizičnih in pravnih oseb, z izjemo tujcev, ne postavlja v različen položaj. Ker je podjetje bilo registrirano s sedežem v V., je ob upoštevanju takratne zakonodaje bila to domača pravna oseba in je tako upravičena do vrnitve premoženja. Ker je slovenska oblast odvzela premoženje, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, je tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev tega premoženja od Republike Slovenije oziroma njenih organov. To izhaja tudi iz načela enakosti pred zakonom, enakosti varstva pravic in pravice do povračila škode. V kolikor je bilo državljanom Jugoslavije odvzeto premoženje v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je bil državljan Republike Slovenije, Republike Hrvaške ali katerekoli druge republike, je za vrnitev premoženja pristojen upravni organ v Republiki Sloveniji. V obravnavani zadevi je z odločbo okrajne komisije za agrarno reformo občine bilo odvzeto premoženje delniški družbi, zato so na podlagi 3. točke 2. člena v zvezi s 13. členom ZDen "tožniki" upravičeni do vrnitve odvzetega premoženja. Iz navedenega sledi, da je materialno pravo bilo nepravilno uporabljeno, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo odločeno o zahtevi L.V. za denacionalizacijo nepremičnin grajskega kompleksa, vl. št. 154, 250 in 153. Zato je sodišče ne glede na opredelitev tožeče stranka v tožbi, vloženo tožbo obravnavalo kot tožbo L.V. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da so na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45) bile obravnavane nepremičnine podržavljene delniški družbi s sedežem v V., katere večinski delničar naj bi bil tožničin pravni prednik pokojni V.V. Po 3. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, navedenih v tem členu in točno je, da je med njimi v 2. točki naveden tudi zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Vrnitev spornih nepremičnin tožeča stranka zahteva iz naslova delničarstva svojega pravnega prednika. Upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb so delničarji oziroma družbeniki (13. člen). To pomeni, da so delničarji upravičenci do vrnitve njihovega premoženja, to je njihovega alikvotnega dela delniškega kapitala v primeru, ko je bila podržavljena delniška družba kot pravna oseba. Delničarji oziroma njihovi pravni nasledniki pa niso upravičenci v primeru, ko so bile delniški družbi podržavljene posamezne stvari (nepremičnine). Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni pogojev za vodenje denacionalizacijskega postopka, ker ni izkazano, da bi obravnavane nepremičnine bile podržavljene njenemu pravnemu predniku V.V. in zato na odločitev tudi ne more vplivati tožbena trditev, da je pok. V.V. bil državljan Republike Hrvaške in tudi jugoslovanski državljan. Glede na navedeno tako v obravnavani zadevi niti ni bistveno, če je delniška družba imela sedež v Republiki Hrvaški in zato sodišče na tožbene ugovore v zvezi s tem tudi posebej ne odgovarja.

O predlogu tožeče stranke na povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške.

Uveljavljeni tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia