Jedro

Ker gre za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, davčni organ ni imel druge možnosti kot da tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga v pretežnem delu zavrne. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in sklepom je Davčni urad Ljubljana zahtevek davčnega zavezanca za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo zavrgel, njegov zahtevek za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov pa zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik podal vlogo za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslovov prispevkov, navedenih v izreku. Na podlagi sedmega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) pa davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa dolga za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, oziroma ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti in fizične osebe, ki odgovarjajo za obveznosti družb za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti družb. Davčni organ je na podlagi podatkov, navedenih v vlogi in iz uradnih evidenc, ki se vodijo pri davčnem organu ugotovil, da je davčni zavezanec v obdobju od 4. 6. 2008 do 5. 2. 2010 opravljal dejavnost strojne inštalacije A.A. s.p. V konkretnem primeru se zahtevek zavezanca za davek nanaša na odpis ali delni odpis davčnega dolga, ki ga v skladu s sedmih odstavkom 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odpisati.

Z uveljavitvijo Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF) pa je prenehala pravna podlaga za odločanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje o zahtevkih za odpis, delni odpis ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDavP-2 pa se določbe 101. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Zato je bilo potrebno njegov del zahtevka, ki se nanaša na prispevke za zdravstveno varstvo, zavreči. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se strinja z odločitvijo davčnega organa v izpodbijanem sklepu in odločbi. Pri tem se sklicuje na 101. in 110. člen ZDavP-2. Glede tožnikovih navedb v pritožbi pa mu pojasnjuje naslednje. Glede na določbe ZDavP-2, ki onemogočajo odpis dolga, ki izvira iz opravljanja dejavnosti, davčni organ nima zakonske podlage, da bi takšen dolg lahko odpisal, ne glede na finančno ali zdravstveno stanje zavezanca. Dodatno pritožniku pojasnjuje, da ima možnost vložiti tudi vlogo za odlog plačila ali za obročno plačilo davčnega dolga. Pri tem se sklicuje na 101. in 103. člen ZDavP-2. Tožnik v tožbi poudarja, da ni sporno, da je kot nosilec obrti ostal dolžan prispevke za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in davek na dodano vrednost. Meni pa, da so pomembni razlogi, zakaj prispevkov ni plačeval. Pogodbeni partner podjetje B. d.o.o. mu je ostal dolžan približno 61.000,00 EUR. Da pa bi lahko iz omenjenega posla delo sploh opravil, je moral kupiti material in opraviti delo. Sam je dobil plačanega le 15 % vrednosti, zato upravičeno pričakuje odpis dolga. Z nakupom materiala je plačal tudi DDV za ves material, država pa še enkrat zaračunava DDV na izdane račune, ki niso bili plačani. Prispevke bi plačal, če bi dobil plačano delo, ki ga je opravil. Kakšnega drugega vira dohodkov pa nima. Je brez denarja in na zdravljenju, saj je zapadel v odvisnost od drog. Omogočiti mu je potrebno normalen povratek v družbo, da bo lahko začel novo življenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so osnova za odločitev, je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za odločitev so določbe sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa in po katerih davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davke, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti. Ker gre v konkretnem primeru nesporno za takšno vrsto davčnih obveznosti, to je za obveznosti iz opravljanja dejavnosti, davčni organ ni imel druge možnost kot da tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga v pretežnem delu zavrne. Pri tem je pravilno navedel tako pravno podlago kot razloge za odločitev. Pravilno je svojo odločitev obrazložil tudi v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje in v katerem je tožnikovo vlogo zavrgel. Sodišče zato razlogov izpodbijane odločbe ne navaja ponovno, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

Okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen. V nadaljevanju se potem odloča o tem ali so za odpis podani tudi vsebinski pogoji. Za tak primer pa pri tožniku ne gre, saj že zakon odpisa davčnega dolga v primerih, kot je tožnikov, ne dovoljuje. O tem kakšne siceršnje možnosti ima tožnik v zvezi s plačilom davčnega dolga, pa je tožnika v drugostopni odločbi poučila tudi tožena stranka.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa prav tako ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.