Jedro

Iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je tožnik v priporu, to pa glede na določbo 70. člena ZKP pomeni, da mu je (brezplačna) pravna pomoč zagotovljena, v tem primeru tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča po četrtem odstavku 420. člena ZKP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp ... z dne 1. 3. 2018. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pri presoji vsebinskega pogoja za dodelitev BPP tožniku po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) najprej povzel določbe 70. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ugotovil, da tožnika v kazenskem postopku zastopa zagovornik po uradni dolžnosti, postavljen s sklepom, X Kpd ... z dne 9. 6. 2017 zaradi odreditve pripora. Ker je tožnik še vedno v priporu, mu je ustrezno že zagotovljeno varstvo njegovih pravic preko zagovornika po uradni dolžnosti. Organ je zato prošnjo tožnika na podlagi 3. člena ZBPP zavrnil. 2. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je uvodoma navedel, da je sicer res, da ga odvetnik A.A. zastopa v tem postopku po uradni dolžnosti, vendar pa lahko zagovornik v okviru zastopanja po uradni dolžnosti vlaga samo redna pravna sredstva zoper sklepe in druge odločitve sodišč, ne pa izrednih pravnih sredstev, za katerega je vložena prošnja (420. člen ZKP). Pojasnil je, da je v svoji prošnji navedel razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in torej navedel utemeljene razloge, zakaj je pričakovati uspeh z vložitvijo tega izrednega pravnega sredstva. Zaradi zavrnitve prošnje mu bo onemogočen dostop do sodnega varstva, kar je z ustavo zagotovljena pravica. Tožnik je bil v primerjavi z drugimi upravičenci do BPP tudi diskriminiran, katerim je v celoti ugodena prošnja za BPP, če izpolnjujejo oba pogoja. S tem mu je bila kršena pravica do enakosti po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP. Prosilec za BPP torej ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu, kateremu pripada (da je biseksualec in v kazenskem postopku). Tožnik je zato predlagal, da sodišče po opravljenem naroku, na katerem naj vpogleda v upravne spise in zasliši tožnika, tožbi ugodi, odločbo spremeni in odloči, da se tožniku prošnji v celoti ugodi, kot izbranega odvetnika pa določi odvetnika A.A., podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženki ter odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške, nastale v tem upravnem sporu, v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude s zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila, pod izvršbo. Predlagal je tudi taksno oprostitev.

3. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp ... z dne 1. 3. 2018. Organ za BPP je svojo odločitev utemeljil na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZBPP.

6. Sodišče se s tem zaključkom organa za BPP strinja.

7. V 3. členu ZBPP je določeno, da je z zakonom lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek); v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek); upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu.

8. Iz določb ZKP, ki jih je pri svoji presoji uporabil tudi organ za BPP in ki se nanašajo na obravnavano zaprošeno obliko BPP, izhaja, da mora imeti obdolženec zagovornika pri postopku po 204. a členu tega zakona in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor (drugi odstavek 70. člena ZKP); če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen tridesetih let ali dosmrtnega zapora ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani - tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi; če se obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica; če ostane obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 70. člena ZKP).

9. Iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je tožnik v priporu, to pa glede na zgoraj citirano določbo 70. člena ZKP pomeni, da mu je (brezplačna) pravna pomoč zagotovljena, v tem primeru tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča po četrtem odstavku 420. člena ZKP ( po tej določbi se lahko zahteva za varstvo zakonitosti izjemoma vloži med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan).

10. Po oceni sodišča drugega odstavka 70. člena ZKP (v zvezi s četrtim odstavkom istega člena) ni mogoče razlagati, kot ga razlaga tožnik, tj. da lahko zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, v takem primeru vlaga le redna pravna sredstva in ne tudi izredna pravna sredstva, saj to ne izhaja ne iz drugega, kot tudi ne iz četrtega odstavka 70. člena ZKP. Že uvodoma namreč citirani četrti odstavek 70. člena ZKP predpisuje splošno pravilo in sicer postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v primerih obvezne obrambe do pravnomočnosti sodbe, kar v tem primeru, ko gre za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti zaradi odreditve pripora in ob upoštevanju, da pripor še traja, pomeni, da lahko na tak način postavljeni zagovornik zagovornik vlaga tudi izredna pravna sredstva, seveda pod pogoji, določenimi v četrtem odstavku 420. člena ZKP. Da pa zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z odreditvijo ali podaljšanjem pripora vlagajo (tudi) zagovorniki, postavljeni po uradni dolžnosti, pa izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

11. Ker pa je organ za BPP odločil pravilno in v skladu z zakonom, tudi ni kršil načela enakosti iz 14. člena Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP, pri čemer iz odločbe organa nedvomno ne izhaja, da bi ga pri njegovem odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine v zvezi s tožnikom izven sfere pravnega odločanja, kot to namiguje tožnik.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za njegovo zaslišanje, saj je ocenilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago njegovo zaslišanje ni potrebno, v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta pa je vpogledalo v upravni spis (59. člen ZUS-1).

14. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.