Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži (le) državni tožilec, iz drugih zakonskih določb (členi od 169 do 171 ZP-1), pa ne izhaja, da bi imel obdolženec v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kakršnekoli pravice. Obdolženec torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. Ker je torej prosile zaprosil za dodelitev BPP za postopek, ki (še) ni sodni, tožnik v trenutku sprejema izpodbijane odločitve ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP:

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosil za pomoč v obsegu vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, PR 196/2023 z dne 22. 12. 2023, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Prp 11/2024 z dne 25. 1. 2024, ter nadaljnje zastopanje v postopku. Toženka je ugotovila, da v konkretni zadevi po 1. in 7. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva, saj po prvem odstavku 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti oz. na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po tem zakonu, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo (členi od 169 do 171 ZP-1), pa tudi ne izhaja, da bi obdolženec imel v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kakršnekoli pravice. Obdolženi torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče šteti za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo v smislu navedenih določb 1. in 7. člena ZBPP. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva, saj je v trenutku odločanja o tej prošnji odločitev o tem, ali bo državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, negotovo dejstvo, ki pa ne more biti podlaga za dodelitev BPP. Ker prosilec torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, o pobudah pa ne odloča sodišče, pač pa državni tožilec, vložitve tega pravnega sredstva ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Neutemeljena je tudi prošnja prosilca v delu, ki se nanaša na nadaljnje zastopanje prosilca v postopku za varstvo zakonitosti, saj v danem primeru še ni gotovo, ali bo državni tožilec vložil predlog za zahtevo za varstvo zakonitosti in ali bo do postopka za varstvo zakonitosti sploh prišlo. Glede na navedeno je prošnja prosilca za nadaljnje zastopanje v postopku preuranjena.

2.Ker do izdaje te odločbe v konkretni zadevi še ni sodnega postopka, za katerega bi se v skladu s 1. in 7. členom ZBPP zagotavljala možnost pridobitve BPP, ni izpolnjen pogoj za ugoditev prošnji. Glede na takšen zaključek organ v nadaljevanju ni presojal, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi navaja, zakaj je njegova pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti utemeljena. Tožnik bo v pobudi izpodbijal odločbe, saj niso izpolnjeni zakonski znaki osmega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), desetega odstavka 99. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP in po šestem odstavku 29. člena ZPrCP, tožniku pa je kršen tudi 2., 14., 21. člen Ustave RS. Sodnik ni ustrezno upošteval okoliščin, povezanih z obsojenčevim duševnim stanjem, da je obtoženi mlad, neizkušen, labilen in da se je zaradi tega pustil zapeljati, da je storil očitano dejanje. V konkretni zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki 107. člena ZPrCP in obtoženi ni storil tega prekrška. V zadevi so podani pogoji za posebno omilitev kazni. Tožnik svoje dejanje iskreno obžaluje. Sodišče pri odmeri kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo ključnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri presoji primernosti kazni in našteva tožnikove objektivne olajševalne okoliščine. Vse to narekuje izredno omilitev kazni in da se mu za kazen določi le kazen opominjevalne narave, opomin. Tako je na mestu izrek pogojne kazni oz. izrek nižje denarne kazni, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. Navaja še, da denarnih kazni v višini 2.000 EUR ne more plačati, saj je brezposeln, nima prihrankov. Tako je bil na mestu predlog, da se mu kazen spremeni v delo v splošno korist. Tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo prosilcu BPP, čeprav jo v drugih podobnih primerih odobrava. Tožnik je postavljen v očitno neenak položaj in mu je kršen 2., 14., 21. člen Ustave RS in 5. ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Dodaja še, da se organ ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča in vnaprej obsoditi pravna sredstva na neuspeh in reči, kaj bo odločilo Vrhovno sodišče. Če tožniku ne bo odobren BPP za zastopanje, bo moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z ZBPP. Meni, da je bil v zadevi diskriminiran s vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim je v celoti ugodena BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Tožnik je tako zaradi svojega stanu (brezposeln pek) bil očitno diskriminiran pri odločanju organa o pravici do BPP, s tem mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP. Ker je organ pri odločanju o dodelitvi BPP bil očitno diskriminatoren, ko je odločal o pravicah tožnika, je njegova odločitev nepravilna. Odločbi tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, spremeni izpodbijano odločbo in v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in sestavo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, podrejeno pa predlaga odpravo odločbe. Priglaša tudi stroške postopka.

4.Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču po pozivu posredovala upravni spis.

K I. točki izreka

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba toženke, ki se nanaša na nedodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pobude za zahtevo za varstvo zakonitosti v prekrškovni zadevi PR 196/2023 v zvezi z zadevo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Prp 11/2024.

7.Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila toženka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8.Prvi odstavek 1. člena ZBPP določa, da je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Določba prvega odstavka 7. člena istega zakona pa določa, da se BPP lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

9.O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije (170. člen ZP-1), tako da gre brez dvoma za sodni postopek v smislu navedenih določb ZBPP. Vendar lahko po drugem odstavku 169. člena ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državni tožilec, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo (členi od 169 do 171 ZP-1), pa ne izhaja, da bi imel obdolženec v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kakršnekoli pravice.

10.Obdolženec torej nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo v smislu navedenih določb 1. in 7. člena ZBPP. V trenutku odločanja o tožnikovi prošnji je predstavljala odločitev o tem, ali bo državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, bodoče negotovo dejstvo, ki pa ne more biti podlaga za dodelitev BPP. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva.

Če pa bo državni tožilec na pobudo tožnika vložil navedeno izredno pravno sredstvo, bo takrat tožnik lahko (tokrat pravočasno in ne preuranjeno) zaprosil za dodelitev BPP v navedenem postopku.

11.Ker je torej prosilec zaprosil za dodelitev BPP za postopek, ki (še) ni sodni, prav tako pa tudi ne gre za postopek izvensodnega poravnavanja sporov oziroma postopek, ki teče pred drugimi, zgoraj navedenimi sodišči oziroma organi ter institucijami, je sodišče ugotovilo, da tožnik v trenutku sprejema izpodbijane odločitve ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP, zato je bila odločitev toženke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, pravilna.

12.Sodišče še ugotavlja, da je tožnik v tožbi zatrjeval kršitve 2., 14., 21. člena Ustave RS in 5. ter 6. člena EKČP, vendar pa to sodišče ocenjuje kot posplošene trditve tožnika, ki jih ni konkretiziral in ne izkazal, saj se je skliceval pavšalno le na odločitve toženke v podobnih primerih, ki jih ni specificiral in kjer naj bi toženka odločila drugače. Sodišče samo pa tudi v ravnanju toženke ni zaznalo, da bi kršila kakršnekoli pravice. Izpodbijana odločitev toženke je imela podlago v zakonu, torej je ravnala zakonito. Ker pa je ugotovila, da je prosilec zaprosil za BPP za postopek, ki ni eden izmed postopkov, določenih v 7. členu ZBPP, se zato tudi pravilno ni ukvarjala s finančnim stanjem tožnika, saj je že zaradi neizpolnjevanja pogojev po 7. členu ZBPP toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za oddelitev BPP.

13.Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, toženka pa glede na vse navedeno tudi ni prekršila katere od varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, kot v konkretni zadevi, kjer je med strankama sporna le pravilna uporaba materialnega prava (1. in 7. člena ZBPP), ne pa samo dejansko stanje.

K II. točki izreka

15.Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ko sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS IV U 89/2020 z dne 10. 9. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 1, 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.