Jedro

Tožnica je, upoštevajoč, da imata bivša zakonca delež na skupnem premoženju vsak do polovice, od toženca upravičeno terjala polovico zneska posojila, najetega v času zakonske zveze, ki je bilo porabljeno za skupne potrebe (in ki ga je tožnica v pritožbeno spornem delu poplačala po prenehanju zakonske zveze), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Medsebojni dogovor tožnice in toženca (bivših zakoncev) o poplačilu dolgov (obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem), torej o razdelitvi predmetne pasive, je obligacijsko pravne narave. Zanj velja 5 letni zastaralni rok, tožničina terjatev nasproti tožencu iz tega naslova pa je nastala šele z dejstvom tožničinega poplačila dolga upniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe z dne 21. 4. 2011 dovoli (I. točka izreka), da je toženec dolžan v 15 dneh tožnici plačati znesek 13.173,46 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 1.320.910,00 SIT od 24. 9. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.512,06 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 1.860,24 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka odločbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni. Navaja, kako je tekom pravdnega postopka postavila dva tožbena zahtevka, in sicer v tožbi in v vlogi 21. 4. 2011. Sodišče je zmotno povzelo tožničine navedbe, da je slednja spremenila tožbo tako, da zahteva plačilo celotnih zneskov plačanih obrokov, to je znesek 14.080,69 EUR, namesto polovice le teh. Tožnica je s spremenjenim tožbenim zahtevkom zahtevala zgolj plačilo celotnih zneskov plačanih obrokov v obdobju od 31. 8. 1995 do 28. 2. 1998 in celoten 23. 9. 2005 plačan znesek v višini 11.024,12 EUR. Zmotni so razlogi sodišča o tem, da je toženec tožnici dolžan povrniti le polovico od 23. 9. 2005 plačanega zneska 11.024,12 EUR in ne celotnega zneska. Sodišče je zmotno presodilo pomen toženčeve izjave z dne 10. 3. 2003, iz katere izhaja, da toženec v celoti prevzema obveznost plačila dolga iz kreditne pogodbe št. 50487/53. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je v času trajanja zakonske zveze v denarju in delu k preživljanju družine prispevala več, zato je razumljivo, da se je na ta način (z izjavo) toženec zavezal prispevati svoj delež k preživljanju družine. Slednje pa velja tudi za pogodbo o pristopu k dolgu z dne 21. 6. 2004. Nejasna je ugotovitev sodišča v 14. točki obrazložitve, da tožnica plačil ni uveljavljala iz naslova skupnega premoženja, saj jih je tožnica iz tega naslova uveljavljala. Sodišče bi moralo tožencu naložiti povrnitev celotnega 23. 9. 2005 plačanega zneska 11.024,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2005 do plačila.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica in toženec sta bila v zakonski zvezi, in sicer od 5. 10. 1985 do razveze 10. 3. 2003. Med zakonsko zvezo je tožnica sklenila posojilno pogodbo, in sicer 27. 7. 1995 (v nadaljevanju posojilna pogodba). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo posojilo porabljeno za skupne potrebe oziroma potrebe družine.

6.. Tožnica je s tožbenim zahtevkom (postavljenim v tožbi 1. 2. 2010) od toženca zahtevala, naj ji plača polovico vseh obrokov, ki jih je plačala iz naslova vračila po posojilni pogodbi še v času trajanja zakonske zveze (v obdobju od 31. 8. 1995 do 30. 4. 2001) v višini 3.830,70 EUR in polovico zneska enkratnega plačila, s katerim je tožnica poplačala preostanek dolga po posojilni pogodbi, in sicer 23. 9. 2005 (torej po prenehanju zakonske zveze), v višini 5.512,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. S pripravljalno vlogo je 21. 4. 2011 tožnica spremenila tožbo, in sicer je od toženca zahtevala plačilo celotnih zneskov (in ne več zgolj polovičnih) plačil obrokov po posojilni pogodbi v obdobju od 31. 8. 1995 do 28. 2. 1998 (torej v krajšem obdobju), v višini 3.056,57 EUR in celoten 23. 9. 2005 plačan znesek (preostanek dolga po posojilni pogodbi) v višini 11.024,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe sicer dopustilo (7. točka odločbe sodišča prve stopnje), vendar pa ji nadalje ni (v celoti) sledilo in je tožnici prisodilo polovico zneska, odplačanega s plačili mesečnih obrokov v višini 3.830,70 EUR in znesek 5.512,06 EUR, ki prestavlja polovico zneska 23. 9. 2005 plačanega vračila preostanka posojila (21. točka odločbe sodišča prve stopnje), kar vse (zgolj) navaja tožnica v pritožbi, sodišče druge stopnje pa povzema iz razloga jasnosti in preglednosti odločitve.

9. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer zgolj zoper III. točko odločbe (zavrnilni del). Odločba je torej v II. točki izreka, v kateri je tožnici prisojenih 13.173,46 EUR (seštevek zneskov 3.830,70 in 5.512,06 EUR, primerjaj 8 točko te sodbe, ter zneska 3.830,70 EUR, ki predstavlja znesek vtoževanih zamudnih obresti, primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) in zakonske zamudne obresti od zneska 5.512,06 EUR (torej od polovice 23. 9. 2005 plačanega vračila preostanka posojila) od 24. 9. 2005 do plačila, že postala pravnomočna.

10. Tožnica v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje in zahteva, da se tožencu naloži povrnitev celotnega 23. 9. 2005 plačanega zneska v višini 11.024,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2005 dalje do plačila (in ne zgolj polovice tega zneska).

11. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarjata zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (2)). Zadevno posojilno pogodbo je sicer sklenila tožnica, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem in bi upnik lahko terjal plačilo spornega dolga od vsakega od zakoncev. Tožnica je s plačilom (pritožbeno spornega) preostanka dolga 23. 9. 2005 v višini 11.024,11 EUR torej poravnala obveznost, za katero odgovarjata oba zakonca. Upravičeno je torej tožnica, glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata bivša zakonca delež na skupnem premoženju vsak do polovice, od toženca terjala polovico navedenega zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Tega ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo.

12. Tožnica se v pritožbi (ponovno) sklicuje na izjavo toženca z dne 10. 3. 2003. Na tej podlagi utemeljuje, da je upravičena do celotnega 23. 9. 2005 plačanega zneska. Za navedeno izjavo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz nje izhaja toženčeva zaveza, da bo tožnici poplačal dolg, ki izhaja iz zadevne posojilne pogodbe, skupaj z obrestmi in stroški. Gre torej za medsebojen dogovor tožnice in toženca (bivših zakoncev) o poplačilu dolgov (obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem), torej o razdelitvi predmetne pasive.

13. Navedeni dogovor (izjava toženca z dne 10. 3. 2003) je stvar zgolj notranjega (medsebojnega) razmerja med tožnico in tožencem. Ker je narava dogovora bivših zakoncev obligacijskopravna, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnice iz tega naslova že zastaral. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika (OZ) (3)), vendar pa po presoji sodišča druge stopnje (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) slednji ni pričel teči že s samim podpisom izjave s strani toženca, kot je to štelo sodišče prve stopnje, ampak z dnem, ko je tožnica preostanek (pritožbeno spornega) dolga plačala upniku, torej z dnem 23. 9. 2005. Z dejstvom plačila preostanka dolga upniku je tožničina terjatev nasproti tožencu, ki temelji na njunem dogovoru obligacijske narave, šele nastala (toženčeva zaveza iz dogovora se je s trenutkom plačila dolga aktivirala). Do navedenega trenutka namreč ni bilo gotovo, kdo od dolžnikov bo upniku izpolnil terjatev. Če bi jo izpolnil toženec, tožničina denarna terjatev sploh ne bi nikoli nastala.

14. Toženec se je nasproti upniku A. d. d., dodatno zavezal izpolniti terjatev s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 21. 6. 2004, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se je s to pogodbo zavezal (le) upniku, da bo obveznost izpolnil poleg tožnice kot glavne dolžnice in ne namesto nje. Iz tega naslova torej ne izvirajo inter partes zaveze do tožnice, kot to smiselno želi uveljaviti pritožba. Ostala pritožbeno izpostavljena obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve („da tožnica plačila v tej višini glede na podane trditve ni uveljavljala iz skupnega premoženja“) ob že povedanem ni pomembna in je zato sodišče druge stopnje dodatno ne obravnava.

15. Tožnica je celoten znesek poplačila preostanka dolga z dne 23. 9. 2005 zahtevala šele s spremembo tožbe 21. 4. 2011, do takrat pa je, navkljub kasnejšemu začetku teka, pet letni zastaralni rok že pretekel. Zahtevek tožnice iz naslova dogovora s tožencem o razdelitvi predmetne pasive je torej že zastaral. Tožnici je bilo utemeljeno prisojenih 5.512,06 EUR, ki prestavlja polovico zneska 23. 9. 2005 plačanega vračila preostanka posojila. Pritožbene navedbe o tem, da ji iz tega naslova pripada več, so neutemeljene, navedbe o spremembah zahtevka tožnice (6., 7., 8. točka obrazložitve te sodbe) in o upoštevanosti slednjih s strani sodišča prve stopnje, pa se vsled pravilnosti (pritožbeno izpodbijane) odločitve izkažejo za nebistvene.

16. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradi dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.