Jedro

Dejanja, storjena po uvedbi stečajnega postopka, vendar pred njegovim začetkom, ne spadajo v domnevo iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ta zamejuje rok le v tem smislu, da ta domneva velja za vsa dejanja, ki so bila storjena v roku treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka pa vse do njegovega začetka. Predvideva se namreč, da naj bi bilo že v obdobju treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka stanje tako slabo, da bi moralo biti upnikom jasno, da je dolžnik insolventen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev učinkov pravnega dejanja sklenitve in izpolnitve sporazuma o verižni kompenzaciji z dne 25.4.2012 za znesek 7.800,00 EUR, sklenjenim med tožečo stranko kot dolžnikom tožene stranke in upnikom družbe H., d. o. o., družbo H., d. o. o., kot dolžnikom tožeče stranke in upnikom tožene stranke ter toženo stranko kot upnikom tožeče stranke in dolžnikom družbe H., d. o. o., v razmerju med pravdnima strankama (1. točka) in zavrnilo zahtevo za plačilo 7.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2012 dalje (2. točka), (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 838,86 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka se v pritožbi brez potrebe ukvarja z objektivnim elementom izpodbojnosti, saj je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da ugotavlja, da je ta podan. Za pritožbene navedbe v zvezi s tem tako niti nima pravnega interesa, višje sodišče pa nanje ne bo odgovarjalo, saj niti niso pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je temeljila obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti na dveh domnevah iz 1. in 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, in sicer naj bi šlo za neobičajen in ne vnaprej dogovorjen način izpolnitve ter za dejanje, opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Višje sodišče se sicer ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da dejanja, storjena po uvedbi stečajnega postopka, vendar pred njegovim začetkom, ne spadajo v to domnevo. Določilo 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP namreč zamejuje rok le v tem smislu, da ta domneva velja za vsa dejanja, ki so bila storjena v roku treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka pa vse do njegovega začetka. Predvideva se namreč, da naj bi bilo že v obdobju treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka stanje tako slabo, da bi moralo biti upnikom jasno, da je dolžnik insolventen. Seveda pa je to domnevo mogoče izpodbiti, kar je tožena stranka tudi storila in nasprotne pritožbene navedbe nimajo podlage.

7. Tožeča stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se višje sodišče strinja, ni kazala, da je bilo stanje ob sklenitvi in izpolnitvi izpodbijane verižne kompenzacije tako slabo, da bi lahko in bi tudi moral stanje insolventnosti zaznati vsak skrben gospodarstvenik. Šlo je le za enkraten posel med pravdnima strankama. Tožeča stranka je po neprerekanih trditvah takrat kazala oziroma vzbujala vtis normalnega poslovanja, pobude za sklenitev verižne kompenzacije pa ni dala nobena od pravdnih strank, temveč tretji. Blokiran le en transakcijski račun od dveh pa zagotovo še ne kaže na insolventnost. Pravilno je tudi stališče, da je bila tožeča stranka dolžna trditi in dokazati, da je ta blokada trajala dalj časa, tega bremena pa ni zmogla. Ob tem je verižna kompenzacija tudi običajen način izpolnitve med gospodarskimi subjekti, tudi če ni izrecno dogovorjena ali običajna v poslovanju med pogodbeniki. Ob tem tožeča stranka ne upošteva, da že 1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP poleg načina, ki je običajen med upnikom in stečajnim dolžnikom, upošteva tudi način, ki velja za običajnega po poslovnih običajih ali uzancah. Predlog za sklenitev verižne kompenzacije tako ne kaže na insolventnost gospodarskega subjekta. Glede na to, da je dolžnik tožeče stranke zamujal s plačilom obveznosti več kot eno leto, bi to lahko kazalo kvečjemu na insolventnost tega dolžnika, ne pa tožeče stranke.

8. Tako je pravilno tudi stališče, da je tožena stranka uspela izpodbiti obe domnevi o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Za uspešno izpodbijanje pa morata biti izpolnjena oba elementa, tako objektivni kot subjektivni. Čim eden manjka, dejanje ni izpodbojno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Višje sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da upoštevni uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na 154. in 163. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, zato bo tudi ona morala sama nositi te stroške.