Jedro

Do odprave protiustavnosti tretje povedi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, se vročanje pisanj v upravnem sporu zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev. Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati, kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku. Prav tako tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila neskladij med izjavo A. A. na obrazcu zahteve in med k zahtevi priloženimi dokazili (kopije hranilnih knjižic). Odločitev tožene stranke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ta pa narekuje odpravo odločbe.

Izrek

1. Postopek prekinjen s sklepom opr. št. I U 825/2017-18 z dne 6. 12. 2018 se nadaljuje.

2. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-2607/2016/2 z dne 17. 3. 2017 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) zavrnil zahtevo A. A. za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je A. A. zahtevi priložila devizno knjižico št. ... iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva iz predmetne vloge dne 30. 7. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju: JPR) in da je bila omenjena devizna vloga saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tožena stranka je tudi iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da so bila sredstva v celoti prenesena na JPR in zato po njenem mnenju ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se v postopku verifikacije uporabljajo na podlagi določbe četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP. 2. A. A. je vložila tožbo, vendar v njej pravi samo to, da ji niso bile na voljo informacije, ki jih je Slovenija dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP ter da so netočne in špekulativne trditve tožene stranke, da so bila sredstva prenesena na njen privatizacijski račun. Drugih ugovorov v tožbi ne uveljavlja.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je A. A. k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge priložila kopije deviznih knjižic št. ..., iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva na devizni knjižici št. ... v znesku 1.930,03 DEM dne 30. 7. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, da je bila njena devizna vloga takrat saldirana in da stanje devizne vloge znaša 0,00 DEM. Iz žiga na 2. strani hranilne knjižice izhaja, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prenesla devizno vlogo na "jedinstveni PN Z.P.P.-a". Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014, ki potrjuje točnost dokazil, ki jih je A. A. priložila k zahtevi za verifikacijo. Meni, da je bilo tako nedvoumno izkazano, da je dejansko prišlo do prenosa spornih stari devizni vlog na privatizacijski račun A. A. pri JPR, in ni mogoče slediti pavšalnemu tožbenemu ugovoru, da A. A. niso bile dane na voljo informacije, ki jih je tožena stranka dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. A. A. po prenosu predmetne devizne vloge na privatizacijski račun ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini št. 27912/02 z dne 20. 6. 2006 potrdilo, da je z _Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije Federacija BIH_ prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom. A. A. ne navaja ali kakorkoli zatrjuje, da naj bi bila sredstva z deviznih vlog na njen privatizacijski račun prenesena na podlagi prevare ali v nasprotju z njeno voljo, prav tako pa tega ni z ničemer tudi izkazala. Ker je bila sporna devizna vloga prenesena na posebni privatizacijski račun A. A., ta ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH, zato po določbi drugega odstavka 2. člen ZNISESČP ne gre za staro neizplačano devizno vlogo, iz katere bi imela A. A. pravice po ZNISESČP. ESČP je v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: zadeva Ališić in drugi) in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. A. A. je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri ugovarja, da nima pristopa do podatkov banke in da ji je neznana vsebina pogodbe o prevzemu izpolnitev iz 24. člena ZNISESČP. Banka je odgovorna za podatke o deviznih računih in zneskih vlog, ki so definirane v prvem odstavku 2. člena ZNISESČP. Ona nima pristopa do teh podatkov banke. Meni, da ZNISESČP odstopa od sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi. Drugi odstavek 2. člena, 3. člen in tretji odstavek 6. člena ZNISESČP kršijo njene pravice na premoženju in jo diskriminirajo. Trditev, da so bila sredstva na deviznem računu, ki jih terja A. A., prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH, je pavšalna in špekulativna. Sklad A. A. ni dostavil podatkov banke o spornih deviznih računih in terjatvah, ki so bile ugotovljene v skladu z prvim odstavkom 2. člen ZNISESČP, niti dokazov, da so bila ta sredstva prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da dostavi dokaze, iz katerih je razvidno, da so devizna sredstva, katera terja, v posesti Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH in na podlagi česa tožena stranka utemeljuje svojo zavrnilno odločitev. Sodišču predlaga, da sproži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena, 3. člena in tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. K I. točki izreka:

5. Upravno sodišče RS je s sklepom z dne 6. 12. 2018 prekinilo postopek v tem upravnem sporu in na Ustaven sodišču RS vložilo zahtevo za oceno skladnosti drugega dela določila tretjega stavka prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma s pravico iz 23. člena Ustave RS.

6. Ustavno sodišče je o zahtevi Upravnega sodišča odločilo z odločbo U-I-502/18-15 z dne 9. 12. 2021. Odločilo je, da je tretja poved prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na upravni spor zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15). Ustavno sodišče je še odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka se vročanje pisanj v upravnem sporu zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.1 Ker je s to odločitvijo prenehal zakoniti razlog za prekinitev postopka, se sodni postopek pred Upravnim sodiščem v tem upravnem sporu sedaj lahko nadaljuje.

K II. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke o nepriznanju zahteve A. A. za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ..., ki temelji na ugotovitvi o prenosu sredstev na privatizacijski račun. A. A. je v zahtevi za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge pod točko IV. in V. obkrožila, da ji po 31. 12.1991 niso bila izplačana sredstva iz devizne knjižice in da sredstva niso bila prenesena na posebni privatizacijski račun. Zahtevi pa je priložila kopijo knjižic, iz katere izhaja, da so bila dne 30. 7. 1998 prenesena sredstva s te knjižice na "jedinstveni RN Z.P.P.-a" in potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d., glavna filiala Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) z dne 26. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da je imetnica devizne vloge št. ... A. A. in da stanje na vlogi na dan 31. 12. 1991 znaša 1.930,03 DEM.

9. Iz podatkov v izpodbijani odločbi in upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka po prejemu obravnavane zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge po uradni dolžnosti na podlagi določbe četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP2 pridobila podatke in dokumente o stanju zadevne devizne vloge ter o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

10. V konkretnem primeru, ko iz zahteve za verifikacijo po eni strani izhaja, da naj ne bi prišlo do prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun (rubrika IV. in V. obrazca zahteve za verifikacijo, potrdilo Skrbništva), po drugi strani pa iz kopije hranilne knjižice izhaja, da je do prenosa prišlo, prav tako pa naj bi tudi po podatkih sklada do prenosa prišlo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člena ZUP), saj se ta lahko izvede le v točno določenih primerih, ki so izrecno našteti v prvem odstavku 144. člena ZUP3. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka sama pridobila dokumente, ki so potrjevali le določene navedbe stranka, saj je A. A. v zahtevi in prilogah k zahtevi navedla nasprotujoče si podatke in s temi dokumetni stranke ni seznanila. Tudi iz sklepa opr. št. X Ips 51/2020 izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi.4 V predmetni zadevi pa organ ni mogel odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi nasprotujočih si navedb stranke iz zahteve za verifikacijo stare devizne vloge in njenih prilog.

11. Na podlagi prvega odstavka 145. člena ZUP organ za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavljajo svoje pravice in pravne koristi, izvede poseben ugotovitveni postopek. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, ter ima vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

12. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev (potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014). Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati (o tem se je tudi že izrekla ustaljena upravnosodna praksa5), kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da se A. A. v postopku pred toženo stranko ni imela možnosti izjaviti o dokumentu, ki ga je tožena stranka predložila odgovoru na tožbo, kar pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Prav tako tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila neskladij med izjavo A. A. na obrazcu zahteve in med k zahtevi priloženimi dokazili (kopije hranilnih knjižic). Odločitev tožene stranke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ta pa narekuje odpravo odločbe.

13. Sodišče je na podlagi navedenega tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč četrti odstavek istega člena, upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

14. V zadevi je bilo odločeno brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem je sodišče upoštevalo tudi kriterije za obveznost sojenja na podlagi ustnega zaslišanja tožnice na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (Sodba velikega senata v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal_ (odst. 190-191)).

15. Sodba je izdana dediču B. B., saj je A. A. v času prekinitve postopka umrla. Dedič je sodišču predložil sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da je upravičen dedovati sporno devizno vlogo.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-502/18-15 z dne 9. 12. 2021, prva, druga in tretja točka izreka. 2 4) Podatki, ki se nanašajo na neizplačane stare devizne vloge Glavne podružnice Sarajevo, se zagotovijo v obliki in na način, določen v memorandumu, ki ureja sodelovanje med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014. 3 (1) Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana;2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. 4 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 51/2020, 16. točka obrazložitve. 5 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1838/2018 z dne 14. 12. 2020.