Jedro

Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prekinjeni pravdni postopek zoper prvo in tretjo toženko nadaljuje.

2. Zoper sklep vlagata pritožbi tožeča in tretje tožena stranka.

3. Tožnika pritožbo zoper sklep vlagata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Opozarjata, da je sodišče spregledalo: (1) da je postopek zoper Banko Slovenije (BS) še vedno prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča, (2) da je usoda Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov obveznosti bank (ZPSVIKOB) negotova in bo zakonodajalec glede na odločitev ustavnega sodišča morda moral sprejeti novo pravno podlago, (3) da je tožbeni zahtevek zoper vse tri toženke, ki za škodo odgovarjajo solidarno, vsebinsko neločljivo in nezdružljivo povezan, (4) da je nadaljevanje predmetnega postopka, ob ločitvi prvotno enotnega postopka v dva pravdna postopka pred dvema različno pristojnima sodiščema, neekonomično. Ker je sodišče nadaljevalo postopek, ne da bi počakalo na nadaljevanje postopka zoper drugo toženko, odločilna dejstva v zvezi z nadaljevanjem niso bila ugotovljena in ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti.

Z napačno uporabo določb 9. in 45. člena ZPSVIKOB bi bilo lahko poseženo v ustavne pravice pritožnikov, zlasti v pravico do zasebne lastnine, pravico do dostopa do sodišča, pritožnikoma bi se lahko neutemeljeno naložile nove obveznosti, kršena bi bila načela zaupanja v pravo, ekonomičnosti, sorazmernosti, enakega varstva pravic in pravne države. Pritožbeno sodišče mora določbe ZPSVIKOB razlagati ustavno skladno ali predlagati prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave RS.

Pritožnici ne soglašata, da se postopek zoper drugo toženko vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V predmetni zadevi gre za vrsto povezanih dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala ob odločanju o utemeljenosti zahtevka proti drugi toženki in ob odločanju o utemeljenosti zahtevka proti prvi in tretji toženki. Da ima odločanje o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode zoper drugo toženko v odnosu do zahtevka zoper prvo in tretjo toženko značaj predhodnega vprašanja, izhaja iz odločbe VSL I Cpg 151/2017 z 21. 3. 2017. Uspeh tožnikov je odvisen tudi od presoje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo spornih izrednih ukrepov BS, ta vprašanja pa bi morala biti v enotnem postopku soočena in razčiščena. Pomembno je, da v času vložitve pritožbe še ni jasno, kakšna bo dejanska in pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti na podlagi izrednih ukrepov. V času, ko bo Ustavno sodišče izdalo odločbo o presoji zakonitosti in ustavnosti ZPSVIKOB oziroma bo zakonodajalec sprejel morebitno novo pravno podlago, bo sodišče zoper prvo in tretje toženko lahko že izdalo sodbo, kar bi lahko imelo za tožnika nepopravljive posledice.

Z nadaljevanjem postopka sodišče otežuje položaj pritožnikov, ki bosta znatno onemogočena pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti toženk, saj ne razpolagata s pravno relevantno dokumentacijo BS in informacijami, potrebnimi za postopek, ki se štejejo za zaupne. Ustavno sodišče je v svoji odločbi Up-295/13 že ugotovilo, da je pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti po 350.a členu Zakona o bančništvu (ZBan-1) podan obstoj protiustavne pravne praznine zaradi neučinkovitega sodnega varstva (neenakost orožij zoper BS). Za zakonsko razlikovanje tožnikov zgolj zaradi pravne podlage, po kateri tožijo, ni tehtnega razloga. Obravnavanje več zahtevkov v več pravdah bi lahko privedlo do različnih odločitev, ker bi vsaka od toženk krivdo valila na drugo. Zato je treba zadeve obravnavati skupaj oziroma počakati vsaj do odločitve o predhodnem vprašanju o utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode zoper drugo toženko.

4. Tretja toženka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče sklep spremeni ter odloči, da se prekinjeni pravdni postopek ne nadaljuje do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku zoper BS, ki bo potekal na podlagi ZPSVIKOB, oziroma da sklep razveljavi.

Pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti BS in Republike Slovenije ne gre za ločeni pravni podlagi, saj sta tožnika odgovornost države utemeljevala na 26. členu Ustave RS, pri čemer sta kot protipravno ravnanje organa navajala ravnanje BS. Če bi sodišče tej odgovornosti pritrdilo, bi moralo predhodno ugotoviti odgovornost druge toženke po 350.a členu ZBan-1. Pritožnica je zanikala, da bi sama izbirala ukrepe v zvezi s prenehanjem kvalificiranih obveznosti bank, saj ni izdala odločbe o izrednih ukrepih, prav tako je opozorila, da ne gre za razlastninjenje, vse to pa predpostavlja predhodno odločitev o odgovornosti BS. Iz tožbenih trditev izhaja neločljiva povezanost med ravnanji toženk, ki so tožene solidarno. Ker ima odločitev o zahtevku tožnikov zoper BS značaj predhodnega vprašanja, je sodišče napačno uporabilo določilo 206. člena ZPP. Postopkov ni mogoče ločeno voditi tudi zaradi vsebinske povezanosti in neločljive prepletenosti dejanskih in pravnih vprašanj. Če bi se postopki vodili ločeno, v konkretnem postopku ne bo mogoče pridobiti dokazov, katerih izvedbo predvideva 22. člen ZPSVIKOB. To velja tudi za izdelavo izvedeniškega mnenja, kar vse bo povezano z ogromnimi stroški. Zaradi različnih dokaznih pravil bi lahko prišlo do različnih odločitev, kar je nedopustno.

Sodišče v obrazložitvi sklepa ni vsebinsko zamejilo odločanja na posamezne očitke, kot je to storilo glede prve toženke, temveč se je sklicevalo le na 26. člen Ustave. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

5. Tožnika sta odgovorila na pritožbo tretje toženke in predlagala, da ji sodišče ugodi. Opozorila sta, da je Vrhovno sodišče s sklepom II Dor 520/2021 z 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice

6. Na pritožbo tožnikov je odgovorila tretja toženka in predlagala, da ji sodišče ugodi.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožnika kot bivša lastnika delnic Banke A.1 s tožbo zahtevata plačilo odškodnine (oziroma obogatitveni zahtevek) zaradi izgube imetništva delnic na podlagi odločbe BS s 17. 12. 2013, in sicer od Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB, prva toženka) kot pravne naslednice poslovne banke, v kateri sta imela delnice, od BS (druga toženka) in od države (tretja toženka). S sklepom z 12. 7. 2017 je sodišče ugotovilo, da je pravdni postopek zoper drugo toženko prekinjen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 do odprave protiustavnosti 350.a člena ZBan-1, zoper prvo in tretje toženko pa ga je prekinilo do odločitve sodišča o zahtevku zoper drugo toženko, ker je ocenilo, da ima ta odločitev značaj predhodnega vprašanja2. Po sprejemu ZPSVIKOB je sodišče postopek zoper drugo toženko nadaljevalo3, nato pa s sklepom z 18. 5. 2018 ponovno ugotovilo, da je prekinjen po sklepu Ustavnega sodišča U-I-4/20-19 s 5. 3. 2020 do dokončne odločitve o oceni ustavnosti omenjenega zakona. Z izpodbijanim sklepom je sodišče nadaljevalo postopek zoper prvo in tretje toženko, ker je ocenilo, da ni več razlogov, da bi se čakalo na zaključek prekinjenega postopka zoper drugo toženko.

9. Predmet pritožbenega preizkusa je torej ocena sodišča, da ni več pogojev za prekinitev postopka, kot so bili ugotovljeni s sklepom z 12. 7. 2017. Sodišče je svojo presojo utemeljilo s tem, da tožnika zahtevka zoper prvo in tretje toženko uveljavljata na drugačnih pravnih podlagah kot zoper drugo toženko, in sicer zahtevek zoper državo temelji na določilu 26. člena Ustave RS, zahtevek zoper prvo toženko pa na očitku protipravnega ravnanja poslovne banke, ki ni ugovarjala na odločbo BS o izrednih ukrepih, kar nakazuje, da so bila njena predhodna letna poročila lažna, delničarji pa zavedeni. Ker je sodišče prve stopnje navedlo razloge za svojo odločitev in jo je zato mogoče preizkusiti, izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje stališčem obeh pritožnic, da so za odločitev o nadaljevanju postopka poleg ugotovljenih pomembne še druge okoliščine primera, zaradi katerih nadaljevanje postopka v tej fazi postopka ni utemeljeno4. 11. Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Pri tem je Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 opozorilo, da je osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme. Ker zakon še ni prestal ustavne presoje in izid še ni znan, tožnika utemeljeno opozarjata, da bi bila z nadaljevanjem postopka znatno onemogočena tudi pri dokazovanju odškodninske odgovornosti ostalih toženk, saj ne bi mogla dostopati do pravno relevantne dokumentacije BS. Ta pa je odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo spornih izrednih ukrepov, kar vse je neločljivo povezano tako z odgovornostjo tretje toženke kot tudi prve toženke kot poslovne banke.

12. Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, še ni mogoče izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo namreč ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, bosta kot odgovorni osebi v poštev prišli bodisi država, katere organ je BS, ali banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa. Zaradi pravne varnosti tožnikov bo v takem primeru pravila postopka tudi zoper njiju treba urediti v skladu z zahtevami iz odločbe US U-I-295/135. 13. Omenjeni razlogi pritrjujejo pritožnikom, da bi bilo nadaljevanje postopka neekonomično in bi pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča. Da hitrost postopka v danem primeru ni ključna za stranke, je razvidno iz dejstva, da so pritožbo vložili tako tožnika kot tretja toženka, prva toženka pa se do pritožbenih navedb ni opredelila in je ostala pasivna. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da razlogi, ki so utemeljevali prekinitev postopka zoper prvo in tretje toženko, še niso prenehali in da ob upoštevanju velikega števila zadev tudi javni interes terja, da se vprašanja rešijo čimbolj enotno.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbama ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1 Prvi tožnik je bil imetnik 2500, drugi tožnik pa 800 delnic Banke A. 2 Zoper to določitev tožnika in prva ter tretja toženka pritožb niso vložili. 3 Sklep z 19. 12. 2019. 4 Takšno stališče je Višje sodišče že zavzelo v povsem primerljivi zadevi v odločbi VSL I Cp 678/2022, smotrnost prekinitve postopka vsaj do odločitve Vrhovnega sodišča o tem, ali je presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje pri presoji odškodninske odgovornosti poslovne banke - izdajateljice podrejene obveznice (II DoR 520/2021 z 9. 2. 2022) pa izhaja tudi iz odločbe VSL II Cp 1040/2022. 5 Povzeto po sklepu VSL I Cp 678/2022.