Jedro

ZDen določa, da smejo upravičenci zahtevati vrnitev premoženja od zavezanca. Ker je bila v uradnih evidencah prvotožena stranka imetnica pravice uporabe, bi morala upravičenca uporabiti vsa pravna sredstva, ki so predvidena v ZDen in v drugih zakonih. Zato bi morala zavarovati svoje pravice in po določilu ZLPP zahtevati zavarovanje za parcelo št. 903/1 k.o... Ker tega nista storila, jima pojasnjevanje v pravdnem postopku o tem, kako bi moral po njunem teči upravni postopek in postopek lastninskega preoblikovanja, ne pomaga in ne more privesti do rezultata, ki ga želita.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da je delno nična prodajna pogodba, ki sta jo 26.7.1995 sklenili toženi stranki, in sicer v delu, s katerim je drugotoženi kupil parcelo št. 903/1 - stavbišče z gospodarskim poslopjem v izmeri 93 m2, poslovno stavbo v izmeri 120 m2, gospodarskim poslopjem v izmeri 780 m2, gospodarskim poslopjem v izmeri 780 m2 in dvoriščem v izmeri 8805 m2, sedaj vpisano pri zemljiškoknjižnem vložku št. 830 k.o... Zato je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se bo parcela št. 903/1 k.o...

odpisala iz zemljiškoknjižnega vložka 830 in se bo ponovno vpisala v zemljiškoknjižni vložek 392 (oziroma 766). Sodišče je zavrnilo tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki pri RS MOP Geodetski upravi Republike Slovenije, Območni geodetski upravi ..., Izpostavi ..., predlagati spremembo katastrskega stanja na sporni parceli, tako da bi se vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe GU RS OGU ..., Izpostava ... št... z dne 21.11.1995. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ves tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da sporna parcela po odločbi Upravnega organa za geodetske zadeve z dne 21.11.1995 ni kmetijsko zemljišče in da je pred prodajo spadala v premoženje prve tožene stranke. Ker pa tožnika v denacionalizacijskem postopku nista zavarovala svojih pravic v postopku lastninskega preoblikovanja prvotožene stranke, je bila sporna nepremičnina lahko predmet pravnega prometa in prodajna pogodba ni nična.

Sodišče druge stopnje, ki je nato odločalo o pritožbi tožnikov, je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Strinjalo se je z utemeljitvijo sodbe, da sta tožnika s potekom roka, v katerem bi bila morala zahtevati zavarovanje pravic po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. list RS, št. 55/92 do 31/93) izgubila možnost, da bi v denacionalizacijskem postopku zahtevala vrnitev odvzete parcele v naravi. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s pritožbenimi izvajanji, češ da sporna parcela nima zveze z lastninskim preoblikovanjem tožene stranke, ker je po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZG, Ur. list RS, št. 10/93), ki je začel veljati 11.3.1993 postal zavezanec za njeno vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Pritožnikoma je odgovorilo, da sporna parcela ob vložitvi tožbe ni bila kmetijsko zemljišče, kar je bilo evidentirano z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, GURS, Izpostave ... z dne 21.11.1995, in da sodišče v pravdnem postopku ne more ocenjevati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta tožnika pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menita, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zlasti določila Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS, št. 27/91 do 67/98), ZLPP, ZSKZG in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Trdita, da upravičencema ni bilo treba zavarovati nepremičnine: parcele številka 903/1 k.o..., ker je bila ob uveljavitvi ZLPP travnik v izmeri 7014 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 93 m2, na parceli št. 903/2 pa so bili stanovanjska stavba (120 m2) in dve gospodarski poslopji (po 780 m2) z zadosti velikim funkcionalnim zemljiščem. Ker je bilo na parceli št. 903/1 k.o... dejansko porušeno gospodarsko poslopje, je bila v naravi vsa parcela travnik, to je kmetijsko zemljišče. Revidenta navajata, da so kmetijska zemljišča in gozdovi z uveljavitvijo ZLPP postali last Republike Slovenije, zato bi jo morala prvotožena stranka izločiti iz sredstev podjetja. Parcele 903/1 torej ne bi smela šteti v svoje premoženje, ki se je lastninilo, in tožnikoma kot upravičencema iz denacionalizacije ni bilo treba predlagati zavarovanja po ZLPP. Toda prva tožena stranka je po preteku roka za zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev po ZLPP poleti 1995 vložila predlog za parcelacijo in spremembo vrste rabe spornih zemljišč. Tožnika zato ne moreta razumeti pritožbenega sodišča, ki je namesto odgovora na vprašanje: ali je bilo ob takem stanju res treba vložiti predlog za zavarovanje pravic po ZLPP, zapisalo, da sporna parcela ob vložitvi tožbe po uradnih podatkih ni bila več kmetijsko zemljišče. Tožnika namreč menita, da je, kar zadeva vrsto rabe spornega zemljišča, relevantno stanje ob uveljavitvi ZDen oziroma ZLPP in ne stanje ob vložitvi tožbe. Opozarjata, da je ZDen v 88. členu prepovedal razpolaganje s premoženjem, ki ga je treba vrniti, in je pravne posle določil za nične. Prvotožena stranka je obšla to prisilno zakonsko določbo, ker ni izločila kmetijskega zemljišča iz lastninskega preoblikovanja marveč je pri upravnem organu naročila spremembo vrste rabe in tako parcelo iz travnika spremenila v dvorišče. Ker tožnika trdita, da je njeno ravnanje fraudolozno in špekulativno, menita, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost pravnega posla, s katerim je razpolagala s premoženjem denacionalizacijskih upravičencev in s tem poslabšala njun položaj.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odločalo po določilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), ker ta v 498. členu določa, da je treba nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče pri svojem delu ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora po določilu 386. člena tega zakona paziti po uradni dolžnosti, drugih kršitev postopka pa tožnika ne uveljavljata.

V reviziji trdita, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, toda to ni res. ZDen določa, da smejo upravičenci zahtevati vrnitev premoženja od zavezanca. Ker je bila v uradnih evidencah prvotožena stranka imetnica pravice uporabe, bi morala upravičenca uporabiti vsa pravna sredstva, ki so predvidena v ZDen in v drugih zakonih. Zato bi morala zavarovati svoje pravice in po določilu ZLPP zahtevati zavarovanje za parcelo št. 903/1 k.o... Ker tega nista storila, jima pojasnjevanje v pravdnem postopku o tem, kako bi moral po njunem teči upravni postopek in postopek lastninskega preoblikovanja, ne pomaga in ne more privesti do rezultata, ki ga želita. Dejstvo je, da se je prvotožena stranka lastninila tako, da je v svojem premoženju upoštevala sporno parcelo in da je bilo na podlagi upravne odločbe RS, Ministrstva za okolje in prostor, GURS, Izpostava ..., številka ... z dne 21.11.1995 spremenjeno stanje na parc. št. 903/1 k.o..., tako da ni več travnik III. k.r. v izmeri 70a 14m2 in gosp. posl. 93m2, temveč je gosp. posl. v izmeri 93m2, posl. stav. 1a 20m2, gosp. posl. 7a 80m2, gosp. posl. 7a 80m2 in dvorišče 88a 5m2. Te upravne odločbe tožnika nista izpodbila in sodišče druge stopnje je pravilno zapisalo, da sodišče v pravdnem postopku ne more ocenjevati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku.

Tudi očitek pritožbenemu sodišču, češ da bi moralo upoštevati stanje parcele ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 oziroma ZLPP dne 5.12.1992 in ne ob vložitvi tožbe, ni utemeljen. Za denacionalizacijski postopek je pomembno stanje v času podržavljenja in v času vračila (primerjaj 25., 26. in 44. člen ZDen) in to je bilo takšno, da je bilo zavezano za vrnitev premoženja prvotoženo podjetje, za katero je ZLPP predpisal način preoblikovanja podjetja v družbo z znanimi lastniki. Ker je tako preoblikovanje lahko predstavljalo nevarnost za denacionalizacijske upravičence, je v prvem odstavku 9. člena ZLPP predvidel ukrepe za zavarovanje zahtevkov, ki pa jih tožnika nista uporabila in zato nista mogla preprečiti, da bi se sporna parcela lastninila skupaj z ostalim premoženjem podjetja. Tožnika s tem sicer nista izgubila vseh zahtevkov iz denacionalizacije, saj sedaj lahko zahtevata odškodnino v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti republike (drugi odstavek 15. člena ZLPP), toda njuna možnost, da bi zahtevala vrnitev parcele št. 903/1 k.o... v naravi, je odpadla. In ker 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti samo v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, je pomembno, da niti v času vložitve tožbe z zahtevkom na ugotovitev ničnosti, niti v času, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, tožnika zaradi zamude roka iz 11. člena ZLPP nista bila upravičena zahtevati vračila sporne parcele v naravi.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977). Zaradi neutemeljenosti revizije pa tožnika po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977 tudi nista upravičena do povrnitve revizijskih stroškov in je sodišče zavrnilo tudi predlog za njihovo povrnitev.