Jedro

Čeprav je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (v konkretnem primeru zloraba položaja ali pravic odgovorne osebe), sodišče ni dolžno prekiniti postopka. Od sodišča je namreč odvisno, da odredi prekinitev, če je to primerno. Nedovoljeni pravni posel ne ustanavlja pogodbenih pravic. Če je izdelava investicijskega programa temeljila na pogodbi, katere podlaga je bila nedopustna, je pogodba nična, vendar pa ima stranka, ki je na podlagi sklenjene pogodbe program izdelala in vanj vložila lastno delo in materialna sredstva, investitor pa je ta program uporabil, pravico do ustreznega pravičnega nadomestila za opravljeno delo.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izdani sklep o izvršbi v celoti ohrani v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka).

Istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 21.117,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, v roku 8 dni (2. točka izreka).

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje "v ponovno razpravljanje in razsojo". Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Prerekala je pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Zato jo je ob reševanju pritožbe razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopna sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku), ampak o tistih dejstvih, ki niso odločilna. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in naložilo toženi stranki plačilo vtoževane terjatve, ker tožena stranka "ni predložila nobenega dokaza o tem, da je bila izdelava investicijskega programa poverjena ustanoviteljem tožeče stranke kot delavcem tožene stranke v okviru njihovih delovnih obveznosti". Pri tem pa ni pomembno, ali izdelava investicijskega programa sodi v okvir delovnih obveznosti delavcev tožene stranke, ki so hkrati ustanovitelji tožeče stranke, ampak je pomembno, ali izdelava investicijskega programa sodi v delovno področje ali dejavnost tožene stranke. Konkurenčna prepoved je namreč predpisana zaradi zaščite (poslovnih in ekonomskih) interesov organizacije, ne pa njenih posameznih delavcev.

Prvi odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 71/93 in p. 2/94) določa, da "delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun (torej za račun tožeče stranke) opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije". Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali izdelava investicijskega programa in sklenitev ustrezne pogodbe sodita v delovno področje oz. dejavnost tožene stranke, niti o tem, ali je izdelava investicijskega programa oz. sklenitev ustrezne pogodbe lahko vplivala na interese tožene stranke, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP). Prvostopna sodba namreč nima razlogov o (navedenih) odločilnih dejstvih (2. odstavek 375. člena ZPP).

Šele ko bo sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) ugotovilo navedena dejstva, bo lahko presodilo, ali je sporna obveznost imela dopustno podlago (51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) in ali je pogodba o izdelavi investicijskega programa bila nična (52. člen ZOR). Če pa se bo izkazalo, da je bila podlaga pogodbe nedopustna in da je pogodba nična, ne bo prišel v poštev zahtevek tožeče stranke na plačilo za izdelani (in uporabljeni) investicijski program (nedovoljeni pravni posel namreč ne ustanavlja pogodbenih pravic), ampak le zahtevek na ustrezno pravično nadomestilo za opravljeno delo (tj. za vloženo lastno delo in materialna sredstva) - 104. člen ZOR.

Glede ZDR je potrebno dodati, da naj bi bila sporna pogodba o izdelavi investicijskega programa po podatkih spisa (sama pogodba se namreč v spisu ne nahaja) podpisana dne 7.5.1990 (list. št. 37), tj. potem ko je že začel veljati ZDR. Ta je namreč v skladu s svojim 138. členom začel veljati osmi dan po objavi (dne 24.4.1990).

Glede predlagane prekinitve postopka (po 2. odstaveku 213. člena ZPP) velja omeniti, da odločba o tožbenem zahtevku zaenkrat še ni bila odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Zato tudi ni bilo razlogov za odreditev prekinitve postopka. Pa tudi če bi bila odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno navedeno kaznivo dejanje, sodišče ne bi bilo dolžno prekiniti postopka. Od sodišča je namreč odvisno, da odredi prekinitev, če je to primerno.

Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, bo lahko pravilno uporabilo materialno pravo. Ko bo v ponovljenem postopku ugotavljalo odločilna dejstva, pa bo lahko upoštevalo tudi navedbe in dokazne predloge obeh pravdnih strank: tako tistih, ki sta jih podali v pritožbi oz. v odgovoru na pritožbo, kot tudi novih (2. odstavek 377. člena ZPP). Prav tako pa bo lahko upoštevalo, da je postavljeni obrestni zahtevek (zamudne obresti v višini 20 % nad eskontno stopnjo NBJ, izračunane po konformni metodi) mogoče šteti kot določen le do 7.10.1991. Od 8.10.1991 do 27.3.1992 so namreč veljale zamudne obresti v višini eskontne mere Banke Slovenije, povečane za 20 %, od 28.3.1992 do danes pa so veljale zamudne obresti v višini, ki jo določa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti.