Jedro

Drži, da med taksativno naštete sestavine pogodbe o zaposlitvi, katerih sprememba zahteva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ne spada tudi znesek osnovne plače (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Vendar pa to ne pomeni, da je spremembo osnovne plače kot sestavine pogodbe o zaposlitvi mogoče doseči enostransko, v tem primeru neodvisno od volje toženca s sodno intervencijo. Tudi v primeru, če bi se določilo pogodbe o zaposlitvi o znesku osnovne plače spremenilo z aneksom, bi bil ta veljaven le, če bi odražal skupno voljo obeh skleniteljev pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, da je toženec dolžan tožniku na delovnem mestu kontrolor procesa od 8. 7. 2021 dalje priznati plačilni razred R112, z določeno osnovno bruto plačo, ki v času vložitve tožbe znaša 1.407,66 EUR in da mu je dolžan izročiti aneks k pogodbi o zaposlitvi ali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolor procesa, za nedoločen čas, v plačilnem razredu R112, z določeno osnovno bruto plačo, ki v času vložitve tožbe znaša 1.407,66 EUR. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 1.272,91 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjski ugotovitvi, da sta na delovnem mestu kontrolor procesa le plačilna razreda R109 in R112 očita, da je zmotna in v nasprotju s trditvami toženca. Dejstvo, da so vsi delavci na tem delovnem mestu uvrščeni v enega od teh dveh plačilnih razredov, ne pomeni, da je takšna razvrstitev skladna s splošnim aktom toženca. Z izpovedjo priče je neprimerno dokazovati spremembo Akta o sistemizaciji delovnih mest, za katerega se zahteva pisna oblika. Tudi tabela B1 je neprimeren dokaz za dokazovanje razpona plačilnih razredov. Zaključek, da plačilnih razredov PR9 in R109 ni mogoče enačiti, je zmoten in v nasprotju z razpravnim načelom, saj toženec enači tudi (P)R114 in PR04. Tudi sodišče je štelo Akt o sistemizaciji delovnih mest za veljaven ravno v zvezi s plačilnimi razredi, ki so opredeljeni s številkami od 1 do 23 in ne od 101 do 123. Da je treba PR09 enačiti s R109 izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi, ki so vložene v spis in iz katerih je razvidno, da so bili delavci pred domnevno spremembo sistemizacije razvrščeni v PR04, po domnevni spremembi pa v R114. Toženec je vse delavce, ki jih je kot primerljive izpostavil tožnik, arbitrarno razporedil v R112, saj ta plačilni razred za delovno mesto kontrolor procesa ni predviden. Tožnik za enako delo neutemeljeno prejema manjše plačilo. Zmoten je zaključek, da naj bi bilo pri določanju višine osnovne plače dopustno razlikovati med delavci na podlagi izobrazbe in izkušenj, saj je izključno merilo zahtevnost dela. Argumentacija sodišča o sklepanju po podobnosti ni pravilna, saj ZSPJS velja izključno za javni sektor. Ker osnovna plača ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, za njeno spremembo ni potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč lahko tožnik zahteva izstavitev aneksa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik za svoje delo zahteva priznanje plače v višini, ki jo po njegovem zatrjevanju za enako delo prejemajo sodelavci, ki jih je izpostavil. Sodišče prve stopnje je zavrnilno sodbo med drugim utemeljilo s tem, da s tožbenim zahtevkom dejansko zahteva spremembo pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na plačilo za delo. Ker se toženec z višjim plačilom ne strinja, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj sodišče brez ustrezne pravne podlage pogodbenih določil glede plačila ne more spreminjati.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Po 8. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi (ter o morebitnih drugih plačilih), sestavina pogodbe o zaposlitvi. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZDR-1 se lahko pogodba o zaposlitvi spremeni, če na to pristane tudi nasprotna stranka. To pomeni, da je tudi določilo pogodbe o zaposlitvi o znesku osnovne plače delavca kot sestavino pogodbe o zaposlitvi mogoče spremeniti le na podlagi sporazuma skleniteljev te pogodbe.1

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da zaradi spremembe določila o znesku osnovne plače ni treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, ker je spremembo mogoče doseči tudi z izstavitvijo aneksa. Drži, da med taksativno naštete sestavine pogodbe o zaposlitvi, katerih sprememba zahteva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ne spada tudi znesek osnovne plače (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Vendar pa to ne pomeni, da je spremembo osnovne plače kot sestavine pogodbe o zaposlitvi mogoče doseči enostransko, v tem primeru neodvisno od volje toženca s sodno intervencijo. Tudi v primeru, če bi se določilo pogodbe o zaposlitvi o znesku osnovne plače spremenilo z aneksom, bi bil ta veljaven le, če bi odražal skupno voljo obeh skleniteljev pogodbe o zaposlitvi.

9. Neuspešno je pritožbeno poudarjanje, da tožnik v prvi točki tožbenega zahtevka uveljavlja priznanje višjega plačilnega razreda in da ob ugoditvi takšnemu tožbenemu zahtevku v drugi točki tožbenega zahtevka nesporno lahko zahteva izstavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali novo pogodbo o zaposlitvi. Iz že podanih stališč pritožbenega sodišča namreč izhaja, da „priznanje“ višjega plačilnega razreda zaradi neobstoja sporazuma strank o tem ni mogoče. 10. Ker so že navedeni razlogi utemeljevali zavrnitev tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, saj te ne morejo vplivati na drugačno presojo spora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 293/2019.