Jedro

Pri ocenjevanju višine odškodnine za izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen je treba izhajati iz stanja nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen in do dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu. Vendar je ugotovljeno stanje nepremičnine zgolj izhodišče pri presoji, kakšno (konkretno) premoženjsko korist bi upravičenec (lahko) imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Trditveno in dokazno breme je na upravičencu, izračun izgubljene koristi pa je v vseh tovrstnih pravdah hipotetičen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.046,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 11. 2. 2013 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati 30.000,00 EUR odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja1 po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tožnik je kmetovalec in bi zemljišča uporabljal za pridelavo sadja in zelja.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku (še) za 24.813,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje.2 Zavzelo je stališče, da pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen ne gre za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj tiste koristi, ki jo je neupravičeno dosegel, in zato zavrnilo argument toženca, da je tožnik upravičen le do vrednosti zakupnin, ki jih je zaračunaval toženec. Ugotavljalo je, kakšen bodoči razvoj dogodkov bi bil najverjetnejši, če bi bilo denacionalizirano premoženje ob uveljavitvi ZDen v lasti in posesti upravičenca oz. tožnika kot pravnega naslednika. Tožnik je po presoji sodišča uspel dokazati, da bi tudi na spornih zemljiščih prideloval jabolka, v obsegu kot bi to zemljišča omogočala oz. kjer se dejansko nahaja sadovnjak, v ostalem obsegu pa bi izkoriščal travnike. Po izračunu izvedenca znaša neto prihodek iz naslova pridelave jabolk za obdobje 16 let 21.096,16 EUR in iz naslova pridelave krme 6.468,64 EUR. Zakonske zamudne obresti je sodišče tožniku priznalo od dneva izdelave izvedenskega cenitvenega poročila. Izhodišče izračuna koristi naj bi bilo stanje zemljišč v času uveljavitve ZDen, po enotni praksi višjih sodišč pa naj bi bile zadostne trditve o izvajanju kmetijske dejavnosti in niti ne zahtevajo konkretnega opisa vrste, sorte in količine kmetijskih pridelkov.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo. Toženec s pritožbo ni izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje glede izračuna hipotetične koristi s pridelavo krme, temveč samo način in metodo ovrednotenja izgubljene koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če bi na delu nepremičnin zasadil jablanov nasad. Donosa ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene trditve, da so bile vse parcele v času podržavljanja travniki, saj izvedenca nista izključila možnosti pridelave sadja na teh parcelah.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 141/2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je treba pri ocenjevanju višine odškodnine za izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen izhajati iz stanja nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen, in do dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške. Opozarja na dejstvo, da nobena od obravnavanih nepremičnin ni bila sadovnjak niti ob uveljavitvi ZDen, niti ob vračilu nepremičnin pravni prednici tožnika, prav tako tudi ne v času sojenja. Izvedenec je ugotovil, da so zemljišča v naravi travnik, pašnik in večja njiva. Tožnik naj ne bi trdil, da bi bile sporne nepremičnine sadovnjak, ampak le, da je parcela 651/0 primerna za sadovnjak. Pri ugotavljanju višine koristi bi bilo treba izhajati iz stanja nepremičnine v času uveljavitve ZDen, in ne iz hipoteze, da bi bil del spornih nepremičnin v spornem obdobju sadovnjak. Pritožbeno sodišče naj bi napačno upoštevalo dejstva, da izvedenca nista izključila možnosti pridelave sadja, da je tožnik kmet, in da je njegov sin na drugi parceli v l. 1992 zasnoval sadovnjak. Postavljena hipoteza naj ne bi imela nobene podlage v dejstvih in bi ogrozila pravno varnost zavezancev, saj bi bila višina nadomestila odvisna samo od domišljije upravičencev. Tudi v primerih ugotavljanja izgubljenega dobička se zahteva nadpolovična verjetnost. Revident se sklicuje na odstop od prakse VSRS II Ips 291/2014, II Ips 52/2013 in II Ips 98/2015. 6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencu naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o reviziji**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 9. Za ugotavljanje višine nadomestila, ki denacionalizacijskem upravičencem pripada na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen so v sodni praksi uveljavljeni različni način, izhodišče vseh pa je stanje nepremičnin ob uveljavitvi ZDen. Vendar je nadalje pri ugotavljanju koristi bistveno, da donosa od nepremičnin ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.3 Takšna raba nepremičnine mora biti v relevantnem obdobju mogoča, upravičenec pa mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi na tak način z njo razpolagal.4

10. Ne drži revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, kakšno je bilo stanje nepremičnine ob uveljavitvi ZDen. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za kmetijska zemljišča, in sicer po vrsti rabe za travnike, pašnik in večjo njivo. Sta pa sodišči prve in druge stopnje preverjali tudi nadaljnje trditve tožnika o tem, da bi del vrnjenih nepremičnin uporabil za intenzivno pridelavo jabolk. Izvedenec je potrdil, da bi bila takšna raba dela vrnjenih površin mogoča. Sodišči pa se nista zadovoljili samo s hipotetično možnostjo večje donosnosti zemljišč (kot jima očita revizija), temveč sta nadalje preverjali, ali je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi se s pridelavo jabolk dejansko ukvarjal. Potrditev tega dejstva sta sodišče prve in druge stopnje črpali iz dokazanih okoliščin, da se je tožnik ukvarjal s kmetovanjem, in da ima intenzivni sadovnjak tudi na sosednji parceli. Teh dejanskih ugotovitev revident ne more več ovreči (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Odgovor na postavljeno revizijsko vprašanje je po povedanem pritrdilen. Pri ocenjevanju višine odškodnine za izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen je treba izhajati iz stanja nepremičnine, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen in do dneva pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu. Vendar je ugotovljeno stanje nepremičnine zgolj izhodišče pri presoji, kakšno (konkretno) premoženjsko korist bi upravičenec (lahko) imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Trditveno in dokazno breme je na upravičencu, izračun izgubljene koristi pa je v vseh tovrstnih pravdah hipotetičen. Ker bo kritje te hipotetične koristi v obravnavanem primeru naloženo v breme zavezanca, ki je javni sklad in ne zasebnopravni subjekt, predstavljen način izračuna donosa ne more pripeljati do (prekomernega in posledično ustavnopravno nedopustnega) posega v njegovo pravico do zasebne lastnine.5

12. Takšno stališče nadalje ne odstopa od stališč v zadevah, ki jih izpostavlja tožena stranka v reviziji. V zadevi II Ips 52/2013 je namreč šlo za povsem drugačen primer, saj se je vrednost vrnjene nepremičnine zaradi investicij še pred začetkom veljavnosti ZDen povečala. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da to pomeni, da je upravičenec že z začetkom veljavnosti ZDen pridobil pravico do nepremičnine s tako povečano vrednostjo, da mu zanjo pripada tudi odškodnina na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar ob hkratni dolžnosti povrnitve razlike v vrednosti. Tudi v zadevi II Ips 98/2015 so bile dejanske okoliščine primera drugačne ob obravnavanih. Vrhovno sodišče je zavrnilo argument denacionalizacijskega zavezanca, da je pri presoji koristi treba upoštevati kasnejše propadanje nepremičnine, potrjeno pa je bilo obravnavanemu primerljivo stališče, da je izbira konkretnih meril za izračun koristi odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Tudi v zadevi II Ips 291/2014 je nosilni argument VSRS, da je treba pri ugotavljanju koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen v konkretnih primerih upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Okoliščine obravnavanega primera utemeljujejo prisojeni znesek nadomestila.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.046,76 EUR. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Pokojnima staršema tožnika kot denacionalizacijskima upravičencema so bile z delno odločbo UE ... št. 321-60/92-142 z dne 31. 1. 2008 vrnjene v last nepremičnine parc. št. 651/0, 659/1 in 659/4, vse k. o..... 2 Prvotno odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku v višini 27.569,50 EUR, je namreč višje sodišče razveljavilo nad zneskom 2.755,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2014 dalje in v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. 3 Prim. sodbo VSRS II Ips 291/2014 z dne 19. 5. 2016 4 Prim. sodbo VSRS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016. 5 V tem se obravnavana zadeva loči od zadeve II Ips 66/2017, v kateri je Vrhovno sodišče poudarilo, da če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije položaj zasebnopravnega zavezanca tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja.