Jedro

Sodišče mora v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Določba, da otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvesti o uvedbi postopka in pravici, da izrazi svoje mnenje, je zaradi svoje narave in življenjske občutljivosti še posebej vsebinsko odprta. Sodišču omogoča, da se prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala toga procesna pravila. Tako mu omogoča tudi, da se o tem, kako bo najbolje poskrbljeno za varstvo in vzgojo otrok, prepriča s pridobitvijo mnenja CSD.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka glede preživnine za čas od 1. 3. 2014 do 3. 2. 2015 razveljavi; glede preživnine za čas od 1. 6. 2013 do 1. 3. 2014 ter glede preživnine za čas po 3. 2. 2015 pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da je toženec za svoje mladoletne otroke dolžan plačevati po 80,00 EUR mesečne preživnine na način in pod pogoji, določenimi v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank,

II. skupne otroke: sedemletnega G., petletno A. in triletnega D. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici,

III. tožencu naložilo, da mora od 1. 6. 2013 dalje za vsakega od otrok plačevati po 90,00 EUR mesečne preživnine,

IV. določilo stike med tožencem in mladoletnimi otroki vsak drugi vikend od petka od 17. ure do nedelje do 17. ure ter v času poletnih počitnic in ostalih počitnic ter praznikov.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da bi rad vedel, kaj je razlog, da je prišlo do razveze. Tožnico je večkrat prosil, da bi s kakšnim svetovalcem poskušala najti rešitev, pa od tega ni bilo nič. Zakon torej dovoljuje nekomu, ki v zakonu ne misli ostati ali se je naveličal, da to stori kar tako, brez pojasnila.

Zdi se mu, da so otroci navezani na oba starša in da bi jih glede dodelitve lahko vprašali za mnenje. Pritožnik se je sicer strinjal s tem, da se otroke dodeli v skrb materi, kaj drugega pa bi lahko storil. Mati za otroke ne skrbi sama, pazi jih tožničina mati, njen starejši sin pa tudi soseda. Tožencu v vseh teh letih tožnica ni povedala ničesar o zdravstvenem stanju otrok, o težavah v šoli, o uspehih, o vrtcu, o tem kaj radi počnejo.

Pritožnik še navaja, da začasno prosi za stike pod nadzorom. To utemeljuje z obrazložitvijo, da ne ve, kako bi otrokom finančno omogočil preživljanje časa med šolskimi počitnicami, s tem, da je sam ostal z bolno materjo, pa tudi s tem, da je prihajalo do konfliktov med pravdnima strankama.

Glede višine preživnine pa pritožnik navaja, da toliko ne bo zmogel plačevati, saj mu ostane premalo za preživetje. Njegova ostarela in bolna mati ga ni dolžna preživljati. Zato da lahko preživi, jemlje kredite. Če bo plačeval takšno preživnino, ne bo ostalo ničesar, da bi lahko ohranjal stike z otroki, saj jim mora tedaj nekaj nuditi.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O razvezi zakonske zveze:

5. Sodišče v skladu z določbo 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) razveže zakonsko zvezo, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja, da je zakonska zveza za tožnico nevzdržna. V takšni situaciji mora sodišče zakonsko zvezo razvezati. Sodnega varstva, ki ga je zahtevala tožnica, ni mogoče zavrniti ali odložiti. Takšno ravnanje bi tožnico sililo v vztrajanje v zanjo nevzdržni zakonski zvezi, kar bi predstavljalo nedopusten poseg v njeno ustavno varovano dostojanstvo.

6. Nič, kar v zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje navaja pritožnik, torej ne more vplivati na pravilnost sodbe.

O vzgoji in varstvu mladoletnih otrok:

7. ZPP v 410. členu predvideva, da mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otrok in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca(1) ali na drug primeren način ugotovi, kakšno je mnenje otroka. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v tem primeru ravnalo tako, a kršitev citirane določbe kljub temu ni bila storjena. Sodišče mora v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (1. odstavek 408. člena ZPP). Določba 410. člena ZPP je v tej luči zaradi svoje narave in življenjske občutljivosti še posebej vsebinsko odprta. Sodišču omogoča, da se prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala toga procesna pravila. Sodišče seveda pri tem ne sme ravnati samovoljno, vendar za kaj takšnega v obravnavanem primeru tudi ni šlo.

8. Višje sodišče sodi, da sta oba mlajša otroka pravdnih strank nedvomno premlada, da bi se ju na kakršenkoli način obremenjevalo z obveščanjem o uvedbi postopka in pravici, da izrazita svoje mnenje. Starejši deček, G., pa je v času postopka pred sodiščem prve stopnje dopolnil sedem let. V tej starosti obstaja možnost, da je otrok že sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve.

9. Glede na okoliščine primera se je sodišče prve stopnje na primeren način (s pridobitvijo mnenja centra za socialno delo) prepričalo o tem, kako bo najustrezneje poskrbljeno za varstvo in vzgojo otrok. Nenazadnje se je med postopkom pred sodiščem prve stopnje in celo v pritožbi tudi pritožnik strinjal s tem, da bo za otroke najbolje poskrbljeno, če bodo v varstvo in vzgojo zaupani materi. Poleg tega tožnik tudi v pritožbi dvomi v svoje starševske zmožnosti in opisuje resne življenjske obremenitve, ki jim je izpostavljen (skrb za ostarelo in hudo bolno mater, težave z duševnim zdravjem).

10. V opisani situaciji bi bilo v nasprotju s koristmi otrok (torej tudi sedemletnega G.), če bi se jih obremenjevalo, utrujalo in izpostavljalo še bolj, kot jih je izpostavila že sama razveza pravdnih strank, njuna dejanska ločitev in njuni skrhani odnosi ter konflikti. Prav tako dečku nikakor ne bi bila v korist izpostavljanje psihičnim pritiskom in občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vpliva na to, komu ga bo sodišče dodelilo.

11. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo samovoljno, ampak je določbo 410. člena ZPP razlagalo ustrezno okoliščinam konkretnega življenjskega primera – starosti otrok, stališčem in dejanskim zmožnostim pravdnih strank glede dodelitve otrok ter stališču CSD.

12. Toženec v pritožbi ne navede nobenega resnega razloga, ki bi vzpostavljal kakršenkoli dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je in bo za otroke pri materi dobro poskrbljeno. To, da materi pri skrbi zanje kdaj priskoči na pomoč starejši sin ali kdo drug, v ničemer ne zmanjšuje njenih starševskih zmožnosti. Gre za nekaj povsem običajnega, v enostarševskih družinah pa nedvomno tudi nujnega.

O stikih:

13. Iz obravnavane pritožbe ni razbrati ničesar takšnega, kar bi terjalo poseg v pritožnikovo pravico do stikov tako, da bi ti potekali pod nadzorom. Stiki, kakor so urejeni (torej le med vikendom in počitnicami) pa česa takšnega niti ne omogočajo.

14. Očitno je, da si pritožnik stike želi. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da ti ne bi bili v korist otrok, zato pritožbeno sodišče kljub pritožbenim navedbam nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje o obsegu in načinu izvrševanja stikov.

O preživnini:

15. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravno podlago za ta del odločitve. Pravilno je tudi ugotovilo, kakšne so potrebe mladoletnih otrok ter kakšne so zmožnosti obeh staršev (tem dejanskim ugotovitvam pritožnik konkretno niti ne nasprotuje).

16. Sodišče prve stopnje dohodka toženčeve matere ni upoštevalo tako, kot da z njim razpolaga toženec ali kot da bi bila mati zanj dolžna skrbeti (kot si razloge izpodbijane sodbe napačno razlaga pritožnik). Upoštevalo je le življenjsko realnost – da toženec živi skupaj z materjo, ki tudi krije del skupnih stroškov (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je tako, je izpovedal sam pritožnik. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilno.

17. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je premoženjsko stanje tako na strani tožnice kot na strani toženca skromno. Prav zato pa toženec utemeljeno opozarja, da bo ob plačevanju preživnine, v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, v času, ko naj bi bili otroci pri njem (še posebej med počitnicami, ko bodo kar tretjino meseca preživeli pri tožencu), ob hkratnem plačilu mesečne preživnine težko poskrbel za njihove potrebe. Delno je torej utemeljena pritožba glede razporeditve preživninskega bremena med pravdni stranki. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je preživnino za vsakega od otrok znižalo za 10,00 EUR mesečno, kar bo tožencu omogočilo, da si bo izdatke čez leto načrtoval in prihranil toliko, da bo v času, ko bodo otroci pri njem, še posebej na počitnicah, ustrezno poskrbel za njihove potrebe.

18. Po uradni dolžnosti pa je višje sodišče ugodilo pritožbi glede preživnine za čas od 1. 3. 2014 do 3. 2. 2015 (torej do dne, ko je izpodbijana sodba postala pravnomočna). Pravdni stranki sta namreč na naroku 17. 3. 2014 sklenili sodno poravnavo (list. št. 48 v spisu), na podlagi katere je toženec dolžan od 1. 3. 2014 plačevati po 90,00 EUR preživnine za vsakega od otrok do pravnomočnega zaključka tega postopka. Sodišče je ob izdaji izpodbijane sodbe to okoliščino, kot kaže, spregledalo in tako izdalo sodbo tudi o tožbenem zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta). To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je moralo višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljaviti. Ker je bila sodna poravnava sklenjena v tem postopku, ne gre za situacijo, ko bi bilo tožbo treba zavreči. 19. V preostalem delu, kot je bilo obrazloženo, pritožba ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. Toženec je s pritožbo delno uspel, pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Upoštevaje te okoliščine, še posebej pa naravo postopka, je višje sodišče na podlagi 413. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2007 z 12. 7. 2007.