Jedro

Tožeča stranka (dolžnikov dolžnik) z ugovorom, da je svojo obveznost do dolžnika kompenzirala, še preden je od tožene stranke prejela sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca oziroma dolžnika, ne more uspeti, saj gre za ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala zoper sklep o prisilni izterjavi z rubežem dolžnikove terjatve na podlagi 53. člena ZDavP, ne pa zoper odločbo iz 56. člena ZDavP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo z dne 16. 2. 2000. Z njo je Davčni urad Velenje tožeči stranki naložil, da na prehodni račun MF-DURS-Davčni urad Velenje, plača dolg v znesku 2.870.000,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje na 53., 55. in 56. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP ter dodaja, da je upravni organ utemeljeno nadaljeval postopek z izdajo odločbe, ker tožeča stranka ni ravnala po sklepu o prisilni izterjavi.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje že odločilo o obravnavani zadevi s sodbo U 111/2000-14 z dne 20. 5. 2003, s katero je njeno tožbo zavrnilo ter da je nedopustno, da se dvakrat odloča o isti zadevi. Trdi tudi, da je svojo obveznost do A.A. s.p. kompenzirala še preden je od tožene stranke prejela sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, izdana na podlagi 56. člena ZDavP.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da so bili ob izdaji odločbe z dne 16. 2. 2000, ki jo je potrdila tožena stranka z odločbo z dne 22. 1. 2001, izpolnjeni pogoji, predpisani v 56. členu ZDavP. Najprej je namreč prvostopni davčni organ, ker davčni dolžnik (A.A. s.p.) ni prostovoljno plačal zapadlih davkov, izdal sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca z dne 15.10.1998 na podlagi 53. člena ZDavP in odredil rubež terjatve dolžnika (A.A. s.p.) do tožeče stranke (BBB d.o.o.). Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila ugovor, o katerem je tožena stranka odločila z odločbo z dne 28. 12. 1999. S to odločbo je postala navedena obveznost tožeče stranke izvršljiva (tretji odstavek 55. člena ZDavP).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se pravilno sklicujeta na 56. členu ZDavP, ki določa, da se dolg izterja od dolžnikovega dolžnika, če le ta ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava. Ker je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv, tožeča stranka pa obveznosti ni izpolnila, je bilo treba izdati odločbo po 56. členu ZDavP. Tožeča stranka z ugovorom, da je svojo obveznost do A.A. s.p. kompenzirala še preden je od tožene stranke prejela sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca, ne more uspeti, saj gre za ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala zoper sklep o prisilni izterjavi z rubežem dolžnikove terjatve na podlagi 53. člena ZDavP, ne pa zoper odločbo iz 56. člena ZDavP. Ugovor, da je sodišče prve stopnje že odločilo o obravnavani zadevi s sodbo U 111/2000-14 z dne 20. 5. 2003, in da sodišče dvakrat odloča o isti zadevi, pa je neutemeljen, saj je bil v zadevi U 111/2000 upravni spor sprožen zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 12. 1999, v obravnavni zadevi pa zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2001. 11. Katere kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, tožeča stranka ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.