Jedro

Toženec vztraja pri pravici do posesti in vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, čeprav v odnosu do drugega tožnika nima niti izvršilnega naslova iz posestne pravde niti nobenega drugega pravnega naslova. Ker si lasti pravico, ki je nima, oz. pretendira nanjo, pomeni njegovo vztrajanje pri vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja protipravno vznemirjanje druge tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba glede drugega tožnika se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega in pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki 342,69 EUR stroškov z odgovorom na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 19. 4. 2012 zavrglo tožbeni zahtevek v delu, ki je zahteval ugotovitev, da tožena stranka nima pravice do posesti na stanovanju v izmeri 63,20 m2 v I. nadstropju stavbe na ..., vl. št. ..., z začasnim znakom ID: 000 (točka I. izreka). S sodbo (točka II. izreka) je toženi stranki naložilo opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na navedenem stanovanju, kar onemogoča tožeči stranki uporabo tega prostora, ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 544,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Tožena stranke je vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Sodbo je izpodbijala v točki II. in III. izreka. Pritožbeno sodišče je z odločbo I Cp 935/2013 z dne 29. 5. 2013 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožena stranka je sprožila revizijski postopek. Na njen predlog je Vrhovno sodišče RS v zvezi s stališčem pritožbenega sodišča dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali ima pridobitelj stvari, o kateri teče pravda po 99. členu SPZ(2), položaj stranke poleg prvotnega tožnika kot odsvojitelja na podlagi in z uporabo pravnih pravil iz 202. člena ZPP o udeležbi drugih oseb v pravdi. V revizijskem postopku je bilo reviziji tožene stranke delno ugodeno, sodba sodišča druge stopnje glede drugega tožnika razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je bila revizija zavrnjena. Sodba glede prvega tožnika je torej pravnomočna in o njej pritožbenemu sodišču ni treba ponovno odločati.

3. Pritožnik sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno razveljavitev (prav: spremembo) tako, da pritožbeno sodišče samo odloči o stvari in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Kot pravno zmotno graja naziranje sodišča, da so izpolnjene procesne predpostavke naknadnega sosporništva na aktivni strani. Materialnopravni pogoji po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZPP niso izpolnjeni. Odločitev ni obrazložena. O pritožnikovem ugovoru in nasprotovanju zoper vstop drugega tožnika v pravdo z dne 6. 1. 2011 ni odločeno. Sodbe ni mogoče izvršiti. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo. V uvodu sta kot tožeči stranki označena oba tožnika. Drugi tožnik je bil v nasprotju z ZPP zaslišan kot priča in ne kot stranka. Tožencu je bila odvzeta možnost zastavljanja vprašanj. Te bistvene kršitve pravil postopka ni mogel uveljavljati na prvi stopnji, ker se sodišče do konca obravnave ni opredelilo do predloga tožnika za pridružitev novega tožnika.

4. Sodišče se je pri odločanju oprlo na 99. člen SPZ. Zmotna je ugotovitev, da je pravni naslov za izvrševanje pravice do posesti predhodno vprašanje za odločanje o toženčevi pravici do posesti. Sodišče bi moralo ugotoviti lastništvo nepremičnine, dejanja vznemirjanja in njihovo protipravnost. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bil dokazni postopek o pravici do posesti nepotreben, dokazna ocena zmotna. Ni razlogov in ugotovitev, niti tožbenih navedb o protipravnosti in vznemirjanju. Tožba je bila nesklepčna. Sklicevanje na sklep o motenju posesti ne zadošča. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev je napačna. Izrek je nerazumljiv in neizvršljiv. Odražati bi moral konkretno dejanje in vznemirjanje. Na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v motenjski pravdi, pritožniku pripada pravica, da se mu na stanovanju vzpostavi dejanska posest. Gre za zakonito neprotipravno vznemirjanje. Tožnik ne zatrjuje niti ne dokazuje konkretnega dejanskega vznemirjanja in ga sodišče ni ugotovilo. Ker kot nesporno ugotavlja, da pritožnik v stanovanju ne prebiva več in da v njem prebiva sin tožnika, ni podana pasivna legitimacija.

5. V nadaljevanju pritožba obširno graja dokazno oceno o pritožnikovi pravici do posesti. Nedokazan in napačen je zaključek, da se je toženec izselil iz stanovanja in da je izgubil pravico uporabe stanovanja. Ponuja svojo oceno dokaznega gradiva in meni, da sodišče ni moglo narediti zaključka, da nima pravnega naslova za bivanje v obravnavanem stanovanju. Materialnopravno zmoten in brez podlage v dejanskem stanju oz. v nasprotju z njim je nadaljnji zaključek sodišča, da vsakršno izvajanje oblasti na obravnavanem stanovanju ali kakršna koli raba stanovanja brez pravnega naslova pomeni protipravno vznemirjanje lastninske pravice na stanovanju. Pritožnik ne izvaja nobene oblasti na stanovanju več, saj ga ne uporablja že od 19. 7. 2005, ko ga je prvi tožnik nasilno izselil. Pritožnik je v motenjski pravdi uspel. Pravnomočno je bilo odločeno, da se zanj vzpostavi posest. Njegova zahteva za vzpostavitev prejšnjega stanja ne predstavlja protipravnega vznemirjanja lastninske pravice. Neraba stanovanja oz. neizvajanje oblasti nad stanovanjem po letu 2005 ni protipravno vznemirjanje lastninske pravice.

6. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, češ da je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

7. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je prvi tožnik 29. 5. 2007 kot lastnik na podlagi 36. člena SPZ vložil tožbo za ugotovitev, da toženec nima pravice do posesti na spornem stanovanju in za prenehanje vznemirjanj (99. člen SPZ), in sicer kot odgovor na toženčevo tožbo zoper prvega tožnika zaradi motenja posesti, s katero je toženec uspel in pravnomočno dosegel posestno varstvo(3). Postopek je bil pravnomočno končan z obsodilno sodbo za toženca(4). Prvi tožnik je 18. 9. 2008 stanovanje podaril sinu A. A. Zaradi nepravilnega vročanja tožbe je bila na predlog toženca dovoljena obnova pravnomočno zaključenega postopka za prepustitev posesti. Prvotna obsodilna sodba zoper toženca je bila razveljavljena(5). V obnovljenem postopku je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo z dne 17. 10. 2011, v kateri je, s pojasnilom o spremembi lastništva spornega stanovanja, kot tožnik poleg prvega tožnika naveden tudi drugi tožnik. Tožena stranka jo je skupaj z ostalim procesnim gradivom prejela 20. 10. 2011, še pred vložitvijo odgovora na tožbo (vložen 24. 10. 2011 – primerjaj redna št. 110). Nasprotovala je udeležbi drugega tožnika v pravdi, češ da niso izpolnjene predpostavke iz 191. člena ZPP, pod katerimi bi se lahko prvemu tožniku pridružil še novi tožnik. Pri tem stališču vztraja tudi v pritožbi. Sodišču očita zmotno in neobrazloženo odločitev o udeležbi drugega tožnika.

10. Pritožbeno sodišče je ob prvem sojenju pritožbene navedbe zavrnilo z ugotovitvijo, da ima drugi tožnik v pravdi položaj sosporniškega intervenienta po 202. členu ZPP.

11. V revizijskem postopku je bilo navedeno stališče pritožbenega sodišča zavrnjeno kot pravno zmotno. Predpostavka za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP je, da je sosporniški intervenient enotni sospornik tožeče stranke. Ta zahteva v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Prvi in drugi tožnik sta zgolj formalna sospornika (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Med njima namreč ni materialnopravnega razmerja glede predmeta spora. Vsak od njiju ima zoper toženca zahtevek za varstvo svoje lastninske pravice. Čeprav se glasita enako in temeljita na v bistvenem istih dejanskih okoliščinah in jo je treba presojati po istih materialnopravnih pravilih, sta zahtevka dva. Njuno sosporništvo je naknadno (in ne začetno) in je posledica prehoda lastninske pravice na obravnavanem stanovanju od prvotnega edinega tožnika kot odsvojitelja na sedanjega drugega tožnika kot pridobitelja. Taka naknadna subjektivna kumulacija ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 191. člena ZPP. Slednji dovoljuje, da lahko več oseb toži oz. je toženih z isto tožbo (sosporniki), med drugim tudi, če so predmet spora zahtevki oz. obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Ob pogojih iz prvega odstavka navedenega člena se tožniku lahko pridruži nov tožnik, pri čemer ZPP za njegov vstop v pravdo ne zahteva toženčeve privolitve. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izpolnjene vse procesne predpostavke naknadnega sosporništva na aktivni strani, pojasnjene s pravilnimi in izčrpnimi razlogi v točki 8 sodbe, so torej pravilne v pravnem in dejanskem pogledu. Pritožbeno naziranje, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 191. člena ZPP, je zmotno, nanj oprto nasprotovanje tožnikovi udeležbi v pravdi pa neutemeljeno in s pravilnimi razlogi zavrnjeno tudi v delu, ko navaja, naj bi se drugi tožnik pridružil prvemu zgolj iz previdnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila izjava o vstopu v pravdo drugega tožnika, skupaj z navedbami in oznako novega tožnika (ter predloženim pooblastilom za zastopanje) dovolj jasna, da jo je sodišče upoštevalo in obravnavalo (primerjaj: vloga s prilogami na red. št. 108). Sprejeta odločitev je torej pravilna in ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. V zvezi z udeležbo drugega tožnika v pravdi toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave. Dejstvo, da je bil drugi tožnik zaslišan (le) kot priča in ne kot stranka, ni zmanjšalo toženčevih možnosti, da ga ob zaslišanju izpraša tudi sam. Sodišče pa se je v sodbi in posebnem sklepu tudi pravilno in popolno opredelilo do vseh toženčevih ugovorov v zvezi z udeležbo drugega tožnika v pravdi, jih ocenilo in o njih pravilno odločilo. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

13. Sodba tudi ni obremenjena z nadaljnjimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sklepa je namreč dovolj jasno obrazložen, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi v razlogih ni protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. So popolni, jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, ker je dokazna ocena natančna, skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa zgolj tistih, ki bi utegnili koristi pritožniku. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo 99. člena SPZ. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Z negatorno tožbo po 99. členu SPZ se lastnik ali domnevni lastnik brani pred vsemi posegi v svojo lastninsko pravico od zunaj, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti. Z njo negira obstoj kakršnihkoli upravičenj tretjih oseb na njegovi stvari. Do poseganja ali posega lahko pride, če si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico ali pretendira nanjo, ali pa so poseganja tretjega take narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku ali domnevnemu lastniku rabo njegove stvari oz. ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku in domnevnemu lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico oz. kvalificirano (lastniško in dobroverno) posest. Varuje ga torej pred vsakimi kršitvami in vznemirjanjem in ne le pred tistimi, katerih cilj je pridobitev pravice. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da tretji, ki vznemirja, do tega nima pravice(6).

15. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank, ko je prvi tožnik trdil in dokazoval, da ga je toženec z neupravičeno rabo – posestjo – stanovanja vznemirjal v njegovi lastninski pravici, toženec pa se je branil z ugovorom, da ima pravico do posesti na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o motenju posesti, ki jo izvršuje zoper prvega tožnika v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o zatrjevanem vznemirjanju: lastninsko pravico obeh tožnikov na obravnavanem stanovanju, toženčevo vznemirjanje in njegovo protipravnost. O toženčevi pravici do posesti je bilo treba izvajati dokazni postopek zaradi njegovega ugovora, da ima pravico do posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o motenju posesti med tožencem kot prizadetim posestnikom in prvim tožnikom kot storilcem motilnega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo razliko med motenjsko in petitorno pravdo (razlogi v točki 15). V slednji je pravno odločilno dejstvo prav pravica toženca do posesti, medtem ko se v posestni pravdi daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je vedno mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti po 36. členu SPZ. Tako je na tej podlagi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prvi tožnik podedoval obravnavano stanovanje v letu 2003 po lastniku, kateremu je bilo stanovanje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, da je v njem na podlagi najemne pogodbe od leta 1993 kot najemnica stanovala pritožnikova nekdanja žena z družino, da sta se zakonca v letu 2003 razvezala in da se je tedaj toženec iz stanovanja izselil. Ponovno se je vanj vselil v letu 2005, ko se je izselila njegova bivša žena in sta tedaj sklenila sporazum po 110. členu Stanovanjskega zakona. Tedaj je prvi tožnik iz stanovanja odstranil toženčeve stvari, zamenjal ključavnico, namestil železna vrata pred stanovanje in mu onemogočil posest, kar je bilo predmet posestne pravde. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izgubil pravico uporabe stanovanja že ob svoji izselitvi v letu 2003 in da je s sklenitvijo sporazuma z bivšo ženo dve leti po razvezi (v letu 2005) ni mogel več pridobiti. Po takih ugotovitvah je presodilo, da za bivanje v obravnavanem stanovanju nima nobenega pravnega naslova oz. pravice. Sodba je v odnosu do prvega tožnika pravnomočna in na očitke o nepravilni dokazni oceni in napačni presoji o tem, da toženec nima pravice do posesti, ni treba več odgovarjati.

16. Ni bilo sporno, kar izpostavlja tudi pritožba, da toženec od ugotovljenega motilnega dejanja s strani prvega tožnika v obravnavanem stanovanju ne prebiva več in da v njem živi drugi tožnik, ki je lastnik stanovanja od 18. 9. 2008 na podlagi darilne pogodbe s prvim tožnikom. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima toženec pravnomočen izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja iz posestnega spora le zoper tukajšnjega prvega tožnika (sklep o motenju posesti IV P 2369/2005) in da je v času te pravde na podlagi navedenega izvršilnega naslova tekel izvršilni postopek (le) zoper prvega tožnika. Drugi tožnik torej ni bil ugotovljen kot storilec motilnega dejanja. To pomeni, da po materialnem pravu ne more biti dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova, na katerega svojo pravico do posesti opira tožena stranka. Kljub temu je toženec ob prehodu lastninske pravice na stanovanju s prve tožeče stranke na drugega tožnika vztrajal, da ima pravico do vzpostavitve posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o motenju posesti in da se obveznost vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja razteza tudi na drugega tožnika kot novega lastnika. Zato je bilo tudi za spor med njima treba ugotoviti, ali ima toženec zakonito pravico do posesti na navedenem stanovanju (razlogi v točki 12 sodbe).

17. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam in oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka za bivanje v stanovanju nima nobenega pravnega naslova. Sprejete dokazne ocene o tem pritožba z ničemer ne omaje. Ker toženec vztraja pri pravici do posesti in vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, si torej še vedno lasti pravico do uporabe oz. posesti stanovanja, čeprav v odnosu do drugega tožnika nima niti izvršilnega naslova iz posestne pravde niti nobenega drugega pravnega naslova. Ker si lasti pravico, ki je nima, oz. pretendira nanjo, pomeni njegovo vztrajanje pri vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja protipravno vznemirjanje druge tožeče stranke. Tožbenemu zahtevku druge tožeče stranke je ugodeno ob pravilni uporabi 99. člena SPZ. Ugotovljena so vsa pravno relevantna dejstva, odločitev pa je pojasnjena s popolnimi in pravilnimi razlogi, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti.

18. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Oprta je na načelo uspeha in načelo potrebnosti (154. in 155. člen ZPP). Odmera pravdnih stroškov je razvidna na list. št. 289 in 292. Stroškovnika obeh pravdnih strank sta v spisu in omogočata vsebinski preizkus strankam in pritožbenemu sodišču. Odmera je skladna z Odvetniško tarifo – OT/95(7), ki se uporablja v tem postopku (prvi odstavek 20. člena OT/15(8). Po ustaljeni sodni praksi je na ta način sprejeta odločitev primerno obrazložena. Zato očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu sodbe ni.

19. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je sprejeta odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi ter uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo tožene stranke glede drugega tožnika zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških tožene stranke, ki so nastali med postopkom, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnik v postopku ni uspel, mora sam trpeti svoje pritožbene stroške in stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki mora povrniti stroške z odgovorom na revizijo (odgovora na pritožbo tožeča stranka ni podala). Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 391 spisa in po OT/95, saj se je postopek na prvi stopnji začel v času njene veljavnosti (prvi odstavek 20. člena OT/2015). Obsegajo stroške s pripravo odgovora na revizijo (tar. št. 21/3 – 600 točk), stroške za stranko – 2 % (12 točk) ter 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR v času odločanja znese 342,69 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od navedenega zneska, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila(9).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (3): Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2369/2005 z dne 7. 3. 2015, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5086/2007 z dne 23. 1. 2008. Op. št. (4): Sodba prvega sodišča P 1733/2007 z dne 24. 3. 2009 v zvezi s sodbo VSL I Cp 1762/2009 z dne 2. 9. 2009. Op. št. (5): Sklep VSL I Cp 1106/2011 z dne 5. 5. 2011. Op. št. (6): Berden, A., v: Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, strani 502 do 503. Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 7/95 s spremembami.

Op. št. (8): Ur. l. RS, št. 2/2015. Op. št. (9): Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006.